Sprehod med zaprašene police

Danes pojdemo v Kulturnih novicah med zaprašene police – v družbo knjig in ostalih starin – z vprašanjem, kako bukvarne in njim podobne prodajalne živijo v dolini šentflorjanski in kako nasploh poteka njihova dejavnost.

Antikvariati so trgovine s predmeti, ki imajo določeno starinsko vrednost, motivacija za njihov nakup pa je največkrat nostalgične ali zbirateljske narave. Četudi poznamo antikvariate z mnogimi različnimi vrstami izdelkov, ki so posejani po vsej državi, se v tem prispevku osredotočamo na tiste s knjigami – bukvarne. Davorin Mikuž, ki skupaj s svojo ženo vodi Antikvariat Vodnik na Ciril-Metodovem trgu v Ljubljani, razloži srž delovanja antikvariata s knjigami.

Izjava

Božidar Mulej, direktor in solastnik antikvariata in knjigarne Antika v Celju, pove, da je antikvariat tukaj za »promocijo knjig, branja in povečevanja širjenja bralne kulture. Seveda pa ne smemo pozabiti tudi na nalogo antikvariatov, da skrbijo za ohranitev in reševanje naše knjižne dediščine pred uničenjem«. Mikuž doda:

Izjava

Antikvariati pri nas delujejo na različne načine in si tudi na podobno kontrastne načine zagotavljajo sredstva, potrebna za nadaljnje opravljanje svojega posla. Najprej imamo antikvariate, ki delujejo v sklopu knjigarn in založb, pri čemer so slednje glavni vir prihodka. Kar torej ni več aktualno v knjigarniški prodaji, se prestavi v antikvariatni del in se tam po nižji ceni prodaja zainteresiranim kupcem. Tak primer bi bil Trubarjev antikvariat, ki deluje pod okriljem Mladinske knjige, čeprav v njem odkupujejo tudi stare knjige.

Specifičen primer je tudi že omenjena Antika v Celju, ki si ravno tako zagotavlja financiranje s knjigarno in prodajanjem šolskega gradiva. Pravijo, da bi zgolj od antikvariata težko preživeli, zato polovico njihove ponudbe predstavljajo nove knjige. Za zagotavljanje financiranja sodelujejo tudi s knjižnicami in šolami. Poleg tega se ukvarjajo s prirejanjem prireditev, knjižnih sejmov in podobnih dogodkov, ki jih sofinancira Javna agencija za knjigo; prijavljajo se namreč na razpise, ki so namenjeni knjigarnam. Poleg tega jim najemnino sofinancira Mestna občina Celje. Njihov prostor je namreč v lasti občine, ki Antiki zaradi njene petindvajsetletne tradicije podeljuje naziv knjigarne s posebnim statusom. Tako si zagotovijo, da finančno niso odvisni zgolj od kupcev v antikvariatu.

Bukvarna Antika je zanimiva tudi zato, ker lahko ponudi vpogled v izzive, s katerimi se soočajo antikvariati in podobne prodajalne zunaj glavnega mesta. Četudi poudarijo, da Celje ni majhno mesto, več kot dveh antikvariatov pač ne prenese. Situacijo v svojem kraju opišejo kot zelo težko – v zadnjem letu so se v Celju namreč odprli, pa tudi zaprli trije antikvariati. Mulej izpostavi kot problem naslednje: »Študentska populacija, ki študira zunaj Celja, in odliv visoko izobraženega prebivalstva v Ljubljano za nas pomenita, da ljudje kupujejo knjige v mestu študija.« Poleg tega je vsa dejavnost v mestu tudi tradicionalno industrijska in trgovinska, kar močno vpliva na izobrazbo in zanimanja prebivalcev.

Četudi smo bili v času koronakrize priča mnogim raziskavam o porastu kupovanja knjig in krepitvi bralnih navad, se zdi, da so se antikvariati vseeno soočili z marsikaterim izzivom. Zaradi unikatnosti gradiva, manjšega kroga kupcev in dejstva, da gre pri mnogih antikvariatih za manjše prodajalne in espeje, so ob zaprtju trgovin in prenehanju prodaje občutili velik upad že tako skromnih prihodkov. Antikvarji so tako začeli iskati alternativne rešitve, pri čemer so se marikateri preselili v spletno okolje in si tako pokrili vsaj nekaj izpadlega prihodka.

Izjava

Eden izmed širših dejavnikov, ki prispevajo k upadanju zanimanja za antikvariate s knjigami, pa je tudi to, da Slovenci na splošno manj beremo. Tudi Mulej izpostavlja, da problem »ni od včeraj«, saj »na težko situacijo vpliva več dejavnikov – od bralne do nakupovalne kulture«. V raziskavi Knjiga in bralci, natančneje v četrti in peti izvedbi, beremo, da je bilo leta 1998 61 odstotkov anketirancev bralcev knjig – to pomeni, da so v zadnjem letu prebrali vsaj eno knjigo, leta 2014 pa je bilo takih, ki so v zadnjih 12 mesecih prebrali vsaj eno knjigo, 58 odstotkov. V primerjavi z ameriško raziskavo, ki je prišla do zaključka, da je leta 2013 vsaj eno knjigo prebralo 76 odstotkov odraslih Američanov, opazimo, da Slovenci bistveno zaostajamo za populacijo v Ameriki. Po podatkih Eurobarometra iz leta 2011 podobno zaostajamo tudi za evropskimi narodi, ki so največji bralci.

Slovenska kulturna politika z usmerjanjem kulture v javnem interesu v tržnost sicer nemara skuša razbremeniti proračun, vendar sočasno – morda nevede – podpira tovrstne smeri razvoja. Četudi manjšina zaposlenih v kulturi deluje v knjižnem sektorju, še manj pa se jih preživlja s knjižno prodajo, ti pojavi najbolj vplivajo na bukvarne in podobne prodajalne, ki, kot poudari Mikuž, nimajo nobene opore v namenskih proračunskih sredstvih in katerih življenje in propad sta povsem odvisna od trga. 

Tržni posegi v knjižni kulturi imajo izjemno dolgosežne posledice za starinarsko kulturo. Mulej izpostavlja, da »knjiga ni več dobrina oziroma nima več mesta statusnega simbola kot nekoč. Postala je potrošna roba, saj lahko knjigo po nizki ceni kupiš v velikih prodajnih verigah, kar je knjigo popolnoma razvrednotilo.« Če si država prizadeva za bogato bralno kulturo, je torej nesmiselno pustiti vrzeli v dostopnosti čtiva – prihodnost branja je namreč močno pogojena z bralno izbiro – manj knjig pa kajpada pomeni tudi manj orožja v rokah. Antikvarji in njihove prodajalne pa zaradi odsotnosti močne tržne motivacije in državne intervencije za zdaj životarijo skupaj z ostalimi premraženci kulturne sfere.

Kulturne novice je pripravila vajenka Maja.