Vrnitev iz pokoja

Vrnitev iz pokoja je vsekakor častivredna reč. V njej je nekaj odrešeniškega, je znak, da nas svet potrebuje še onkraj naših običajnih zmožnosti. In obenem tudi znak, da smo mu lahko ponudili nekaj pomembnega. Tako na primer takoj pride na misel Karl Erjavec, ki je želel iz izginulega politika postati kar naravnost premier. Pred nekaj dnevi pa smo v Sloveniji med politiki, ki jih je svet tako zelo nujno potreboval, da jim ni pustil mirnega pokoja, in vélikimi umetniki, ki jim starostni spanec krati neusahljivi gon po ustvarjanju, dobili novega povratnika.

Vrnil se je Dimitrij Rupel – pisatelj, diplomat, politik, minister, sociolog, profesor, esejist in verjetno še mnogo drugega. A čeprav je zasedal že prenekatere kulturne in politične položaje, se tudi njemu po zaenkrat še nepotrjenem  povratku iz pokoja obeta nekaj povsem novega: svet Javne agencije za knjigo ga je namreč predlagal vladi za mesto vršilca dolžnosti direktorja razdeljevalke javnega denarja v založništvu.

Rupel je svojo kariero začel kot pisatelj. Zaslovel je kot urednik Nove revije v času objave sedeminpetdesete številke, po osamosvojitvi pa je začel politično kariero. Postal je prvi slovenski zunanji minister, poleg mnogih drugih funkcij je bil kasneje tudi župan Ljubljane in veleposlanik v Združenih državah Amerike.

O Ruplovi primernosti za položaj in njegovih literarnih in strokovnih udejstvovanjih smo se pogovarjali s profesorjem Markom Juvanom, ki se je v preteklosti tudi strokovno ukvarjal z Ruplovim delom. Kako pomembno je za Ruplovo morebitno direktorovanje dejstvo, da je napisal številne romane in teoretska dela?

Izjava

Kakšne bi bile kompetence idealnega direktorja JAK-a smo se pogovarjali z Aljošo Harlamovim, glavnim urednikom Cankarjeve založbe.

Izjava

Kako pa se lahko s tem kriterijem pomeri Dimitrij Rupel?

Izjava

Harlamov v Ruplovi nenadni vrnitvi v javno življenje opaža tudi težave v delovanju sveta JAK.

Izjava

Petra Vidali je bila v kolumni za Večer še ostrejša in bolj kritična, po izkušnji odstavitve Renate Zamide, piše, je postalo jasno, »da ta svet sploh ne potrebuje direktorja, niti takega, ki bi se samo delal, da dela«. Po njenem mnenju bo Rupel, prav kakor si sam predstavlja, predvsem reprezentančni direktor. 

Na koncu se k Ruplu in njegovemu literarnemu ustvarjanju vrne Juvan.

Izjava

Če je imenovanje Rupla simptom širših težav, najnovejša instanca konvertibilnosti ali herojski povratek iz pokoja, se je spraševal Oskar.