Žajfasti Idiot v milnem mehurčku

Na odru je črn okvir. Igralci v živčnih telesnih tikih zakrčeno recitirajo razpršene fragmente Dostojevskega, medtem ko glavni igralec Anže Zevnik s pomočjo vrvi dviga opna iz milnice, ki zapolnjuje okvir in med igralci ter občinstvom ustvarja mavrično steno. Ko opna poči, igralec spusti vrvi in iz vrha okvirja se kot rezilo giljotine spusti cev, ki zajame milnico za novo opno.

Marca je v Gledališču Glej doživel premiero drugi del Soap opere, predstave Marka Čeha in Studia 22 po motivih Idiota Fjodorja Dostojevskega. Snov literarne podlage se meša s scenografijo, ustvarjeno s pomočjo milnice. Predstava se označuje za neobičajno žajfnico, ki se zliva s psihološko študijo. Žajfnica ima tu dva pomena; dejansko žajfo, ki ustvarja ekranu podobno površino, in epizodičnost televizijske žajfnice, tako predstava sledi tudi formi podlistka, v kateri je roman prvič izhajal. Kot nadaljevanje prvemu delu predstave, ki je spremljal Miškinovo potovanje z vlakom, je druga epizoda Soap opere posvečena knezovemu prihodu v Sankt Peterburg, kjer sreča generala Totskega, Agalajo in Ganjo. Kot v žajfnici prav tako učinkuje tudi pretirana igra, saj igralci svoje gibe in replike karikirajo do popolnega absurda. 

Opna iz milnice ustvarja peto steno in umehurči dogajanje na odru, ga dodatno oddalji od gledalke pa tudi od kneza Miškina, ki ga upodablja Anže Zevnik. Medtem ko on upravlja mehanizme, ki ustvarjajo milne mehurčke, se zdijo preostali nastopajoči Niko Goršič, Gregor Prah in Gaja Višnar kot del nekega drugega univerzuma. Niso v interakciji med sabo, niti z Miškinom, za katerega se zdi, da dogajanje spremlja z začudenjem. V spletni napovedi predstave izvemo, da krčeviti gibi igralcev in psihedelične opne želijo prikazati kompleksne bitke za družbeni status in dramatične romantične zaplete skozi prizmo psiholoških stanj posameznic in njihovih kompleksnih patologij. Svet skozi oči epileptika. In res ti prizori nizajo dražljaj ob dražljaju. 

Soap opera ne temelji na logosu, pač pa žajfasta scenografija in igra slikata pokrajino, ki želi ponuditi kompleksnejši uvid v notranje doživljanje likov. Notranje doživljanje Miškina, ki se ne more privaditi družbi in je razumeti, skuša predstava povnanjiti z generiranjem milnih membran, ki protagonista oddaljijo od dogajanja na odru. Element milnice je torej vsaj idejno uspešen v tem, da nam sugerira Miškinovo psihološko stanje, kar pa je težko trditi za preostale like, ki so si v svoji mehanskosti in popačenosti precej podobni. Ustvarjajo pa krhke opne, ki se lahko razblinijo že zaradi sape, govora ali kakršnekoli druge interakcije z igralcem, tudi tesnobno negotovost, saj dogajanje lahko kadarkoli zmoti predrtje milne stene. 

Koncept scenografske rabe milnice Čeh sicer razvija že od Svetlobne gverile leta 2019, ko je s kolegi iz kolektiva Stran 22 zasnoval Projekt Žajfnica (K01 M04 J01)  – Votlina. Projekt predstavlja mehansko napravo, ki iz milnice tvori barvite opne, te pa v igri svetlobe tvorijo razne vzorce. Projekt je bil že v začetku zastavljen kot raziskovanje meje med intimnim doživljanjem sveta posameznika in specifično kolektivno izkušnjo. To se zelo očitno ohranja v predstavi: milno steno, ki ločuje ostale igralce od protagonista, si res lahko zamislimo kot spolzko mejo med kolektivnim in intimnim. 

