Gaza, 2. zapis

Gaza, 2. zapis

Mnenje, kolumna ali komentar
3. 12. 2010 - 0.00

Z Andrewom začenjava dojemati politično realnost Gaze, to je, kako stvari dejansko tu potekajo. Dopoldne sva dobila nepričakovan obisk dveh izmed glavnih predstavnikov Hamasa v Beit Hanunu; oba dva delata na vodilnih položajih v tukajšnji policiji. V hišo sta prišla po osrednji petkovi molitvi v spremstvu Mohameda, očeta družine, pri kateri stanujeva. Dejal nama je, da ju lahko pobarava za kakšno informacijo, čeprav je bilo že vnaprej vsem jasno, da sta po informacije bržkone prišla ona dva. Očitno je namreč bilo, da sta se sama povabila na obisk. V dnevni sobi smo si podali roke in se posedli. »Zakaj se tako hitro predstavljaš, kdo si in kaj delaš?« se je takoj obregnil ob mene eden od njiju. Skomignil sem z rameni: »Spoznavam ljudi na ulici. Če si damo roke, je v navadi, da se predstavimo in povemo, kaj delamo. Mislil sem, da je to običaj.« Mohamed jima je nato pokazal reportažo o otrocih iz Gaze, ki sem jo spisal julija in jima pojasnil, da sva tu, da popiševa življenja navadnih ljudi in njihovo trpljenje zaradi izraelske blokade. Kar je pravzaprav res. Dan prej sva obiskala tržnico ter ribiče v mestu Gaza in večji del popoldneva preživela v njihovi družbi, da bi skozi pogovore razumela njihovo vsakdanjo stisko, s katero se soočajo že 4 leta, torej odkar je oblast prevzel Hamas, Izrael pa posledično uvedel blokado in Gazo spremenil v velik, prenapolnjen zapor, v katerem je življenje po nekaterih trditvah vredno manj od cene litra bencina. Hamasovca sta ravnodušno listala po časopisu, ki ga nista razumela, vendar Mohamedove besede so ju do neke mere zadovoljile. Končno sta se predstavila: Rabir in Abu Jaser, brata.

Brez vprašanj sta začela pojasnjevati, da tu vsi ljudje zelo trpijo (čeprav sta bila sama kar dobro rejena), ampak da zdaj – odkar je Hamas prišel na oblast – v Gazi vsaj vladata red in mir. »Hja, če odmislimo vaša pobijanja političnih nasprotnikov in zadnjo izraelsko ofenzivo, za katero ste bili sokrivi,« mi je šlo po glavi, medtem ko sva jim z Adrewom kimala nazaj. Kakšen pa je razlog, da je zdaj mir, sem vprašal. Rabir je na dolgo razložil, da zato ker ljudje verjamejo Hamasu in spoštujejo zakone njegove oblasti, saj vejo, da Hamas prihaja od ljudi in dela za ljudi. Abu Jaser je zdaj ves čas le še sedel ob njem in nemo, brezizrazno zrl v naju. Rabir je nadalje pojasnil, da je včasih v Gazi vladal kaos in kot primer navedel vojno med dvema družinama v Beit Hanunu, ki sta se pred leti spopadli zaradi ene prometne nesreče, v kateri niti nihče ni umrl. Je pa v spopadu med družinama, ki posamično štejeta več tisoč članov, nato umrlo deset ljudi; sosedska vojna je trajala okrog 40 dni. To je vse res. Okvir okna v Džabarjevi sobi, kjer spiva z Andrewom, je poškodovan zaradi metka, ki je bil izstreljen v času omenjenega spopada. Prebil je okvir in zadel zid, medtem ko je Džabar spal v svoji postelji. Bo že držalo, da je Hamas uvedel neke vrste red, oziroma bolje rečeno nadzor nad različnimi situacijami v Gazi, vendar je treba vedeti, kako je to dosegel. Ni razorožil paramilic ter drugih oboroženih grupacij, temveč se je spustil v boj proti svojim političnim nasprotnikom. Leta 2007 je bilo v spopadih med Hamasom in Fatahom ubitih ogromno ljudi; nasilje med njima se je odvijalo tudi na ulicah Vzhodnega brega. Kar se tiče Gaze, je Izrael omenjeno leto dovolil številnim visokim predstavnikom Fataha nemoten prehod iz Gaze na Vzhodni breg. Dejansko so morali zbežati. Izrael jim ni pomagal iz človekoljubnih nagibov, temveč sebičnih. To, da Fatah nadzira Vzhodni breg, Hamas pa Gazo, koristi predvsem Izraelu po starem rimskem načelu: divide et impera, deli in vladaj. Palestinci imajo sedaj dve oblasti, vsaka nadzira svoj teritorij in uresničitev sanj o eni, skupni državi se ponovno pomika v nejasno prihodnost.

