Kaj pa, če nočem?

Ženska je bila skozi zgodovino veliko časa zgolj orodje, komora za razplod, krava molznica, služabnica, in kar je še tega. Njeno telo ji ni zares pripadalo, óni z bingeljnom so ga preprodajali, mučili, posiljevali, oblikovali. Časi, ko so jo častili, ker je bila sposobna čudeža rojstva novega bitja, so večinoma po svetu minili nekje s prihodom mlajše kamene dobe. Potem je to noro dejstvo nekako utonilo v pozabo in se zataknilo le še pri nekaterih »divjakih«. Čudežnost se je večinoma preobrazila v obvezo in zaradi tega so mnoge ženske morale roditi, čeprav si tega sploh niso želele. Najmlajša zabeležena mati je bila stara zgolj pet let. 

Mnogi, tudi neka posebna vrsta samooklicanih feministk, še danes verjamejo, da nisi zares ženska, dokler ne uporabiš svoje maternice. Organe, ki nam jih je »dala« narava, Bog ali kakorkoli že rečete tem kemijskim reakcijam, naj bi vendar ljudje uporabili, pravijo. A kako je potem s slepičem?

Ne pozabimo še na neplodne ženske in trans ženske, pa tudi transvestitske ženske, ki otrok ne morejo roditi, čeprav so še vedno ženske. Njim družba lahko oprosti, če se ne odločijo biti matere, pri cis ženskah pa je nekoliko drugače. Si predstavljate, da si kakšna otrok sploh ne želi?

V zadnjem času se o tem, da obstajajo ženske, ki nočejo imeti otrok, govori nekoliko več. Statistike kažejo, da se ob večanju izobrazbe žensk v družbi obratno sorazmerno znižuje število rojenih otrok. Nekaj manj pa se govori o ženskah, ki otroke rodijo, nato pa ugotovijo, da pravzaprav ne vedo, kaj z njimi. Niso nujno poporodno depresivne, le naučiti se morajo vzljubiti posrano gubasto vreščeče bitje, ki jim je povzročilo eno najhujših bolečin v življenju, zdaj pa jih zahteva samó zase. In prav s tem se v stripu Namestnica ukvarjata scenaristka Sophie Adriansen in risarka Mathou.

Prikaz rojstva kot nekaj ne najbolj prijetnega se je začel šele, ko so se v pisanje zgodb začele vključevati ženske. Tedaj je rojstvo postalo nekaj bolečega, nekaj, kar te ne prežame nujno s toplim občutkom ljubezni, ampak nekaj, zaradi česar ti telo kot po hudi travmi ponavadi delno izbriše spomin, da bi se rod s kakšnim vnovičnim rojstvom vendarle lahko nadaljeval. Nenazadnje gre za bolečine, ki jih nekatere izkušajo že v obliki menstrualnih krčev, a so ob rojstvu še potencirane. Za tiste pametnjakoviče, ki poskušajo porod primerjati z brco v jajca, pa naj velja, da si morajo predstavljati, da jih nekdo v jajca brca več ur zapored. Nič čudnega torej, da je še pred dvesto leti zaradi tega umrla vsaka 25. ženska. In še manj čudno je, da so pravljice o porodih nastajale predvsem v moških glavah, ki ženske med tem dejanjem sploh niso videli do trenutka po rojstvu.

Destigmatizacija negativnih čustev ter temnih plati rojstva in začetkov materinstva se zato zares odvija šele v zadnjih nekaj desetletjih. Na našem območju se v svetu stripa s tem šaljivo spoprijema Katja Kovše, ki s pasičnimi stripki na spletu beleži svoj nosečniški dnevnik. Ne pozabimo tudi na Kajo Avberšek in njeno materinstvo, prav tako hudomušno upodobljeno v stripovski knjižici Mile voli disko. Širše v regiji pa se s temi tematikami ukvarjajo Stripotetke, kolektiv približno desetih ženskih stripark iz Srbije, ki se ukvarjajo prav s specifično ženskimi pogledi na menstruacijo, gospodinjska opravila, materinstvo in podobno. Tudi one se bolj posvečajo kratkim in zabavnejšim stripovskim formam. Glede na to, da je stripovski prostor na Balkanu še vedno bolj ali manj bradat in zdaj ponekod že pošteno sivolas, so Stripotetke svež doprinos, ki smo ga potrebovali. Posebej v tako trdno patriarhalni in konservativni državi, kot je Srbija.

