VOLJA DO KRITIKE

Kdorkoli dejansko posluša ta naš radio, zagotovo ve, da je danes zadnji 'jutranjc' pred poletno shemo, pred poletjem, pred morjem in soncem. Tako je tudi to napihovanje, ki seveda sodi v petkovo jutro, najboljše jutro v tednu - le kam naj bi sicer sodila najboljša oddaja v programu -, skratka, je zadnje napihovanje v tej sezoni. Toda ne, nikar ne jočite, danes vam bomo postregli sladko poslastico, ki bo trajala čez vse poletje, čez vso opeklo kožo in popito slano vodo. Toda bodite pozorni, dobro »prežvečite« to napihovanje, da se naužijete »opojnosti« »nas imenitnih, nas dobrih, nas lepih, nas srečnih«!

Le kaj? - O, kaj si ta stvar? - ta stvar, ki vam jo bomo servirali ravno prav vročo, da se boste spekli, ravno prav kosmato, da se boste režali, in ravno prav nadevano, da še ne boste kozlali? V katero smer se lahko napihovanje sploh še obrne po vseh teh letošnjih bogatih obedih? Zelo preprosto: marksisti jezno in žalostno revolucionirajo, filozofi in znanstveniki hladno napredujejo, »mi imenitni« pa jemo sezonsko hrano - to, kar je najbolj prebavljivo, okusno in predvsem sveže. - Ja, Radio Študent seveda!: svežina zaključka sezone, prebavljivost in okusnost samokritike. Ampak, bodimo iskreni: to ni nikakršna samokritika - nikoli, res nikoli nam ne gre za kritiko, kaj bi z njo »mi srečni«? - to je boj proti strupu, proti slabem okusu.

Radio Študent ima slab okus? Ne!, no, kako? Čakaj malo, strupen? - Počasi, počasi, to ni fast food. Dejansko nam - »nam dobrim«! - ne gre za RŠ kot tak, njegovo vlogo v družbi, njegovo politično delovanje, njegovo izobraževalno vrednost, tudi niso v igri njegovi sodelavci in delavci sami po sebi. Detektivsko-raziskovalna lupa je izostreno napihovalsko oko pristransko usmerila v nek odnos, v nek način angažiranja, v nek način pisanja in govorjenja, ki se tu in tam, hm ... ne tako poredko pojavlja na našem cenjenem radiu. Dejansko je lepo videti to aktivnost, to angažiranost, to lastno investicijo, to voljo do kritike. - Oh, katera kritika je pa lepa?! Angažiranost je »imenitna«, toda zakaj postane kritika, to suhoparno rušenje, ta strup razstavljanja vsega, kar je aktivnega, krepkega in seveda okusnega?

Volja do kritike. Ta glomazna pošast … zagotovo ste naleteli nanjo. Verjamem, da ste že slišali ta glas vrhovnega sodišča, od koder bruha resnica svoje slabosti: »puhoglavci«!, »neumnosti«!, »nesmisli«!, »nelogično« …, »slabi argumenti« … Oh, ali pa tisti odvratni, arogantni »kajne?«, tisti »kajne?«, ki te sili k priznanju: »motil si se, debil, in hočem da to veva oba«. In kako izgovarjajo in pišejo svoje besede, kako jih obarvajo? S sarkazmom in cinizmom - tako neokusno kot tiste slovenske rdeče-sive fasade. Ta slab okus volje do kritike je gojen v in pognojen z nekim resentimentom, neko nemočjo povedati kaj lastnega, kaj zanimivega, kaj pritrjujočega, kaj – ja, kaj drugega le! - kaj okusnega. Namesto tega samo spodbijajo: »to niso nobeni argumenti!«, se derejo - in res se derejo, zato tudi nič ne slišijo, nikoli ne poslušajo. Ti njihovi 'argumenti' … niso nič drugega kot strah pred tem, da bi zavzeli lastno, pristransko pozicijo; in ker jih je strah samih sebe, terorizirajo vse ostale in še njim kradejo pristranskosti s tem, ko govorijo o logiki, sklepih in argumentih - s slabim okusom zastrupljajo še ostale.

Radio Študent: kje je njegovo mesto sedaj v tem? Natanko v teh pogojih, ki jih nudi in kjer ta volja mutira, v tej vrednosti, ki se pripisuje kritiki. Točno ta spreminja aktivno angažiranost v pasivno voljo do kritike. RŠ je eden izmed redkih, ki nudi glas tistim, ki se upirajo, tistim, ki imajo dovolj, tistim, ki hočejo spremeniti status quo. Vse preveč splošno, vse preveč lahkomiselno. Prav ta priložnost v splošnosti ponuja preveč, prav to priložnost se preveč izrabi, zato se angažiranost pogosto spremeni v arogantno, zgnilo kritiko - poslušajte jo: vse preveč teatralno, vse preveč zaprto. Toda, kaj narediti? Zapreti možnosti zaprtim? Ne, samo malo več naivnosti potrebujemo! Dober okus in sezonsko razmišljanje, to je recept »nas srečnih«.

Da ga ne fašete od zadaj, pač pa ga zaužijete od spredaj, vam postreže Napihovanje.