Zlata palma za življenjsko delo

Jacques Audiard ustvarja za sodobni francoski film dokaj značilne, temačne in intenzivne melodrame, ki gledalca vsrkajo vase in ga še nekaj časa ne izpustijo. Njegovi filmi so načeloma vpeti v resnično, a ne v vsakdanje, saj prikazujejo predvsem malce odrinjene ljudi, ki svoje boje bijejo na robovih družbe in jim pri tem ni prav nič prihranjeno. Ti liki so pogosto spečani s kriminalom in tako ali drugače hendikepirani, a imajo večinoma dobre namene in gledalec z njimi brez slabe vesti simpatizira.

Audiardove filme tako zaznamuje relativno tipična euro-arthouse osredotočenost na osebne zgodbe in na zgovorne detajle, a jih hkrati od te estetike pogosto oddaljuje skoraj hollywoodski dramaturški lok, ki poskrbi, da so zgodbe lepo zaokrožene in sorazmerno zaprte. Njegovi filmi so vizualno zelo tekoči in predvsem odlično zmontirani, zaradi česar kljub kompleksnosti ne odplavajo in gledalca ne izolirajo. Osebnosti Audiardovih likov se skozi zapletene medosebne odnose in skozi neslutene preizkušnje preoblikujejo pred našimi očmi, pri tem pa se uspe režiser še vedno izogniti preprostemu idealizmu.

Vse te sestavine Audiardove filme delajo za presežke spajanja umetniškega evropskega filma z dostopnejšim načinom pripovedovanja, tu in zdaj pa jih naštevam predvsem zato, ker so v veliki meri prisotne tudi v režiserjevem najnovejšem izdelku, v filmu Dheepan. Gre za lanskega prejemnika canske zlate palme, morda za režiserjev najodmevnejši izdelek in predvsem za film, ki ne bi mogel nastati ob primernejšem času.

Postavljeni smo sicer na konec dolgotrajne šrilanške državljanske vojne, torej v čas pred slabim desetletjem, a kar sledi, je migrantska zgodba, posebna in potencialno tragična, a v osnovi hkrati podobna mnogim, ki se v tem obdobju pišejo dan za dnem. Borec uporniških in poraženih tamilskih tigrov s prej nepoznanima žensko in osirotelo deklico privzame vlogo družine, dobi potni list nekega Dheepana in odpotuje v Francijo. Tam si skušajo skupaj ustvariti novo življenje, a se sčasoma njihov z majhnimi tolpami prepredeni pariški banlieu izkaže za preizkušenj polno bojišče. Boji potekajo med štirimi stenami, kjer se trojica privaja na skupno življenje, hkrati pa tudi v okolici, kjer Dheepan kot hišnik in njegova (ne)žena Yalini kot negovalka delata obkrožena s samimi prestopniki.

Audiard je po odličnem Preroku iz leta 2009 torej v ospredje spet postavil francoskega tujca, a tokrat še z bolj jasnim namenom pretresanja naših idej in predsodkov o migrantih, o njihovih ozadjih in motivih. Dheepan se skuša vključiti v francosko družbo, a tudi očitno trpi za posttravmatsko stresno motnjo, in če tekom filma zaide tudi na kriva pota, je to predvsem posledica njegove preteklosti in okolice, ki ga v to sili. Pri tem prikazovanju življenja drugih nas režiser s srednje bližnjimi kadri spretno postavlja v njihovo bližino, hkrati pa se ne pretvarja, da lahko kdaj zares razumemo njihove najbolj intimne trenutke. Ob tem pa film niti ne privzame pričakovanega socialnega realizma, temveč ostaja temačna in stilizirana, pogosto tudi improvizirana drama.

Improvizacija sestavlja predvsem realistično romanco med kvazizakoncema, ki se učita biti zakonca, s tem pa film skozi detajle ošvrkne družinske odnose nasploh. Njuni pogovori pogosto niso tako zelo drugačni od vsakdanjih družinskih pogovorov, s tem pa se odpira poanta, da se vloge igrajo v vseh, tudi najsrečnejših družinah. Da ni noben odnos samoumeven, da je treba na tem delati vsak dan znova, pri tem pa vsi vedno znova tudi privzemamo vnaprej določene vloge.

Prikazana trojica je že zaradi svojega slabega znanja francoščine pogosto ujeta v sfero tišine, slednje pa jim simbolno preprečuje tudi resno soustvarjanje ali spreminjanje francoske družbe. Zgovoren je kader, v katerem Dheepan ženi razlaga, da ne razume francoskega smisla za humor, s tem pa pravzaprav razodeva raznolikost dveh kultur. Skozi primere Dheepanovega spoznavanja francoskih besed se med zahodno in nezahodno kulturo nasploh razkrije temeljni razloček, po katerem so pri nas pomeni besed že davno prekriti in spremenjeni, v nekaterih kulturah pa imajo besede in imena še vedno stik s svojim izvorom in z naravo. V tem smislu je dojemanje zelo tujih jezikov še toliko težje, ker predvideva spremembo samega dojemanja sveta, pa čeprav se sčasoma ta svet z nesmiselnim nasiljem ne kaže kot tako zelo drugačen.

Poleg nekaterih scenarističnih elementov v filmu izstopa tudi montaža, ki je večino časa precej ritmična, na trenutke tudi intelektualna, v skladu z režiserjevim načinom pripovedovanja pa skrbi, da so trenutki pogosto tihi in mirni, a še zdaleč ne mrtvi. Ob tem film teče z izjemno eleganco, nenadni prehodi pa so še toliko bolj zgovorni. Takšen je na primer zgodnji moment, ko vojne scene s Šrilanke prekine trenutek teme, ki jo nato počasi prebodejo svetleče modre luči. Čez nekaj sekund se ob njih izkristalizira Dheepan, ki v Franciji prodaja neumne spominke in igrače ter ima na glavi utripajoča ušesa, že s tem pa je prikazana absurdnost situacije, v katero so v iskanju hitrega dobička pogosto pahnjeni priseljenci. Po drugi strani pa se na primer mlada deklica izkaže za žrtev montaže, saj bi lahko zgodbi dodala precej več, pa je prikazana skoraj izključno skozi težavne odnose z novimi starši.

Ob tem je v luči uvoda tega zapisa morda torej prav, da izpostavim še tisto, kar ta film najočitneje loči od Audiardovih starejših, saj je to hkrati tisto, kar mu gre očitati. Če je osredotočenost na Dheepana in ženo razumljiva, je toliko bolj moteče torej zanemarjanje zgodb in osebnosti stranskih likov, ki zgodbi dodajo bore malo, s tem pa pripoved tudi ne zaide z ustaljenih tirnic. In če je temačna atmosfera skozi režiserjev stil ustvarjena na podoben način kot poprej, tokrat izostane nepredvidljivost, ki bi dramatskemu trikotniku dodala še kak nenaden vrh in vse napetosti ne bi razrešila z lepó in z nenavadnih zornih kotov posneto, a kljub temu ne preveč zadovoljivo, končno akcijsko odrešitvijo.

Filmu relevantnost v tem času sicer daje že sama obravnavana tematika, a je že na samem francosko govorečem območju pri prikazovanju sodobnih zgodb migrantov težko preseči določene izdelke bratov Dardenne, Abdellatifa Kechicha in še koga. Hkrati Dheepan ni niti najboljši film Jacquesa Audiarda in na mestu so torej dvomi o upravičenosti canske nagrade, ki je v tem primeru morda nagradila aktualnost tematike in pretekle dosežke režiserja. Kljub temu pa naj odlična igra, montaža, občutek za detajle in simboliko ter tudi soundtrack Nicolasa Jaara vsi služijo še trdnejšem ustoličenju Audiarda med peščico najpomembnejših evropskih režiserjev, evropski publiki pa k relativiziranju podobe vzhodnjaških priseljencev.