Namestnica pa je francoski strip avtoric v srednjih letih, ki sta se srečali z materinstvom in soočili s poporodno depresijo. Obe sta ob sebi tudi imeli moškega, ki je imel že od prej izkušnje z otroki in jima je lahko pri tem pomagal. Medtem ko sta se njuna moška nekako naravno ujela z mladičema, sta onidve razmišljali, ali je bila to sploh prava odločitev. Kaj to pomeni zanju? Kaj če do tega bitja nič ne čutita? Kaj če tega sploh nista hoteli? Kaj če bosta morali biti zdaj na voljo samo še njemu? … so vprašanja, s katerima se spopada njuna protagonistka, ki nas vso pot od prve seznanitve s pozitivnim testom nosečnosti vodi po tej razburkani poti.

Ves čas namreč sledimo prvoosebni pripovedi glavne junakinje, ki dvojnost pričakovanega in realnega sopostavlja tako, da dve sličici postavi eno ob drugo in ju le malo spremeni. Težke čase, ki jih doživlja, pa Mathou v svoji enostavni risbi brez detajlov prikaže skozi komaj opazne podrobnosti, majhne črtice, ki nam dajo vedeti, da pod očesom začenja buhteti podočnjak, ali da je brado zaradi zaskrbljenosti privzdignila proti ustnicam. Črtice je zlahka opaziti, saj so tudi obrazi narisani abstrahirano, z velikimi okroglimi očmi in s čim manj potezami.

Na prvi pogled strip po risarski plati daje vtis osnovnošolskega učbenika, šele branje zgodbe pa nam posveti z drugačno lučjo. Večina stripa je narisana v bližnjih ali srednjih kadrih, ozadja pa so skoraj neobstoječa. Zato se lahko še bolj osredotočimo na ljudi in odnose, ki jim avtorici namenjata središčni položaj stripa. 

Najbolj izstopajoč element risbe pa je prikaz lika namestnice iz naslova stripa. Gre namreč za idealno mati, ki zna vse tako, kot piše v knjigah. Svojega otroka ljubi na vse pretege že kar takoj, ne rabi se ga učiti previjati, doji tako, da je ne boli, in tudi poporodnih krvavitev nima. Ta izmišljeni lik, supermama, ki si jo resnična mama predstavlja, je v primerjavi z njo, ki je izrisana s črnimi črtami in pobarvana s ploskovitimi barvami brez senčenja, narisana zgolj s še bolj poenostavljenimi rdečimi potezami in brez ostalih barv. 

Enostavnost risbe gre morda pripisati tudi debelini stripa. 139 strani je težko narisati, če se risar ukvarja z vsakim detajlom. Predvsem pa dlje traja. Za razliko od običajnega francosko-belgijskega stripovskega zvezka v dolžini 46 do 48 strani pa to pomeni, da se tudi bere dlje, kar je pomembno, saj se zato ne prebere prehitro. 

Čeprav se morda zdi, da je Namestnica zgolj terapevtski strip, ni le to. Je tudi razvedrilen, iskren, čuteč, provokativen in vznemirjujoč. Lahko bi imel tudi podnaslov Nisi sama, in četudi je resda terapevtski, bi to izpadlo vse preveč patetično za stil, v katerem sta se te težke teme na pozitiven način lotili avtorici sami. Zato lahko le ugibate, kakšen je konec.