Spomini povprečnega pešaka

»Ko sem dopolnil osemnajst let, mi je striček Sam rekel,

da bi me rad spravil v uniformo, da se grem borit proti tipu, 

ki mu je ime Adolf. To sem tudi naredil.«

Alan Ingram Cope

Proti Adolfu se je bolj malo boril, saj je na fronto prišel šele ob koncu vojne. Med napadom na Pearl Harbor, s katerim se strip Alanova vojna začne, je bil star komaj dovolj, da se je lahko preživljal s prenašanjem časopisov. Pravzaprav se druga svetovna vojna konča že nekje na sredini stripa. Alanova vojna: Spomini Alana Ingrama Copa zato ni le vojni strip, kot namiguje naslovnica, ampak je predvsem biografija nekega povprečnega Američana, ki je v svet odraslosti vstopil šele, ko je stopil na vojaško vadbišče.

Alanova vojna tako ni niti herojski strip. Alan ni pobil neštetih sovražnikov ali sodeloval v kakšni divji akciji. Večino časa se je selil iz ene točke na drugo in opravljal obveznosti, za katere se kot vezist ni izučil. Škrlatno srce je kot znak poguma prejel zgolj zato, ker se ga je njegov nadrejeni usmilil, ko je slišal pripoved o tem, kako je, namesto da bi stopil na lestev, z nekega senika padel naravnost na tla. Drugih poškodb med vojno namreč ni utrpel. Najbližje smrti pa je bil, ko je na vadbišču v Ameriki stal na tanku, v trenutku ko je nanj padel srednje velik hrast. 

Takšna, kot so pravkar slišane prigode, je tudi njegova pripoved. Mirna, prizemljena, nič napihnjena ali prevzetna, povprečna. Avtor nas je v stripu postavil v svoje čevlje. Prvotno je bila pripoved namenjena njemu, ki je Alana spoznal in se z njim spoprijateljil na nekem francoskem otoku. Zato tudi bralec pripoved posluša, kot bi poslušal starega prijatelja. Sledi mu od trenutka napada na Pearl Harbor in ga po časovnici spremlja vse do starosti. Z občasnim pobegom v kakšno drugo desetletje, ker je treba razložiti, kam je svojo življenjsko pot usmeril kateri od zgodnjih prijateljev. 

Na Alanovi pripovedi temelji celoten strip. Večina kvadratkov ima le spremno besedo, pripovedovalčev govor, dialog se pojavi redkeje. Zapisan je v pravokotnih oblačkih, ki so najbolj ostri liki v kvadratku. Vse ostale podobe so izrisane s prosto roko in čopičem, kar njihove linije naredi mehkejše, bolj organske. Natisnjen je le v črni in beli barvi, z nešteto niansami sivine. Majhnost samih kvadratkov na formatu, ki je malo večji od A5, je striparju onemogočila prikazovanje detajlov, ki jih je ponekod zato mojstrsko nadomestil z igro svetlobe in sence. Številne nočne scene je še poudaril kvaliteten tisk, ki je omogočil vidnost različnih odtenkov temno sive, s katerimi so jasno prikazane vse sence med komaj brlečimi lučmi.

Posebej natančno so narisana prevozna sredstva vseh vrst. Pri njih je realističnost risbe dodatno izpostavljena, medtem ko so osebe bolj abstrahirane. Gre torej za nekaj povsem drugega, česar do sedaj pri Emmanuelu Guibertu nismo bili vajeni. Njegovo scenaristično delo smo v Sloveniji spoznali že s serijo stripov za otroke Ariol, ki jo ustvarja skupaj z risarjem Marcom Boutavantom . Izmišljena fantazijska humoreska o mladem osličku, ki hodi v šolo, je jasno zelo drugačna od spominov ostarelega moškega na lastno življenje. Razlike in podobnosti med obema stripoma pa nam je Guibert nedavno predstavil tudi v živo na Festivalu stripa Tinta. Pogovor z njim je že objavljen na YouTube kanalu Kina Šiška. Obisk je bil tudi povod za samo izdajo stripa Alanova vojna, za katerega je poskrbel Stripolis.

Če bi želeli Ariola na silo primerjati z Alanovo vojno, bi vseeno lahko potegnili nekaj vzporednic. Tudi Alan se komaj dobro spoznava s svetom. Zaradi vojske in vojne, v kateri se je znašel, je prvič vozil avto, se naučil smučati, igrati klavir, natakniti kondom in še marsikaj podobnega. Nekaj skromnega nam skromno zaupa o ljubimkah, ki jih je srečal, pa tudi o skorajšnjem ljubimcu. O ženah izvemo bolj malo. Ne umika se resnici o povojnih pobojih ali neuravnovešenih vojakih z vseh strani, ki se jim je med vojno kratkomalo zmešalo.

Ne zdi se, da bi kadarkoli pretiraval. Domačini, ki jih srečuje, so utrujeni in postarani, nobenega ne okliče za junaka. Vojno opisuje kot nenehno pot v neznano. Svoje države ne poveličuje, ampak odkrito prizna, da jim ob prihodu na fronto dva meseca ni mogla posredovati orožja in vozil. Na poti na fronto jim ta očitno niso sledila, kot bi morala. Nepretenciozna narava Alanove vojne je zato nekaj takega, kar bi o drugi svetovni vojni morali učiti v šolah. sploh v Sloveniji, kjer že Tine in Spomenka Hribar v svoji nedavno izdani knjigi pozivata k sprejetju enotnega zgodovinskega narativa. Ali kot je ob risanju murala Ratka Mladića v Beogradu rekel režiser in scenarist Srđan Dragojević: “Murali Mladiću ne bi obstajali, če bi otroke učili o njegovih zločinih.” Alanova vojna je dober primer tega, na kakšen način lahko otroke učimo o vojni in njenih zločinih. Enotno.

Kot nekdanji vojak je Cope podkovan v pripovedih, s katerimi so si dolge ure krajšali takrat, ko niso mogli delati prav nič drugega. Vendar se ne zdi, da bi Alan trenutke zapravljal za “lovske zgodbe”. Zakaj bi le? Okoli njega je po krivici umrlo že preveč ljudi, da bi se zaposloval še z lažmi. Kljub temu da ni bil na fronti, je preveč smrti videl že zaradi nepazljivosti, utrujenosti, neznanja ali nesreč. Dodatnega hudega si ni želel. Morda se je tudi zato po vojni raje preselil nazaj v Francijo, namesto da bi ostal v rodni Ameriki.

Alanova vojna je torej daleč od Reševanja vojaka Ryana, a za zgodovinoljubce preveč zanimiva, da se vanjo ne bi spustili. Pri tem pomaga celo čudovita mehka vezava, ki obilno stripovsko špehovje podpira ravno dovolj, da se ob odprtju katerekoli strani lepo razširi in nam ponudi svoja nedra v enostavno branje ali, če želite, ovohavanje.

Ob koncu samo še opomba pod črto za vse pazljive bralce: tam, kjer Alan opisuje viseči most, kot lahko preberemo v besedilu, je na sliki v resnici pontonski most.