Treba je razumeti še nekaj, namreč Hamasa ne gre enačiti zgolj z njegovimi vojaškimi enotami Al Kasam, kar zahodni main stream mediji zelo radi počnejo. Zamaskirani ljudje, ki naokrog paradirajo s kalašnikovkami in bazukami ali čemer koli že, so le del Hamasa. Sam Hamas je veliko več kot to, je civilna uprava. Hamas dela vse, od usmerjanja prometa do distribucije elektrike, upravljanja z nekaterimi šolami ter bolnišnicami itd. Kot islamistično gibanje nadzoruje tudi praktično vse mošeje, ki jih ob petkovih molitvah izkorišča za širjenje svoje propagande. Eden izmed razlogov, zakaj trenutno v Gazi vlada relativen mir je ta, da si Hamas poskuša utrditi svojo oblast. To počne tudi tako, da ukinja vse centre in združenja, ki so na kakršen koli, še tako minoren način povezana s Fatahom ali pa Hamasu drugače niso po godu. Nedolgo nazaj so Hamasovci denimo zasedli sedeže več organizacij za ženske pravice, pred tem vrtec, ki je skrbel za 300 otrok. Ta nekdanji vrtec se nahaja nedaleč stran od najinega bivališča; zdaj je policijska postaja. Hamas je prejšnji mesec zaprl tudi prostore neodvisne organizacije Sharik Youth Institution, ki je v sodelovanju z UNRWA, agencijo Združenih narodov za palestinske begunce, organizirala poletne tabore za tukajšnje otroke. Kaj je bil tu problem? Bržkone to, da tudi Hamas vodi svoje poletne kampe, kjer otroke učijo drugačne stvari, od svoje verzije Korana, do militantnih pesmi, do borilnih veščin.

Rabir in Abu Jaser sta odložila prazni skodelici čaja in vprašala, kaj želiva početi v Gazi, nama mogoče lahko ona dva s čimer koli pomagata? Šlo je za diplomatsko različico vprašanja: kaj bosta tu dejansko počela, kakšni so vajini načrti? Vprašal sem ju, če se lahko pridruživa eni od policijskih patrulj na njenem obhodu, da vidiva, kako poteka to uvajanje in vzdrževanje reda in miru. Bosta videla, če lahko kaj uredita, sta neprepričljivo odgovorila in dvignila obrvi: še kaj? Ja, vsekakor. Nedaleč stran, največ dva kilometra, otroci iz najrevnejših družin pobirajo kamenje in gradbeni material iz ruševin, ki so ostale za judovskimi naseljenci; slednje je Izrael umaknil iz severa Gaze leta 2005. Skorajda ne mine dan, da ne bi izraelski vojaki streljali na te otroke iz svojih nadzornih točk, ki so posejane vzdolž vojaškega obmejnega zidu. Do sedaj so ustrelili že precej otrok in najstnikov, vendar nikoli do smrti. Ostrostrelci ciljajo v njihove ude; gre za sistematično pohabljanje. Kljub temu se številni izmed njih vračajo v to, tako imenovano tamponsko cono in naprej pobirajo kamenje, ki ga nato naložijo na skromne, improvizirane vozove in z osli odpeljejo do industrijskih obratov, kjer to kamenje lomijo na manjše kose, da jih zatem lahko uporabijo kot gradbeni material. Da bi preživeli, ljudje v Gazi reciklirajo praktično vse. »Ne, tja ne moreta iti,« je Rabir zamahnil z roko. »Tam je preveč nevarno, tam ni za vaju.« Potem je hitro zamenjal temo. Oznanil je, da Hamas 14. decembra praznuje svojo 23-obletnico in naju povabil na proslavo v mestu Gaza, na kateri se bo, tako je zatrdil, zbralo vsaj 300.000 ljudi. »To bo velik dogodek, raje pridita tja,« je dejal. Za trenutek se mi je zazdelo, da bo nadaljeval: »Le kaj vama bojo tisti otroci? Jebeš njih!«

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness