Kiparska

Oddaja
7. 1. 2018 - 20.00
 / Teorema

'Neorganski naravi duha, ki svojo sebi ustrezajočo umetniško upodobo prejme v arhitekturi, se zdaj postavi nasproti tisto duhovno samo, tako da poslej umetniško delo za svojo vsebino prejme duhovnost in jo upodablja. V čem tiči nujnost tega napredovanja, smo že videli: nahaja se v samem pojmu duha, ki se razločuje na svojo subjektivno zasebstvo – Fürsichsein – in svojo objektivnost kot tako. Zaradi arhitektonske obdelave v to vnanjskost sicer sije notrina, a ne da bi zmogla tisto objektivno totalno prežeti in ga zmoglo napraviti za povsem adekvatno izrazitev duha, izrazitev, ki ne bi kazala ničesar drugega kot le duha samega. Umetnost se zato iz neorganskega, ki si ga arhitektura, sama vezana na zakone teže, prizadeva približati izrazu duha, umakne nazaj v notrino, ki zdaj nastopi sama zase v svoji višji resnici, brez neorganskih primesi. Na tej poti vrnitve duha nazaj vase iz gmotnega in materialnega srečamo kiparstvo.'

Uf, težki stavki. V teh prazničnih in postprazničnih dneh, ko vsepovprek migetajo blesave lučkaste skulpture in okrasen kič vseh vrst in ves nič teh stasitih praznovanj, pijančevanj ter splošno predobrodejne objesti, če niti ne omenimo kulturnega prebitka na vsakem koraku, kontemporarnih literarnih večerov, konceptualnih performansov in multimedijskih inštalacij, skratka, našega niti ne preveč neobičajnega vsakodnevnega preminevanja, v teh dneh bi težko našli absurdnejše, obskurnejše in nasploh koj kurac branje od pravkar navedenega. In če se v dotično čtivo malo bolj poglobimo, ga podrobneje razdelamo ter nadaljujemo v kolikor toliko zaokroženo, koherentno branje, vtis ne popusti, temveč pahne v še večje prevpraševanje človekovih bralnih aktivnosti. Npr. proza, neposredno za zgornjim navedkom. Da spomnimo, pot vrnitve duha nazaj vase iz gmotnega in materialnega, srečanje, kiparstvo. In dalje,

'Toda prva stopnja na tem novem področju še ni vračanje duha v svojo notranjo subjektivnost kot tako, tako da bi prikaz notrine potreboval nek sam le ideelni način eksplikacije, ampak duh sebe najpoprej dojema le toliko, kolikor se izraža v telesnem in še ima v njem svoje homogeno bivanje. Umetnost, ki si za svojo vsebino vzame to stališče duhovnosti, bo zatorej poklicana, da duhovno individualnost upodobi kot pojavnost v materialnem, in sicer v tistem neposredno pravem materialnem – Eigentlich-Materiallen. Zakaj tudi govorica, jezik, je neko samoprikazovanje duha v vnanjosti, toda v objektivnosti, ki, namesto da bi imela veljavnost kot nekaj neposredno konkretno-materialnega, postane sporočilo duha le kot ton, kot gibanje, tresenje nekega totalnega telesa in abstraktnega elementa, namreč zraka. Nasprotno pa je neposredna telesnost prostorska materialnost: npr. kamen, les, kovina, glina v kompletni trorazsežni prostorskosti; toda duhu ustrezna podoba, kot smo videli, je njegova lastna telesnost, s katero kiparstvo udejanji tisto duhovno v prostorski totaliteti.'

In hodiš takole naokoli, po mestu, na vlak, v knjižnico, motriš mimoidoče, preostale pretežno tebienake duhovne entitete, tj. ljudi, in tuhtaš, kaj imajo tele kiparske modrosti sploh veze s čimerkoli, tabo, svetom, družinskimi grupacijami okoli štantov s kuhanim vinom itn., da te preplavi občutje izrezanosti iz tukajšnosti in zdajšnosti, kot bi se izkiparil iz teh aktualnosti, v katerih moraš plačevat najemnino, se sprehodit do štacune in piti čaj in še kaj. No, pa saj se nasploh vse kakor vredne reči ob dozdevnih buržujskih nujnostih vedno znova razodevajo kot drugorazredne ničvrednosti. Naše soočenje s pričujočo knjižico pač toliko bolj. Skočimo še nekoliko globlje v njen absurd ter zgolj shematično popišimo, o čemu je pravzaprav govora. Pocitirali smo seveda introdukcijo v Predavanja o estetiki Georga Friedricha Wilhelma Hegla ali Guillerma Frederica, kot bi ga poimenovali Španci. Ne vem, zakaj navajati ta podatek, samo malo zabaven pa je, a ne. Da v polnosti zaobjamemo zadevo, navedimo celovit naslov, tako rekoč pravo bukvino platnico.

Georg Wilhelm Friedrich Hegel. Predavanja o estetiki III. Tretji del. Sistem posameznih umetnosti. Drugi razdelek. Kiparstvo.

Ta rigorozna naslovna sistematskost jasno še stopnjuje hecno nejevero, a nič bati, kajti slovenski prevodni filozofski literaturi ni čisto tuja. Na voljo imamo namreč še

Predavanja o estetiki. Tretji del. Sistem posameznih umetnosti. I. Arhitektura.

Počasi postaja jasno, kam merimo. Na delu je bolj ali manj sistematično, čeprav glede na skoraj deset let razlike med izidom Arhitekture in Kiparstva precej počasno prevajanje Heglovega opusa, tokrat njegovih predavanj o estetiki. Ta izdajanja seveda nastajajo v produkciji Društva za teoretsko psihoanalizo, paradnega osla slovenskega mišljenja, obadva estetska zvezka pa sta izšla kot posebna izdaja revije Problemi. Če damo na stran precej razumljivo hotenje, da se pač prevaja čimveč Heglovih ali kar katerihkoli drugih del, ob njegovem siceršnjem prevedenem opusu, torej Fenomenologiji duha, Znanosti logike, Očrta filozofije pravice, Uma v zgodovini idr., vznikne vprašanje – Zakaj Heglova filozofija estetike? Razumemo Fenomenologijo, verjetno najambicioznejšo knjigo vseh časov, z uvodom, ki izjemno povzame razvoj njegovega filozofiranja, potem nasploh njegova zrela dela, s katerimi se zgodovina filozofije razdeli na pred in poheglovsko. Tudi revolucionarno mišljenje zgodovine je slejkoprej bistveno, posebej z vsemi marksističnimi nasledki. Ampak estetika? Čemu?

Posebej, ker se že čisto na prvi ošinek zazdi bistveno nezadostna, čemur ne pripomore niti obetajoča se konferenca omenjenega društva oz. njegove nekoliko razkošne razširitve, ki v svojem institucionalnem komfortu daje podoben vtis kot že popisano dejstvo prebiranja naše knjige.

Heglova predavanja o Estetiki – nemara najmanj raziskano delo avtorja Fenomenologije duha – je del živahne nemške tradicije, ki se razteza od Lessinga, Kanta, Schillerja, Goetheja pa vse tja do Nietzscheja, Heideggerja, Adorna in drugih. Heglova filozofija umetnosti zaobsega široko paleto topik, od antične arhitekture do modernega teatra, od religioznega slikarstva do sekularne literature. Vendar Heglove najzanimivejše intervencije niso samo tiste, ki so bile spodbujene, ali pa so same vplivale na distinktivno filozofsko disciplino estetike, temveč predvsem tiste, ki so nas opremile s preciznim konceptualnim aparatom za naše lastne sodobne debate o umetnosti. Eden izmed najeminentnejših primerov je zagotovo Heglova teza, da umetnost skozi zgodovino postaja vse bolj filozofska v skladu z logičnim razvojem ideje/ideala lepote – teza, ki je postala podlaga za kasnejše spekulacije o koncu umetnosti, in ki je anticipirala različne debate glede statusa moderne konceptualne umetnosti. Vse te teme niso relevantne samo za sodobne teorije umetnosti, marveč nam lahko pomagajo redefinirati sam status filozofije kot take.,

pravijo. To se že resda sliši čisto pametno in fino, četudi s seboj nosi nezabrisljiv greznični duh piarja. Sploh bi se človek ob teh predvsem z našim časom koketirajočih besedah vprašal, ali so se same kdaj soočile z dejanskim Heglovim tekstom o kiparstvu, ki smo ga za pokušino navedli v samem začetku.

No, mi bomo neodvisno od kakršnekoli zunanje mode sledili notranji nujnosti ter v nadaljevanju prebirali sam tekst ter o vsem skupaj še malo premislili. Da pa malo ublažimo uvodno koj kurčevstvo, naj dodam, da kaj pa je branje o kiparstvu skoz Hegla v primerjavi s skrolanjem po Instagramu, Slovenskimi novicami in božičnimi hiti zadnjih petdesetih let. Ni vse zlato, kar se sveti, in najboljši prvi vtis je tisti, prek katerega se ti človek krivično zagabi, čez čas pa ugotoviš, kako zmotno si mrzil to absolutno dobričino. Dajmo torej Heglu, kar je heglovskega.

Kar najprej zbode v oči ob resnem prebiranju Heglovega teksta

oz. verjetno zapiskov enega slušateljev njegovih predavanj, ker rokopis Heglove estetike za izdajo ne obstaja, kot tako ne obstajajo njegove zgodovina filozofije, filozofija zgodovine itn., s čimer seveda ni nič narobe, kakor nas nekje poduči dr. Božidar Debenjak, ko trdi, da npr. Sokrat in Jezus o vsem svojem nauku sploh nista zapisala absolutno ničesar,

kar torej takoj na sami površini takoj butne ven iz teksta ter njegovega duha, je temeljna nezadostnost v govoru o umetnosti, kot jo poznamo danes oz. se jo pozna zadnjih recimo sto petdeset let. Skratka, popoln manko tistega, čemur ponavadi pravimo moderna. To seveda v osnovi sploh ni problematično, češ Hegel je pač umrl leta 1827, pa ja ni mogel razglabljati o rečeh, ki jih ni imel možnosti izkusit. Res je, toda danes vemo, da npr. s pojavom modernizma obstaja neka druga estetika, da Heglov grški ideal kiparstva, v sebi dovršen in bistveno nemogoč že za časa romantične umetnosti, ki ji je pričeval, ni zgolj bistven konec nekega tipa umetnosti, temveč po Heglovem času poznamo razbohoten razvoj plastične umetnosti od samega kiparstva do npr. inštalacij zametkov umetne inteligence. Prav to estetiko bi Hegel, če za zdaj še vedno ostanemo na tekstovnem površju, imenoval nedoletno, infantilno, skregano z neprekosljivim antičnim idealom, edino v katerem je lahko kiparstvo zaživelo kot nikoli ne prej ne poslej, neokusno, skratka. V tem smislu bi lahko dotičnim predavanjem dodali zgolj neko konkretno zgodovinsko vrednost estetske misli na neki točki njenega razvoja, ravno v čemer tiči bistvo nezadostnosti.

Zlahka bi se torej posmehnili celotnemu konceptu konca zgodovine, ki naj bi se dovršil ne s padcem Berlinskega zidu, temveč s Heglovo filozofijo, absolutnim duhom, znanostjo logike. Tukaj lahko zagrešimo tudi vedno nekoliko vulgarno hvalo ne sistema, temveč metode, da namreč umetnost ne obravnava po nekakšni kvazi samostoječi teoriji ala primerjalna književnost ali umetnostna zgodovina, temveč ji da recimo temu transcendentno digniteto ter jo probava prikazati prvo skoz filozofijo, dalje pa skuša še globlje podati, kako se sama filozofija oz. duh postaja na primeru umetnosti, tokrat klasičnega v kiparstvu, prej simbolnem v arhitekturi, potlej romantičnem v slikarstvu,...

Če bi želeli na vsaj načelni ravni kaj pohvaliti – česar seveda ne želimo, saj vsaka načelna hvala in pokroviteljsko trepljanje vsako resno reč tako rekoč ubije in jo postavi v mrtev muzej -, potem bi lahko npr. zapisali, kako je Heglova estetika filozofsko enciklopedični, velik prikaz umetnosti v vsej njeni dotedajšnji celovitosti skoz filozofsko kredibilno mišljenje, in ne neko pametovalsko štancanje. Dikcija na moč spominja na Aristotelovo Poetiko – ki jo je tudi napisal vsaj po duhu soroden slušatelj Heglovemu -, kako je treba to in to storiti, da se doseže to in to, v primeru kiparstva, kakšna naj bo glava, obraz, profil, drža, situacija za klasičen ideal, tj. samostoječa, objektivna ponazoritev duha, ki je še povsem v domeni telesnosti. Potlej ostane kakšna večna izjava o umetnosti, kakršno so npr. sproducirali v analectovskem Aufhebungu, Heglova aristotelska veličina, samo konkretno besedilno materijo pa napol zignoriramo, napol pozabimo. No, mi je ne bomo, saj je prvič čisto preveč kratkočasna, drugič pa se nam iz nje proti Heglu zasvituje nekaj izčiščeno heglovskega, demant negativnosti. Biti bolj heglovski od Hegla, ali kako že pravi Žižek. Zato je naslednja faza, ki nam jo narekuje znanost logike, preprost očrt golega teksta.

