Prostor z razgledom

V tem informacijsko nabitem svetu človek rad išče pot do miru. Mogoče meditira, si vzame čas in skuha kosilo, se morda usede in začne brati knjigo, po možnosti celo naredi kakšen pozdrav soncu. Kakorkoli zadeve obrneš, pa je pot k iskanju miru vedno mirna, repetitivna, upočasnjena, minimalna. Tako mirno, repetitivno, upočasnjeno in minimalno se je gibala tudi plesalka Vita Osojnik, ki je desetega januarja pred nami premierno nastopila v predstavi Prostor z razgledom, zadnjem delu svoje plesne trilogije v produkciji Plesnega teatra Ljubljana.

Uprizoritev se je podtalno izvajala že ob vstopu v dvorano, saj so se nad našimi sedišči v lahnem vetru iz ventilatorjev oglašali vetrni zvončki, ki so na vstopajočo publiko delovali sproščujoče. Kot nalašč pa je njihovo pomirjujočo noto motil pogled na oder, kjer je bila postavljena gora polnih vreč za smeti. Na temnem zidu na koncu odra je bila pripeta luč, ki je svetila, kot da bi bili priča sončnemu mrku. Prav tako pa so bila na odru postavljena sedišča oziroma stacionarne točke, ki so opozarjale na svojo morebitno uporabo med predstavo. Tako kot pod ples in koreografijo se je pod scenografijo podpisala Vita Osojnik.

Ventilatorji so ugasnili in z njimi tudi zvončkljanje vetrnih zvončkov. Zamenjala jih je minimalistična, skoraj ambientalna podlaga, ki jo je pripravil Matevž Kolenc. Glasba ni niti malo prevzela gledalčeve pozornosti, pa vendar je pomagala pri označbi spremembe v uprizoritvi, saj se je glasba znotraj enega žanra spreminjala v trenutkih, ko se je spremenilo dogajanje tudi na odru. Pravzaprav je glasbena podlaga današnjega Teatra v eter v zelo podobnem stilu kot glasba, ki smo jo slišali v dvorani.

Naenkrat se je zaslišalo šumenje plastičnih vrečk, ki so bile postavljene na oder. Še malo bolj se zazreš v kup. Opaziš, da to ni samo scenski dodatek, ampak se na tej gori aluzoričnih smeti prebuja v plastičen material ogrnjena človeška tvorba, ki s kapuco zakriva svoj obraz. Zbuja se dolgo, in tudi ko vstane, je hitro zmanjka ter spet potrebuje počitek. Tako je tvorba počasi, s postanki, gomazela iz gore smeti. Na koncu ji uspe, a gib je ostajal zaspan, dokler si ni snela plastičnega pokrivala, s katerim je kostumografinja Tina Pavlin zakrila avtoričin obraz.

To, kar se je skrivalo pod plastičnim plaščem, pa je bila temno modra obleka, ki je po kroju še najbolj spominjala na oprave vzhodnoazijskih menihov, in skladno s tem se je nastopajoča tudi obnašala. Njen upočasnjen, nadzorovan gibalni material spominja na tehnike taj čija. Gib je ostajal umirjen, a je hkrati postajal vedno preciznejši. Vita Osojnik se je tudi na tej točki pomaknila bližje gledalstvu in tam začela nekakšno jutranjo rutino, ki jo je vsake toliko razbila z drobnimi variacijami in odmiki.

Ko se performerka v iskanju gumijastih opek odpravi na tribuno, kjer smo gledalci, začutimo njeno bližino ter se zavemo tudi svoje soprisotnosti – ne skrivamo se za nevidno četrto steno, temveč za kratek čas postanemo del uprizoritve. Med nami najdene gumijaste opeke so bile nato počasi, umirjeno postavljene v sceno, le zato, da jih je plesalka kasneje podrla kot domine. S tem je Osojnik elegantno ponazorila sicer absurdno dejanje z idejo postavljanja – le z namenom ponovnega rušenja.

Predstava Prostor z razgledom, ne glede na stalno umirjenost giba na že samo umirjeno glasbeno podlago, ni na področju dojemanja ali zanimivosti samega dela ničesar izgubila. Cikličnost giba je delovala kot nekakšen ritual, ki je naučen in obvezen. Vmesni neponovljivi deli, kot je na primer iskanje opek med gledalstvom, so učinkovali kot nekakšna samostojna želja plesalke, a ne kot upor konstantnemu ponavljanju, le kot protiutež v simbiozi predstave.

Padcu opek, ki je deloval kot nekakšen vrh predstave, je po nekaj prizorih sledil tudi zaključek predstave. V zaključnem delu sta bili za razliko od opek uporabljeni prozorni ploščici, ki sta bili postavljeni na oder. Ko je Osojnik v zaključnem dejanju predstave stopila nanju, sta ti ploščici ustvarili iluzijo lebdenja, ki je bila uspešna tudi zaradi Andreja Hajdinjaka, oblikovalca svetlobe. V tem lebdečem stanju se je uprizoritev z vizualno estetsko noto končala. Tako je kot zaključni poudarek plesalka uprizorila trenutek, ki je z iluzijo nadnaravnega lebdenja in zaradi umirjenosti oziroma statičnosti performerke v tej pozi v gledalcu vzbujala občutke končnega miru.

Predstava je, od mirnega začetka dalje, tudi pomirjujoče delovala in se mirno tudi končala. Ne glede na to pa uprizoritev ni bila dolgovezna, kot bi lahko ob vsej tej umirjenosti pričakovali. Pravzaprav je zaradi pravočasnega konca uprizoritve – konča se po petinštiridesetih minutah – ta umirjenost, ki se je večinoma izražala v repeticiji in cikličnosti nekega daljšega vzorca, postajala čedalje zanimivejša. To je pomenilo, da predstava ni potrebovala drugačnega stanja, kot je bil mir, ki je drugače zlahka zamenjan za dolgčas.

Ob tem pa moramo še enkrat omeniti koncept scene. Delovala je kot izventelesen negativ gibanja plesalke – v primerjavi z njeno umirjenostjo je bila nabita z različnimi elementi. Obenem in verjetno tudi bolj poglavitno je scena delovala kot reciklaža nekih idej, verjetno tudi iz prejšnjih dveh delov trilogije. Zdaj pa so bile vse te ideje končno vključene v samo predstavo. Reciklaža se ni izražala le v sceni, temveč tudi v plesu, saj je kljub gibanju, ki je bilo podobno meniškemu, v cikel rutine vključevala neponovljive dele, ki pa pravzaprav cikla in ritmičnosti niso motili, temveč so ponovno vzbudili pozornost naših majhnih možganov.

Rutinskost, ki je spremljala predstavo v celoti, je po svojih močeh uprizoritvi nadela energijo azijskih korenin. S tem je gledalcu enostavno in učinkovito podtalno podala idejo, da morda plesalka išče svoj mir in da se prav zato tako giblje. Izbira ambientalne glasbe za ozadje v temu smislu je zadela v pomenskost in razumljivost dela. Skozi predstavo pa smo se s plesalko tako umirili še sami.

Umiril se je vajenec Erik.