Tresla se je gora, Ljubljana je Berlin

Izvolite naprej! Povejte, kaj vas muči?

Kje naj sploh začnem, doktor? Dolgčas mi je, živim v provinci … Zadnja runda je ob pol polnoči, RIP JET BAR. Dušim se od zaostalih in predvidljivih delitev na levo in desno. Utrujen sem od izčrpane alternative stranka–gibanje; Progresivna srenja non-stop laja družbeno kritiko, a nikoli ne ugrizne roke, ki jo hrani. Ta mentalni-emocionalni-diskurzivni sistem mi je zoprn; Barbara Rajgelj mori z dnevnim sporedom festivala Grounded.

Zdravljenje je preprosto. Pri Založbi Sophia je pred kratkim izšla fascinantna kritika Berlina Nicolasa Hausdorfa s še štirimi ljubljanskimi prilogami, in sicer izpod tipk Primoža Krašovca, Mance G. Renko, Benjamina Krnetića in Šiše. Eksperimentalna sociološka analiza paradigmatskega primera evropske metropole skozi pet njenih »infrastruktur« in neobremenjena kritika teh tovarn »libertarno-liberalne« zavesti ter podobno izpeljani vodiči po Ljubljani bodo zagotovo okrepili vaš kulturni imunski sistem in vas, sem prepričan, nagovorili k izhodu.

Ampak doktor, jaz sem …

Tako je, prispela je nova knjižica v Sophijino zbirko Izhodi. Zbirko, ki zase pravi, da izstopa iz lokalno prevladujočih teoretskih obrazcev in da nekje mimo in med humanistiko, znanostjo, tehniko in literaturo živi hitro in umira mlada.

Če se vam slovenska teoretska produkcija in založništvo s svojo neskončno presnovo ljudskih zgodovin in optimizmom preproste volje zdita preveč agro, če ste sami bolj metro, verjetno zbirko spremljate s povišano pozornostjo. Pozorno čakate, da se na policah pojavi nova naslovnica z neprebojnim blobom, oblakom, meshom, ki so likovne ustreznice za predmete, ki še niso teoretsko udomačeni. Svojemu zadovoljnemu cinizmu in kulturnemu pesimizmu navkljub ste iskreno navdušeni nad neodgovornostjo teorije za temi naslovnicami.

Tokrat je hišni oblikovalec zbirke Jaka Neon moral izdelati nekaj, kar je v razmerju do ostalih naslovnic v zbirki nekoliko flat. Takšna je bila, si predstavljamo, zahteva enega mema. Jukstapozicija logotipa Kluba K4 in stiliziranega Berghaina je neposredna. Morebitno dobrodošlo zmedo glede tega, ali gre pravzaprav za še kaj drugega, spoila najprej naslov in dalje številne variacije na isti sklic. V Cukrarni na pop večeru ob izidu knjižice, kjer so avtorji ljubljanskih prilog in člani ansambla SBO skupaj brali odlomke, je bilo že jasno, da je zadeva prekužena z memom, ki je na svojem zadnjem vrhuncu pred dobrima dvema letoma v zaprti in družabni Ljubljani v skladbi izrazil privilegirano temo naših zaprtih družb: Berlin ni Berlin, Ljubljana je Berlin.

Prvi del, Berlin ni Berlin, oziroma Superstructural Berlin, kakor se izvorno imenuje, je res »fascinantna kritična analiza Berlina«, kakor besedilo že v knjižici recenzira Primož Krašovec. A ne nujno zaradi prekrškov političnega kompasa, na katere bi morali biti pozorni.

Pred skoraj desetimi leti, ko se Hausdorf prvič sprehodi po levoliberalnih svetinjah, so družinskoterapevtske opazke o antiavtoritarnosti študentov, statistični uvidi v razredno sestavo policije in drugi boomerizmi o drogah, zabavi in umetnosti, ki razkrivajo hipokrizijo liberalne levice, morda drugače funkcionirali. A nikoli – toliko manj danes, ko je teoretski prostor še bolj zasičen s postlevičarskimi provokacijami – niso bili nezaslišani.

Če marketinška strategija ne bi stavila na ta poudarek, morda ne bi niti opazili, saj Hausdorf pravi »prekršek« opravi šele po Superstructural Berlinu, po sporu z izvorno založbo zaradi objavljanja v desničarskih spletnih revijah, kot je Jacobite. Toda pipeline od postlevičarstva do novodesničarstva ima preveč predvidljive in dokaj sramežljive izplake, da bi škandal bil vzdržen kot škandal. Morda je revija Compact dober splošen primer tega, saj smo na dan njenega razkritja navdušeno trepetali za nečim, kar se je izkazalo, da so le dobri stari in dobro znani žižekizmi.

Hausdorfova zaveza disidentstvu je dodatno neodločilna, saj gre bolj kot za disidentstvo za, kot sami pravi, zavezo novim idejam. Da bi zaveza disidentstvu v obliki stalnega dela na besedi bila vzdržna, mora izhajajoč iz neskončnega streama ali feeda zunanje in notranjepolitičnega newsa staviti, da je privilegirana tema naše dobe povezava med geopolitiko in njej nizvodno kulturo. Disidentska gesta, ki naj bi ponudila izhod, tako obtiči. Pozicije znotraj kulturne vojne poskuša izgozditi tako, da se v kulturno vojno nenehno utaplja. Kar Hausdorfu omogoča teoretsko agilnost in ga naredi zanimivega za branje, ga prav tako zavezuje k nedokončanosti in dvoumnosti. Že pri Superstructural Berlinu gre za nedokončan »essai«, pravi v predgovoru. Pri Berlin ni Berlin pa gre za, lahko razberemo iz predgovora k slovenski izdaji, malo pozabljeno in preraslo igračo.

Toda vseeno fascinantno igračo, od katere je avtor nekaj pričakoval. Bolj kot antipolitični komentar je Superstructural Berlin pomembno besedilo, ker določeno vrsto teoretske pozornosti znova usmeri v mesto. Gre za poskus izdelave teoretskega orodja, ki bi lahko zapopadlo velemesto kot tovarno zavesti. Gre za obliko sociološkega dejanja, ki bi jo lahko pripisali tudi Georgu Simmlu, a se mora v 21. stoletju razviti v bolj zahrbtnem in sovražnem okolju. Nicolas Hausdorf izdeluje torej sociološko orožje, ki naj mesto kot geografsko stvar kartira in kot ideološki mehanizem razorožuje. Sociološko – kot analiza produkcije množične zavesti na relaciji struktura–superstruktura – in hkrati kontrasociološko – kot v celoti subjektivno in gnano od mesa – nas Hausdorf popelje na »metaogled« velemesta.

Natančneje to stori s sprehodom skozi pet berlinskih infrastruktur, ki v svojem vzajemnem delovanju tvorijo Berlin z veliko: infrastruktura drog, klubska infrastruktura, umetnostna infrastruktura, infrastruktura nove ekonomije in turistična infrastruktura. Čeprav so nadstavbe kot prizorišča za obiskovalca in novega prebivalca na udaru tudi kot čisto samozadostne sfere, nikoli niso le samozadostne. Aktivistke, plesalci, kreativke so vedno členi v daljši verigi in kraji njihovega aktivizma, plesa, kreativnosti so vedno tehnični kraji. Nasproti dobesednemu pojmovanju evropskih mest kot »postindustrijskih«, kjer se ne proizvaja, temveč zgolj naslavlja podobo lastne urbanosti, je Hausdorfovo mesto delujoč družben stroj, njegovo velemesto delujoče produkcijsko razmerje. Velemesto v razmerju do zaledja sicer ni tematizirano, a funkcionalne opredelitve mestnih nadzidav demistificirajo privlačnost Berlina in vzporedijo naše sošolce from Berlin z našimi tetkami in strici iz Njemačke: kot rezervni armadi svojega demografskega in ekonomskega oddelka.

Jasno mora takšno analizo opraviti na »paradigmatskem primeru evropske metropole«. Zato, kot bi rekel avtor, ker so o Berlinu pač vsi govorili, torej zaradi mema. A tudi memi so zgodovinski. Berlin ima skoraj stoletno tradicijo »šibkih« razlogov »v bazi«. V svojih izložbenih funkcijah, najprej klasične socialdemokracije, kasneje hladnovojnih taborov in danes svobodne Evrope, je vedno produciral specifično postindustrijsko samozavest absolutne nadstavbe. A nikoli kot zgolj ideološki projekt, temveč vedno tudi kot projekt prestrukturacije kapitala. Zato bi o velemestu kot družbenem razmerju lahko govorili na podlagi katerega koli drugega mesta, še posebej, ko se v podobnih obrisih kot Berlin uspešno umesti znotraj takšnih prestrukturacij. Nemara bi lahko o velemestu kot družbenem razmerju govorili tudi na podlagi Ljubljane.

Prispevki drugega dela knjižice, Ljubljana je Berlin, so v razmerju do možnosti posplošitve teorije nekoliko pešački. Ilustracije Jake Neona, ki se prepletajo z ljubljanskimi eseji, so v razmerju do psihogeografskih miselnih vzorcev v berlinskem delu popolnoma prizemljeni. Risbe slavnih ljubljanskih portalov iz stojišča pešca sicer lahko razumemo kot kritiko urbanističnega tropa »ljubljanskih vrat«, s katero namesto arheoloških in geoloških slučajev za ključne vhode v mesto opredelijo klubska prizorišča. A bolj kot to gre za priložnostne ilustracije, ki se neposredno obešajo na nostalgične in neposredne omembe teh lokalov v besedilih.

Ljubljanska besedila Hausdorfovo potopljenost v svoj predmet simulirajo s pripovedovanjem o osebni izkušnji Ljubljane. Zaradi predobstoječe bližine z Ljubljano in vzpostavljenih bližin z avtorji se zato ne odpravljamo ravno na »metaogled« Ljubljane, ampak nerodno šmrkamo z njimi v Cukrarni, plešemo z njimi v Propagandi ali sedimo z njimi na busu, medtem ko mori Kordiš. Še najbolj kot miselni vzorec, kot »metaogled«, ki se ne odreče popolnemu zlitju s predmetom, deluje prispevek Benjamina Krnetića. Njegov ep skozi generacije, razrede in mikromitologije ljubljanskih četrti je še najširši prerez mesta. Dvom zaradi nasičenosti sklicev na refren in splošne nenaklonjenosti poeziji v kritičnih analizah mest se s Krnetićevim prispevkom presenetljivo izbriše – saj se izkaže za v celoti dobrodošel in uspešen »intimni poskus« –, a hkrati potrdi izvorni razlog dvoma, če ni vsa fora knjižice že izražena v skladbah SBO.

Ostali prispevki so ne nerazumljivo osredotočeni zgolj na detajl Ljubljane, pri čemer se selektivno in zgolj delno navezujejo na momente berlinskega dela, predvsem na škodo kritike. Prispevek Mance G. Renko formalno še najbolj sledi Hausdorfu in se loti Superstructural Ljubljane skozi istih pet infrastruktur. Takšno dobesedno prevzemanje sicer ni popolnoma upravičeno, ko izvemo, da po avtorici Ljubljana nima infrastrukture nove ekonomije, pa čeprav jo ima in predstavlja eno ključnih točk protislovij in napetosti – spomnimo se lahko na intervju s soustanoviteljico Poligona, ki se sprašuje o lastnem prispevku h gentrifikaciji mesta.

Superstructural Ljubljana je pohabljen prenos motivov iz Superstructural Berlina, kjer so prizorišča zgolj našteta in, če sploh, površinsko asociirana s funkcioniranjem mesta. Pomembnejši učinek prispevka je vezan na njegov kontekst. Na večeru ob izidu knjige na odru kavarne v Cukrarni so streli na kulturno sceno, nedostopnost stanovanj in gostinsko ponudbo s strani avtorice, odgovorne urednice umetniške revije javnega zavoda namigovali na tisto samozavedanje in neodgovornost, ki Hausdorfov prispevek naredita zabaven in nevaren. A namesto tega Superstructural Ljubljana ponudi celo neprijetno presenetljiv obrat. Za namigi o notranjeterorističnem dejanju se razkrijeta zgolj previdna kritika najmanjših skupnih imenovalcev in glasen molk, ki prispevek napravita v metademonstracijo avtoričine teze o neozdravljivi dolgočasnosti Ljubljane, kjer se vse zgodi skoraj.

Posebej pomembno podtalno temo celotne knjižice izpostavi Šiša. Verjetno zaradi svojega edinstvenega statusa med avtorji in avtoricami, saj je namreč edina, ki ni z Gimnazije Poljane. V svojem, spet na osebni izkušnji Ljubljane osnovanem in s tem spet nedostopnem prispevku, mimogrede ponudi koncept Rečanke–Ljubljančanke, ali čefurja s Poljan, ki zajame bistvo problematike, okoli katere stopicljajo vsi prispevki.

