Amour

Recenzija dogodka
14. 1. 2013 - 13.00
 / Kinobar

Georges zasliši zvonec. Pride k vratom in vpraša: »Kdo je?« Nihče ne odgovori. Spet vpraša: »Kdo je?« Spet brez odgovora. Georges nekoliko ziritirano, toda previdno odpre vrata. Nikogar tam. Začuden pogleda po hodniku. Kaj? Zvoni, pa nikogar tam? Ampak nekaj je prisotno - cela atmosfera je zgoščena, nekaj je tam, nek tujec - nekaj je odveč. Georges se zato odpravi pogledat po hodniku. Nima izbire: nekaj ga je interpeliralo, mora se odzvati, toda ne ve, komu niti kako. Nadaljuje svojo pot in ugotovi, da je do gležnjev v vodi. Ko se ozre naprej, ga nenadoma …

Tu se bomo ustavili, da vam ne pokvarimo verjetno najboljšega kadra v celotnem filmu. To je Ljubezen Michaela Hanekeja. In ta kader je morda najlepši prikaz ljubezni. No, gremo po vrsti in začnimo od začetka. Haneke takoj na samem začetku prikaže konec - Anne umre. Smrt je nepomembna. Umremo vedno zase, umiramo pa za druge. In Anne celoten film umira za svojega moža, Georgesa. Anne in Georges sta - kot je to običajno v Hanekejevih filmih in Amour je v veliki meri klasičen Hanekejev film - stara buržujska zakonca. Anne nekega dne doživi kap, ali bolje, Georges doživi kap njegove žene. To doživetje ni momentarno, Haneke nam ga z dolgim in statičnim kadrom tlači v nos in noče odmakniti, dokler zaznamo smradu vse tesnobnosti. Tu se začenja test ljubezni tega starega zakonskega para, saj Anne postane paralizirana na svojo desno stran, življenje jo počasi, res počasi zapušča, Georges pa se trudi, res trudi za njuno skupno življenje.

Za Anne to ni življenje. Še preden se začnejo vse nespodobnosti, neznosne ne le za buržoazno življenje, Anne ni do tega - noče več. Georgesu pa je do tega - in hoče več. Zato Anne vztraja v svoji lastni agoniji in patetiki, ki ji težko rečemo življenje; Georges pa se bori proti tem problemom in ji skuša na vsak način olajšati vsak korak, da bi bil ta korak sploh še vreden česa. V tem skupnem vztrajanju v življenju mnogi kritiki in gledalci vidijo sentimentalno stran Hanekeja, kako je postal ta kontroverzni režiser (filmov kot so Sedmi kontinent, Smešne igre in Pianistka) človečen in human. Temu se lahko samo čudimo. Je še kaj bolj sebičnega kot to, da zahtevaš od nekoga in ga prisiliš, da živi zate? Izid: 2 (živita) za Georgesa, 0 za Anno. Kot je rekel sam Haneke, gre za soočanje z umiranjem ljubljenega in tukaj se lomijo šibke ljubezni in dokažejo močne ljubezni. Haneke nam skozi Georgesa prikaže oboje.

Ključne so malenkosti, postranski elementi v filmu. Vlom, golob, more o zvonjenju - vse to prikazuje prihod nekega tujka, nekega freudovskega »Unheimliche«. To so simptomi, ki se »vračajo iz prihodnosti«. Georges stalno prigovarja in vztraja, toda mora utihniti - in to mu na najbolj srhljiv način prikažejo sanje. Tu se mu razkrije pravi akt ljubezni - nekaj, kar je najbolj grozno in obenem najbolj romantičen dokaz ljubezni. Haneke gre seveda do konca: prihodnost in ljubezen se realizirata, izid pa se radikalno spremeni. Zato se lahko z vsemi nagradami in pozitivnostmi kritik, ki jih ta film prejema, lahko le strinjamo, čeprav iz nekoliko drugačnih razlogov.

Težje pa se strinjamo s samim koncem filma. Haneke slovi po svojih odsekanih koncih, s katerimi želi pustiti odprtost za interpretacije in sodelovanje gledalcev, ki morajo tako aktivno sodelovati v filmu. Toda meja med odprtostjo interpretacije in narcizmom v kompliciranju je zelo tanka in ni povsem jasno, na kateri strani je Haneke. Njegov egotrip se vidi že v kontroverznosti - Haneke sam pogosto pravi, da hoče, da so ljudje užaljeni, da protestno odidejo iz dvorane; Haneke hoče, da se ljudje sprašujejo, kaj je hotel povedati - zato v vsakem intervjuju izpade enigmatično. In kako se zaključi Amour? Z začetkom. Pomeni to nekakšen ciklizem, namreč da sta staranje in umiranje kontinuiran proces človeštva? Če ja, potem je to, ta konec, povsem odvečna banalnost. Pomeni to, da je Georges vse zgolj sanjal? Namreč zaradi ne-povsem-realističnega konca je moral Haneke vpeljati kadre s sanjami in spiritualizirano glasbo ter s tem zabrisati ostro ločnico realnega in imaginarnega - spet povsem odvečno kompliciranje. Pomeni to kaj drugega? Dokončni odgovor na zaključek filma in vprašanje režiserjevega narcizma je verjetno na vas, na vašem filmskem sodelovanju.

Ob ljubezni in umiranju je brez uživanja navdušeno sodeloval Aleš Mendiževec.

Avtorji: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

hanekejev klasičen film opredeliš z buržujskim parom? kaj pa mučnost, ki jo producirajo dolgi kadri, distanciranost - ko statična kamera opazuje ... povej kaj o njegovem slogu ne le o sami zgodbi

"Anne in Georges sta - kot je to običajno v Hanekejevih filmih in Amour je v veliki meri klasičen Hanekejev film - stara buržujska zakonca". - Je tu kje kakšen 'zato'?

"To doživetje ni momentarno, Haneke nam ga z dolgim in statičnim kadrom tlači v nos in noče odmakniti, dokler zaznamo smradu vse tesnobnosti." Če ni citiranje sebe nekaj najbolj nadležnega...

Zakaj bi moral pisati (kaj več) o slogu?

LP, Aleš

menim, da distancirana kamera izpade hladno, haneke pa ravno zavoljo svojega sloga ciničen, to da postane human je pa bolj na prvo žogo. hm?

Izraz distancirana kamera se mi že sam po sebi zdi zgrešen - 'distanca' je lahko le krinka za nek sadizem. In prej kot cinizem se mi zdi Haneke shock&awe agresivnež na neki intelektualistični poti. Ravno to je po mojem point zaključka. Če prebereš intervjuje in kritike tega filma, se vedno pojavlja pohvala humanistične topline Hanekeja, ki naj bi prikazal veličino ljubezni ipd. Se strinjam, ta humanost je zelo na prvo žogo - zato sem namenil toliko poudarka zgradbi in zgodbi filma. (Mi je pa žal, da nisem omenil glavnih igralcev, ki sta bila res na nivoju.)

LP, Aleš

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness