Postati ali ne postati

Postati ali ne postati

Recenzija izdelka
18. 3. 2020 - 13.30

»Ko sem bil otrok, sem govóril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem odlóžil to, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v ugibanju, takrat pa iz obličja v obličje,« pravi Pavel v svojem Prvem pismu Korinčanom. Prav to obličje zasleduje neimenovana pripovedovalka Materinstva Sheile Het, ki pa ima več kot eno podobnost s pripovedovalko v svojem delu. Slednja bolj kot s Pavlovim pismom simpatizira z odlomkom iz Stare zaveze, ki govori o Jakobovem boju z Bogom. Jakob je videl obličje Boga in zmagal ter dosegel pravo spoznanje. V obeh primerih gre torej za nek bolj ali manj simboličen prehod iz otroške v odraslo dobo. Za Heti je to njena odločitev oziroma neodločitev za otroka.

Kot deklicam nam v roke polagajo punčke, dojenčke, igračke, nas učijo skrbeti zanje; v zibko nam je položeno, da bomo nekoč skrbele za nekoga: svoje starše, ki bodo ostareli, brata ali sestro, ki bo ostal sam, otroke, moža, in s tem tudi odraščamo. Igrače nadomestijo dejanske osebe. Odrasla doba mladim ženskam nalaga več kot zgolj izobraževanje. Seveda, bodi pridna in se izobražuj, toda ne pozabi na svoj dolg. Heti Pavlovo gledanje iz obličja v obličje preoblikuje v vprašanje postati ali ne postati mati. 

Delo se pravzaprav bere kot avtoričina avtobiografija z zelo jasno pozicijo odločanja, ki je skozi tekst večkrat poudarjena: je del tako generacije kot razreda zahodne družbe, ki sta situirana dovolj visoko, da odločitev za nematerinstvo ni več tako velik tabu. Kljub temu da naj bi imeli mladi v tej specifični skupini najidealnejšo pozicijo za vsesplošni razvoj in nadaljevanje potomstva, se zanj odločajo pozno, če sploh. Pri tem finance niso najpomembnejši razlog, na kar večkrat pokaže tudi Heti. Bolj kot akademski oziroma poslovni vzpon Heti poudarja razumski vidik vsakršne odločitve, kot ga vidi del generacije, ki ji pripada tudi sama. V obzir jemlje posledice tako življenja z otrokom kot življenja brez otroka, pri čemer Heti zapade zlasti v vraževerje. To ne glede na relevantnost ne spremeni cilja, ki ga želi doseči - razumsko pojasnilo, zakaj je oziroma ni primerna za materinstvo. 

Prav zato je napačno, da se delo označuje in interpretira kot roman, saj je veliko bližje esejistični formi. Razen biblične prispodobe iskanja obličja metaforičnih elementov tako rekoč ni, prav tako pa se vseskozi poudarja subjektivna pozicija pisanja, katere namen je zgolj obča pripoznavnost, ne pa sprejetost. Opravka imamo z osvobojeno dnevniško formo: je namreč dnevnik, toda dodani so mu razmišljujoči pasusi, ki zaradi svoje skrbne strukturiranosti in stila ne morejo biti plod afekta. 

Tekst je namesto na datume deloma razdeljen na posamezne dele ženskega reproduktivnega cikla, ki so ločeni drug od drugega in naslovljeni po posamezni fazi, npr. Ovulacija. S tem Heti kaže na še en pomemben vidik ženskega pisanja, ki je mnogokrat tudi v žanrski literaturi spregledan - specifičnost delovanja ženskega telesa. Heti do njega ne postopa prek stereotipov, ki se držijo predmenstrualnega obdobja, ovulacije, ampak podobno kot do osrednje teme - odločitve. Heti za upovedovanje lastne dileme združi prvoosebno pripovedovalko in tok zavesti, da izpiše izkustveni jaz v obdobju potencialnih korenitih sprememb. 

Razvijanje razumskega pojasnila za svojo odločitev Heti razvija skozi celoten tekst, do konca, s čimer bežno imitira razvoj otroka od spočetja do rojstva. Osrednja dilema teksta, torej, imeti otroka ali ne, je pravzaprav izredno kompleksna, tudi če je prisoten nekakšen materinski instinkt. V tekstu Heti so pričakovanja širše družbe, torej prijateljskega in profesionalnega kroga, tesno prepleteni z njeno intimo. Potencialne posledice svoje odločitve Heti predstavi prek posledic iste odločitve v svojem širšem prijateljskem krogu, pri čemer jasno pokaže, kaj si želi oziroma česa si ne želi.

Te posledice, ki so predstavljene kot bežni izseki iz javnega in pol-javnega življenja, kolažira v lastno pričevanje o odločitvi. V tem so nekateri kritiki videli izraz popolnega narcizma, drugačna interpretacija pa gre v smeri Hetijinega iskanja božjega obličja in menjave otroških stvari za odrasle, če se povežemo z uvodom v recenzijo. Pri odločitvi za materinstvo pravzaprav druga mnenja ali izkušnje ne morejo zares delovati kot vzrok. Lahko so predvsem zgled - Hetijina pozicija je jasna - ženska ne bo nikoli sprejela bolj subjektivne odločitve, kot je ta o materinstvu. 

Nič od tega levemu političnemu polu ljudstva ni neznanega, vse smo že zdavnaj ponotranjili. Hkrati pa desni pol ne bo pomislil na branje tako blasfemičnega dela, ki jasno izpostavi možnost materinstva kot izbire. Materinstvo je zato za Slovence in Slovenke izredno ambiciozno delo, še toliko bolj, ker se nam v kontekstu političnih ukrepov obeta obdobje, ki vsakovrstnim izbiram na strani žensk najverjetneje ne bo naklonjeno. Bolj kot zaradi same odločitve, ki je določen del populacije nikoli ne bo sprejel kot legitimno, je delo pomembno z vidika izpovedovanja dileme, ki ne more biti lahka. 

Prava feministična literatura se je začela z romanom Jane Eyre, ki je žensko v vlogi protagonistke osvobodil do te mere, da si je lahko sama izbrala snubca, kar je bil istočasno tudi ideal protagonistk v Dickensovih romanih. Na isto literarno os lahko umestimo tudi Heti, ki je svojo protagonistko oziroma sebe osvobodila odločitve o materinstvu. To je opolnomočenje. In zato so takšna dela pomembna, še toliko bolj v družbah, v katerih obstaja legitimna možnost odvzema možnosti vsakršne odločitve in nadzora nad lastnim telesom. 

Hkrati pa se pri tem razkriva največja Hetijina šibkost. Predpostavlja namreč, da smo kot globalizirana družba napredovali do te mere, da lahko dekle oziroma ženska kjerkoli na svetu razmišlja in se po lastni presoji odloči za eno od obeh možnosti. Kar ni realna situacija. Obenem pa je eno izmed pritlehnih sporočil Materinstva tudi to, da intelektualno delo izključuje materinsko skrb, kar je kratko malo posplošitev, saj obstajajo tudi uspešne ženske intelektualke, ki so matere. S tem se tudi dovrši začaran krog spoznavanja, gledanja iz obličja v obličje - krog namreč ni zares krog, ampak je premica, ki niha glede na gledišče, s katerega opazujemo.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.