Že Heglova glavna dela so tekom nabitosti s komaj sledljivo pomenskostjo vseskozi prebadana s strašnim humorjem, da te sredi najrigoroznejšega paragrafa vsake toliko popade krohotanje, a mesta, kjer ima opraviti z neko konkretnostjo, naj bo ta zgodovinska ali umetnostna, so smešna najmanj podvojeno, kolikor so nam dandanes bistveno odtujena in kolikor brez kakšne prisile duhoviči sam od sebi. Morda se to nikjer ne izrazi jasneje kot prav v njegovi estetiki. Heglova navodila, kakšen naj bo nos na idealnem kipu, kako malo izbočena spodnja žnabla priča o duhovni vzvišenosti, precizni popis čela, ki kot centralni vrhnji del obraza izraža tisto najduhovnejše, medtem ko spodnji del z usti na čelu izkazuje enostavno dušo živalskosti, zgolj stremeče za potrebami, a tudi tu človeški obraz z omenjeno spodnjo ustno zmore izraziti svoje duhovno bistvo, - človek v zgodovini zapisovanja razmišljanj težko najde kaj bolj za crknit smešnega. Posebej ker so v vsej nedolžnosti prežeta z vsemi predsodki zahodne civilizacije. Npr.

Seveda pravijo, da se je takšna zgradba obraza pač zdela najlepša le Grkom, medtem ko so Kitajci, Judje, Egipčani imeli druge, celo povsem nasprotne oblike za enako lepe ali za še lepše, in da, če eno instanco zoperstavimo drugi, to še ne dokazuje, da grški profil tvori tip prave lepote. Ampak to je le neko površno govoričenje. V grškem profilu ne smemo videti le neke vnanje in naključne oblike, nasprotno, grški profil na sebi in za sebe pritiče idealu lepote, ker je, prvič, tista izoblikovanost obraza, v kateri duhovna izraznost tisto zgolj naravno postavi povsem v ozadje, in, drugič, ker se še najbolj odteguje naključnosti oblike, ne da bi zato bil izraz neke gole zakonitosti in pregnal vsakršno in sleherno individualnost.

Tudi spetinspet demonstrira neverjetno zmožnost iz neke povsem banalne, da ne rečem blesave stvari iztisniti osupljivo modrost, ob kateri kar zijaš, ne vedoč, naj se smejiš ali jokaš od smeha ali preprosto občudujoč obnemiš. Tako npr. že v samo držo človeka locira bistven znak duhovnosti, in to ne v neki bedasti tehno funkcionalnosti, češ pokončnost je praktičnejša za preživetje itn., temveč ravno nasprotno; za razliko od živali, ki ima hrbtenico in gobec v isti horizontalni liniji, s katero gobec neprestano hlasta k hrani itn., je že v golem dejstvu, da človek stoji, videti neko globoko duhovno hotenje, saj če stojiš, to lahko počneš le v primeru, da to nekje v svojem nezaznavnem bistvu hočeš, sicer bi se sesedel kot klada mesa in kosti. Če niti ne omenjamo enih par ekskurzov k modi in celo frizuri.

'…Poleg tega sta pri posebnih bogovih to, kako lasje padajo, in njihova razporeditev različna. Podobno je tudi krščansko slikarstvo Kristusa upodabljalo z razpoznavno vrsto preče in razpoznavnimi kodri in po tem vzgledu se v zdajšnjem času marsikateri priliči izgledu gospoda Kristusa.'

Dejansko lahko občudujemo celovito konsistenco, s katero se gospod Hegel loteva svoje reči. Kar pa bi nas spet lahko hitro zavedlo v ono omenjeno pokroviteljstvo, češ veliki mož je otrok svojega časa, Aristotel je ženske smatral za bitja nižje vrste, Hegel v turških hlačah razpoznava, kako Turki tako ali tako bolj ali manj ves dan sedijo s prekrižanima nogama, hodijo pa počasi in graciozno itn., a to pač spregledamo in z našimi sodobno prosvetljenimi očmi stvari postavimo na svoje mesto, odpustimo zaslepljenemu zeitgeistu ter se učimo od teh v osnovi genialnih individuov, ki smo jim lahko samo hvaležni,… No, seveda, a menim, da je treba stvar zapopasti malo bolj radikalno, in to bom zdajle poskušal na primeru Heglove klasične kiparske umetnosti storiti v finišu naše oddaje.

Kako, če ne z dialektičnim negiranjem. Omenili smo moderno varianto umetnosti, ki je s svojo radikalizacijo v avantgardi za vse čase spremenila koncept umetnosti kot take. Zaradi recimo temu historične situacije, je ta za zmerom nedosegljiva Heglovi estetski misli, nanjo lahko pripopamo zgolj neka njegova abstraktna, nekonkretna izjavljanja. In to – v tem je briljanca heglovskega mišljenja – velja predvsem vnazaj. Dojemanje umetnosti skoz avantgardo je toliko neizprosnejše ter nasploh zadobi svojo radikalno veličino, če se ga aplicira na tako zvano klasiko. V tej špuri lahko tule na hitro dodamo še neumetnostna mišljenja. Kar Heglu piscu in mislecu bistveno manjka, so prav nekatere ključne koncepcije moderne, tj. marksizma, psihoanalize, feminizma. To velja pač velja za vse predmoderne. Saj zato so najučinkovitejše heglovske misli prav tiste, ki ga mislijo skoz pravkar omenjene. Ena bistvenih zmožnosti hegeljanske misli, če noče obtičati v nekakšnem obskurnem akademskem konzervatizmu, pa je ravno dialektično prevračanje gotovih reči, da té tako rekoč nespremenjene začenjajo pomeniti nekaj čisto drugega.

Kako bi torej to naredili v pričujočem primeru kiparstva. Prvo točko, torej dobrodušno liberalno odpuščanje naravnih šovinističnih, rasističnih in homofobnih nastrojenj, kakor tudi nasprotno adolescentno moraliziranje na konkretnem, češ ti ti hemeroidni bogati beli možje s svojo zatiralsko tiranijo proti vsemu, kar se zaduhovi po drugačnosti, z namenom kljub temu ohraniti veličino Zahoda, -, to je treba seveda sprva povsem zavreči. Resnica v resnici precej bolj boli. Ti tako imenovani predsodki in hecne stranpoti niso neke iz lobanjske gladkosti štrleče bunke, ki bi jih lepo odstranili in potlej s samoodpuščanjem živeli srečno do konca naših dni. Hegel s svojimi izvajanji zahodne, grške, krščanske itn. umetnosti ni pahnil v nekakšno zaslepljeno obskurje, temveč ji je šele dal, pridodal njen pravi obraz. Redkokateri tekst se tako resno poglobi vanjo. A vse te samoumevnosti o idealu klasičnosti, nerazviti duhovnosti orienta, sam pojem orientalskega ter prepričanje o neoporečnosti naših duhovnosti, to ne bi moglo obstajati brez tega drugega, nad kar naj se duh dvigne po nujnosti napredovanja do sebe. To je nenazadnje osnovna postavka nauka o biti. Nekaj šele z negativom sebe zadobi pozitivno vsebstvo. Kje se to odraža bolj kot v lepi umetnosti, katere ideali naj bodo prav takšni in takšni. Šele s popolnim mišljenjskim razvitjem umetnosti, kakršno je v predavanjih razvil Hegel, je možna njena avantgardna negacija. Brezumno vztrajanje pri božanskosti klasične lepote se je slednjič, jebat ga, izteklo v fašizem. Najbolj klasična umetnost 20. stoletja je nemška, tam nekje od tridesetega do petinštiridesetega.

A to ne pomeni, da potemtakem vse skupaj kar lepo formatirajmo, ohranimo sprejemljive reči in piči dalje novim zmagam naproti. To bi bil seveda šus v glavo. Ne, nadaljnji in zadnji korak je pač še eno negiranje, v katerem se klasično kiparstvo in njegova idealna lepota ohranita, a v katerega brezhibnih linijah smo zmožni uzreti ravno to, česar ne kažejo – fundamentalno bedo, gobavost vsega, kar se je toliko stoletij smatralo za višek civilizacije. Ne skoz kosovelovsko rušenje, temveč ravno v tako rekoč brezmadežni oz., kar je isto, popolno omadeževani pričujočnosti. To zavedanje je tisto najvrednejše, ki naj jo ohrani prav zaradi njene samozavedne ničvrednosti. Tako tudi neprekosljivo grško kiparstvo nazadnje zapopade vso svojo estetsko nedosegljivost.

Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

mi pa nismo več isti Anka Šnablova.
https://www.youtube.com/watch?v=yVQW5qmaMIM

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.