Mehanskost izvornega projekta se na odru ohranja v igralčevem upravljanju mehanizma, ki ustvarja opno, hkrati pa v mehanični igri preostale zasedbe. Predstava deluje kot mehanizirano umetniško delo, stroj, ki naj bi generiral čustveni odziv publike. Soap opera deluje kot brikolaž, ki delčke narativa Idiota skolažira v novo celoto, v scenografsko pokrajino, ki se želi približati Miškinovemu zamaknjenemu dojemanju miljeja, v katerem je idiot. 

V gledališkem listu ne zasledimo kaj dosti o predstavi sami, pač pa vidimo umetniška dela in lahko preberemo tekst, ki prevprašuje vlogo umetne inteligence v umetnosti. Dejstvo, ki nas nekoliko zmede, saj med ogledom predstave nismo opazili kakšnih vzporednic s temo umetne inteligence. Se pa zavoljo gledališkega lista počutimo dolžne spregovoriti tudi o tem. Če želimo postaviti vzporednico med Zevnikovim zevajočim idiotom in simptomatiko sodobnega človeka, se najzanimivejši zdi del predstave, ko si trije stranski igralci na glave nadenejo škatle, katerih prednjo stranico prekriva milna koprena. Tako njihovi obrazi delujejo kot televizijski zasloni, s čimer vzbujajo vidno začudenje glavnega lika. Je to pozicija človeka, ki gleda napredke sodobne tehnologije in se čudi? Če želimo torej izpeljati nek premislek o odnosu človek – umetna inteligenca, lahko v enačbo vržemo mehanskost predstave ter vidno odtujenost protagonista od pojavnosti, ujetih v žajfastem ekranu. A račun ni lahek. Tovrsten premislek se nam ne ponuja ravno na pladnju: bolj voljno se nam ponuja čakanje, da vsem igralcem končno uspe zajeti milnico v svoj televizijski okvir, in razočaranje, ko ta pri skoraj vseh prehitro poči. 

Se pa tu poraja že prej načeto vprašanje: koliko je ta žajfasti eksperiment učinkovit? Podobe, ki jih ustvarjajo milne opne, so vizualno in konceptualno res zanimive, zlasti uporabljene kot rezila giljotine in TV zaslon. Po drugi strani se nepredvidljivost milnice, ki je sicer po eni strani lahko razburljiva, izkaže za nekoliko preveč motečo. Ker igralci ne vedo, kdaj bo opna počila, svojega nastopa ne morejo zares prirediti okoliščinam. Poleg tega se zdi, da glavni igralec večino predstave nameni upravljanju milnih open namesto upodabljanju protagonista. 

Lahko bi rekli, da ta negotovost doda k emocionalni napetosti, psihološkemu naboju predstave, ampak si raje priznajmo, da bi v tem primeru kar fino nakladali. Predvsem se zdi, da celotna scena z milnico prevzame nase čisto preveč pozornosti, da bi iz predstave same lahko izželi kako bolj dragoceno popotnico. Ko pretehtamo zanimivo vizualno in konceptualno podlago in okorno izvedbo, je težko presoditi, ali milnica k predstavi zares kaj doda ali raje več odvzame.

Če potegnemo črto, je Idiot skozi žajfast televizijski ekran nedvomno privlačna ideja, ki pa v svoji skrajno eksperimentalni formi preveč zlahka zdrsi skozi prste. No, če sebi oprostimo prvožognost očitka, da je koncept predstave spolzek, potem moramo najbrž oprostiti tudi kombiniranje milnice z žajfnico. Se pa tu pojavi manjši problem: Soap Opera je tako odločno mehurčkasta, da se včasih zdi, da se je pomen razpočil. Edino, kar še ostaja, je: čof, po novo rundo milnice. 

Pričujoče recenzije ni omilila vajenka Nastja.

Foto: Marijo Zupanov