Gre za paradoksalno, outsidersko figuro, ki ima hkrati, ravno iz svoje pol-outsiderske pozicije, ekskluziven dostop do notranjosti. Do svojega položaja pride ali zaradi svoje po sili razmer naučene iznajdljivosti ali zaradi slabe vesti avtentičnih insajderjev. Zato ni nenavadno, da čefurji s Poljan zasedajo izpostavljene položaje lokalnih scen. Tako sta na primer župan najlepšega mesta in eden obetavnejših mlajših tekstopiscev in igralcev – Bojan Cvjetićanin – čefurja s Poljan.

Seveda, če formulacijo vzamemo dobesedno, bi s tem konceptom lahko prešteli zgolj nekaj figur. Če protisloven položaj čefurja s Poljan nekoliko posplošimo, pa lahko govorimo tudi skozi drugo skovanko. RŠ-izem, ki je preveč majicabilen, da ga ne bi reapropriirali: lahko bi govorili o marginalnih elitah.

Kultura / Kulturni obzornik

Postkritični cukr

Telesa, postkritika in hegemonija levičarjev

Jernej Meden

 / 22. 9. 2023

Te prav tako zasedajo mejen položaj. Zaradi dvojnega interesa – razširiti varnost in obete margine ter spodkopati nadrejene ali konkurenčne položaje – ohranjajo dvojno zavest: na eni strani blasé do uveljavljenih konvencij svojega področja, na drugi rezerva poklicnih pričakovanj in angažmaja. Poseben pomen ima njihova predzgodovina, prvič se namreč izkažejo pred vstopom v institucijo, kot njeni kritiki in kritičarke. Kasnejši umik v cinizem in ironijo sta mehanizma za spoprijemanje z obsodbo na dvajset let dolgočasja. Te teme so, spet presenetljivo, še najbolj ozaveščene v pesniškem vložku.

Teme specifično ljubljanske ideologije in struktur, ki so ambivalentne do prepričevalne vloge intelektualcev, se pri Krašovcu že dolgo kuhajo, a pri Molekularnem kapitalizmu Ljubljane še vedno niso popolnoma izkoriščene. Še več. Zavoljo cheap shots mesto postane ansambel popolnoma transparentnih interesov določene in zamejene skupine ljudi. Opredelitev Ljubljane kot levičarskega mesta, pravzaprav mesta levičarjev in levičark, ni zgolj poklicno omejena in prenagljena: če že, drži zgolj spontano; ni zanesljiv mehanizem reprodukcije; ter predstavlja marginalen del Ljubljane.

Je tudi skromna v opredelitvi problemov dozdevno levičarske Ljubljane. Zanimivejše vprašanje bi bilo, ob predpostavki da gre za tako stabilne mehanizme, zakaj bi se domnevno hegemonski levičarji utaborili v podsistemu, ki je nizvoden toliko drugim? Zakaj je desničarska drža osnovni filter možnosti dostopa do položajev znotraj Slovenskih železnic? Zakaj je energetika vedno razdeljena pol-pol? To bi prav tako zahtevalo razširitev pojma Ljubljane onkraj domačih miljejev.

Brati Berlin ni Berlin, Ljubljana je Berlin kot spoprijemanje intelektualnih in umetniških avantgard z lastnim uspehom in ugotovitvijo cene tega uspeha šele upraviči meme: Ljubljana 2023 je Berlin 1923. Skupna tema obeh je presnova iracionalnosti kapitalistične produkcije, kot se izraža v urbanem prostoru, in naslavljanje politično nejasno opredeljenega občinstva, saj še ni jasno komu, če sploh, lahko inteligenca podtakne svoje interese.

Dialektika avantgarde nima izhoda, gre za vprašanje praga. Pri čemer so dovolj notri, da so prepričljivi, ter preveč notri, da bi šli do konca. Stalne a zadržane kritike, thrill iz naslova provokacije, leni manierizmi so zato do neke mere razumljivi, a niso celoten domet posebnega položaja marginalne elite. Predstavljamo si, da bi kot insiderji lahko naredili več škode.

Berlin ni Berlin, Ljubljana je Berlin je fascinantna knjižica, ki zajame posnetek ene Ljubljane, oplazi privilegirane teme naše dobe, a se zaradi lastne dvojne zavesti med brezbrižnostjo in skrbjo nenehno bremza. Kritiko najnovejše ljubljanske ideologije zato še vedno čakamo, še bolj pa das kapital of Ljubljana.

Poslušali ste Teoremo, oddajo je pripravil Uroš. Lektorirala jo je Neža. Tehniciral je Linč. Brala sva Pia in Muri.