Zadeti v glavo

Druga svetovna vojna v Sloveniji še vedno ni preživeta. To gre sklepati tako po vsakotedenskih reminiscencah vojnih in povojnih dogodkov s strani političnih veljakov kot po intervencijah v družbeni prostor v obliki grafitov ali nedavno na primer na Pražakovi ulici kar na žebelj nabitih listkov s svetlozelenimi napisi “Smrt rdečim” v neposredni bližini spominske plošče, posvečene padlim partizanskim borcem. Nič čudnega torej, da je knjiga Popolna omama: droge v tretjem rajhu Normana Ohlerja že skoraj takoj po izidu in še pred obiskom njenega avtorja v Ljubljani postala prodajna uspešnica. Vsekakor delo že v svojem naslovu združuje večno aktualno temo mamil in spomine na obdobje, ki ga po družbenopolitični plati nenazadnje radi primerjajo s tem, v katerem živimo sedaj. Recept za popoln uspeh, torej!

Droge so v sodobni Sloveniji še vedno tabu. Resda se da CBD travo kupiti že na bencinski črpalki, a po drugi strani grozi tudi možnost prepovedi CBD-ja, še preden bo legaliziran THC. Droge kriminaliziramo, se delamo, da jih ni, hkrati pa jih vse od smotke domačice do antidepresivov bolj ali manj vsaj v nekem delu svojega življenja uživamo vsi. Da je bil torej na drogah tudi Hitler, je - roko na srce - po njegovem vedenju jasno vsakemu zdravorazumskemu osebku ali pa je na to vsaj pomislil.

Da so droge v politiki v veliki meri prisotne še danes, nas vsake toliko opomni kakšna raziskava, ki na primer pokaže prisotnost belih praškov v parlamentarnih sanitarijah, kot tista iz leta 2006, ali pa kakšen video, v katerem so kokain na primer vlekli mladci iz vrst modro-rumene stranke pred dvema letoma. A kot po navadi so ponavadi sankcionirani le tisti posamezniki, ki se po napornem šihtu nič hudega sluteč usedejo v domači park in si enega prižgejo. Ker so, kot veste, časopisi polni naslovov, ki se glasijo “Nasilni hašišar fental starša, potem sodil še sebi”. To je bila seveda šala.

Do sedaj omenjane substance se vendar malo razlikujejo od teh, ki jih Ohler opisuje v svoji knjigi. Predvsem so blažje. Baje je bil en rajhovski metamfetamin močan za približno pet današnjih ekstazijev. Ampak, kot zgledno po novinarskem kodeksu opozori že v uvodu, jim nikakor ne gre pripisovati krivde druge svetovne vojne, saj so bile le njen stranski produkt, kljub neizmerni moči na delovanje telesa. V javnosti so namreč obstajale kot le ena od stvari, proti katerim so se nacisti na videz borili. Tako kot se je rjavodlaki firer na primer boril za sebi podobno arijsko raso, tako je bil skupaj s svojim ljudstvom “čist vseh strupov”.

V Popolni omami izvemo marsikaj o uporabi drog v Weimarju in prologu tega dogajanja. Velik del knjige temelji na pripovedi, zasnovani na zdravniških zapiskih, v kateri najprej sledimo glavnemu sanitetnemu zdravniku Rankeju, nato pa Hitlerjevemu osebnemu zdravniku Theodorju Morellu. Branje se začne s splošno uporabo morfija, nadaljuje s kokainom, aspirinom in heroinom - prvo dizajnersko drogo nasploh, ki jo je Bayerjev tehnik Felix Hoffmann izumil le enajst dni za aspirinom -, nato pa se v veliki meri posveti začetkom nemške farmakološke industrije in popularnosti legalnega metamfetamina Pervitina.

Knjiga Popolna omama, ki je izšla pri Mladinski knjigi, je v celoti poljudnoznanstvena in kar seva od novinarskega ozadja njenega pisca. V njej se pogosto prepletata zgodovina in medicina, ki ju avtor poenostavljeno, a hkrati izjemno natančno razloži. V detajle gre do te mere, da lahko zgodnje metamfetamine opazujemo tudi v obliki skeletnih molekularnih formul.

Delo služi kot dodaten dokaz, da so nacisti v vojni industrializirali celo lastne vojake, ne le ujetnikov. Pred prvim napadom na Francijo so svojo moč, ki je šepala po številu orožja, na primer povečali z naročilom 35 milijonov tablet metamfetamina, o katerem so se že takrat pojavljala poročila, da ima stranske škodljive učinke in povzroča celo dolgotrajno izgorelost. Torej, obratni učinek od želenega. Po prikazu sodeč so do cilja res hodili prek trupel, kogarkoli so ta že bila. Dejstvo pa je, da vojakom, kot je bil Heinrich Böll, od maja 1940 dalje ni več bilo treba pisati domov za dodatne zaloge Pervitina, takrat so jih morali jemati že na ukaz.

Kako hitro se vzpostavi dvoličnost, če je posredi vprašanje moči, nam v lastni pripovedi pokaže rajhovski zdravnik Ranke, ki je kokain kot popularno sredstvo za poživljanje v prvi svetovni vojni zavračal kot škodljivo, medtem ko je o metamfetaminih, ki jih je jemal tudi sam, posledično raje lagal, da bi ostali v uporabi. Pervitin so namreč uživali vsi, od pehote do letalstva, čeprav je ravno o slednjem najmanj poročil. Največ podatkov pa nam knjiga ponudi o že omenjenem Morellu, Hitlerjevem osebnem zdravniku oziroma mazaču oziroma osebnem zdravniku Pacienta A. Zaradi rednega injiciranja vitaminskih injekcij v žile in mišice je Morell postal Hitlerjev večni spremljevalec in tudi souživalec. Vsak dan je Pacientu A vbrizgal prek 80 učinkovin, od katerih je bilo psihoaktivnih najprej 17, nato tudi več. Ker jih je nekaj baziralo na izvlečkih iz živali, Ohler podre tudi mit o firerjevem vegetarijanstvu.

Čeprav se Ohler na začetku knjige zavaruje z zapisom, da droge niso tiste, ki so vplivale na dinamiko vojne, se vendar zdi, da poskuša tekom zgodbe dokazati ravno to. Ob zgodbi ves čas sledimo taktičnim premikom nemških čet, s tem pa tudi premikom uživanja vedno večjih in širše distribuiranih količin mamil, na katere so udeleženci vmes postopoma postajali odporni. Vseeno gre Ohlerju šteti v plus, da nas ob koncu natančneje opomni, da je imel firer kljub obilni zlorabi ves čas dovolj “trezen” um, da se je lastnih dejanj in dogajanja povsem zavedal. Enako velja za dučeja ali Pacienta D.

Veliki vojskovodja je s Popolno omamo razkrit še kot veliki džanki. Postal pa je tudi vzorčen primer zlorabe in ne uporabe drog, od Pervitina, kokaina, eukadola, speedballa in sorodnih dalje. Njegova omama je bila torej res popolna. Zato: ne jest drog, otroci - boste postali Hitler.