Skupaj osamosvojeni
Pretekli četrtek je Kinodvor s premiero slovenskega dokumentarnega filma Poletje ’91 otvoril Kinodvorišče. Film je režiral Žiga Virc, ki se je med drugim podpisal tudi pod mokumentarec Houston, imamo problem!. Na razprodanem dvorišču Slovenskih železnic se je obiskovalcem pridružila tudi filmska ekipa, s katero smo se po projekciji usedli v Kinodvorovo kavarno.
Film Poletje ’91 je v celoti sestavljen iz arhivskih posnetkov, večino katerih so leta 1990, 91 in 92 z domačimi kamerami posneli prebivalci Slovenije. Film je, kot je povedal že Žiga Virc, observacijski in z izjemo treh mednaslovov, ki film delijo na leto pred, med in po osamosvojitvi, ne kontekstualizira ali komentira dogajanja na platnu. Za uporabo arhivskih posnetkov pa so se odločili zaradi kratkih razpisnih rokov.
Slovenski filmski center je namreč 16. aprila 2021 objavil razpis »za sofinanciranje realizacije na področju slovenskega filma v počastitev 30. obletnice razglasitve in obrambe samostojne Republike Slovenije«. Rok za prijavo je bil 17. maj 2021, rok za dokončanje projektov pa november 2021. Kljub kratkim rokom in ideološki usmeritvi k počastitvi osamosvojitve je razpis pripomogel k nastanku petih slovenskih filmov, med katerimi je bil tudi Poletje ’91. Iza Strehar, ki je skupaj z Vircem napisala scenarij, komentira, kako so okoliščine vplivale na zasnovo filma.
Midva sva premlevala katere projekte bi še delala …
Kako pa sta se Virc in Strehar lotila scenarija za film, ki je sestavljen iz najdenih posnetkov?
Glavni pogoj za izdelavo filma je bil pridobivanje arhivskih posnetkov. Proces iskanja filmskega gradiva opiše Matic Štamcar, ki je pri filmu sodeloval kot raziskovalec arhivov.
Smo rekli, gremo vse televizije poklicat …
Špalir deklet na tekmovanju za Miss Koroške in brkati gospodi, ki glasujejo za naj salamo na Salamijadi so prvi prizori, ki nas uvedejo v film. Sledijo jim impromptu vojaki, ki se v civilu učijo rokovati z orožjem. Kasneje se jim v kadru pridružijo krave, ki nejeverno mukajo, medtem ko novopečena vojska vadi streljanje in cilja na kamnolom zraven pašnika. V odsotnosti naracije povezave med zelo raznolikimi zbranimi posnetki ustvari montaža. Kako so se lotili izgradnje filmske zgodbe razloži montažerka Špela Murenc.
Na koncu je bilo toliko dobrega materiala …
Popolna odsotnost epskosti prikazanih zgodovinskih trenutkov jih izravna s posnetki pogovora v dnevni sobi ali podeželske poroke. Ob ogledu filma tako dobimo vtis, da sta bila boj za osamosvojitev in reakcija nanjo zgolj del neke narodne šege. Nostalgična estetika zrnatih analognih video posnetkov soustvarja komično lahkotnost na trenutke banalnega vsakdana.
Poletje ‘91 tako lovi ravnotežje med humornim, neobremenjenim pristopom in občutljivostjo, ki jo tematika filma zahteva. Eno glavnih vodil filmske ekipe je bilo izogibanje politični opredelitvi.
Takoj, ko umakneš to na stran ...
Apolitičnost pa se v filmu ne izraža le v odsotnosti interpretacije in vrednotenja dogajanja. Politikom je v filmu beseda dobesedno odvzeta. V trenutku, ko naj bi v sejni dvorani spregovorile politične eminence, smo z rezom vrnjeni med navadne smrtnike.
Se nam je zdelo na neki točki …
Kaj pa je ta slovenski narod, ki se je osamosvojil? Je to blag prepih skozi atrij Slovenskih železnic? Pivo in klobase, ki so jih stregli po projekciji? Možakarji, ki pojejo Hej, brigade po tem, ko so osvobodili Slovenijo? Eterično vprašanje narodne identitete, zaradi neopredeljenosti filma, obvisi v zraku. V odsotnosti odgovora lahko ob vsem poudarjanju slovenskosti dobimo občutek, da je to film, ki so ga Slovenci naredili za Slovence. Tako se, kot samo obdobje osamosvojitve, z malo manj slovenskimi Slovenci ne ukvarja kaj dosti. Kako neobremenjen bo ogled filma Poletje ‘91 je tako odvisno od obremenjenosti posameznega gledalca. Tudi apolitičnost je nenazadnje politična.
Foto: Vanja Gajić (RŠ)
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj