Nič več avtonomna Palestina

Nič več avtonomna Palestina

Mnenje, kolumna ali komentar
3. 4. 2002 - 15.00

Kaj so: SALFIT, DŽENIN, RAMALA, BETLEHEM, NABLUS, TULKAREM in KALKILIJA? To so, kljub temu da tega v mainstream trobilih globalnega medijskega diskurza pač ni moč zaslediti, nekdanja palestinska avtonomna mesta. Ob svojo avtonomnost pa so prišla v od minulega petka trajajoči mogočni ofenzivi izraelskega vojaškega stroja na Zahodnem bregu. Z vsakim novim mestom, ki ga začnejo najedati gosenice izraelskih tankov in v katerega se nameščajo izraelski vojaki, pri čemer večinoma neprostovoljno umirajo tako Palestinci kot tudi Izraelci, pa je palestinskih avtonomnih ozemelj nekoliko manj.

Še več, resnici na ljubo, bi te dni, v katerih smo priča etničnemu čiščenju izraelskega vojaškega stroja, ki si na krilih sionizma prizadeva za od Palestincev čisto državo od reke Jordan pa do Sredozemskega morja, za edino pravo palestinsko avtonomno ozemlje lahko označili neko klet v Ramali. In sicer klet, v kateri je pod svojim glavnim uradom od petka ujeta gverile vešča ikona palestinskega upora - Jaser Arafat. Svojevrstne demonstracije njegovega avtonomnega duha je bil v torek zvečer deležen izraelski premier Ariel angel Šaron. Ne glede na sicer redek napad dobrotljivosti, v katerem je Ariel svojemu, vse kaže da dosmrtnemu, sovražniku Jaserju ponudil dovoljenje za odhod iz njegovega glavnega urada v Ramali, ga je palestinski vodja gladko zavrnil. Ponudba je namreč predvidevala zgolj enosmerno vozovnico, torej pot v azil. Arafat pa bo raje umrl, kot pa da bi bil za vedno pregnan. Ramale torej živ ne namerava zapustiti.

Vojna, ki smo ji priča na Bližnjem vzhodu pa poteka v že tako prenaseljenih nič več avtonomnih palestinskih mestih, ki jih vedno bolj obkrožajo vedno nove in nove židovske naselbine. Finančno jih podpirata država in povsod po svetu – najbolj pa v Združenih državah Amerike - dobro stoječa židovska diaspora. Varuje jih tehnološko moderno opremljena vojska. Civilne žrtve so tam za razliko od človeške gneče v nič več avtonomnih palestinskih mestih, kjer se vsakodnevno višajo statistike človeške spremljevalne škode, redkejše. V bistvu so omejene na fatalistične izbruhe človeškega sovraštva ljudi bomb. Resnici na ljubo tudi ti niso redki - so le dosti manj učinkoviti.

Vse bolj kronično v oči bijoča pa je tudi neučinkovitost oziroma politična nemoč mednarodne skupnosti. Cinično je, da je za konkretne akcije pač še prezgodaj. Namesto da bi se pokazalo s prstom in zahtevalo: ali spoštovanje podpisanih sporazumov in resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov ali pa pripravo načrtov za – zakaj pa ne po Balkanu in Afganistanu še na Bližnjem vzhodu - konkretno vojaško operacijo, politično-ekonomske elite, ki jim pravimo mednarodna skupnost, zaenkrat še raje razpravljajo.

Na posebnem zasedanju o razmerah na območju se bodo v Kairu sestali zunanji ministri Arabske lige, v Luksemburgu zunanji ministri Evropske unije, danes popoldne pa se bo na zahtevo arabskih držav ponovno sestal tudi Varnostni svet Združenih narodov. Arabski diplomati naj bi zahtevali glasovanje o novi resoluciji, v kateri bodo ponovno zahtevali izraelski umik iz nič več avtonomnih palestinskih mest. Ker se zadnje čase po mednarodnem vetru – nujno potrebnem, če se sploh hoče res kaj šopiriti po Iraku – obrača tudi George Bush junior, bo ta najverjetneje tudi sprejeta. Združene države so se zaradi svojih mednarodno-političnih potreb pač odpovedala sklicevanju na nekdaj običajni veto v imenu izraelsko-ameriškega prijateljstva.

Toda to bo že tretja resolucija Varnostnega sveta, ki govori o podpori samostojni palestinski državi in ki od Izraela zahteva umik iz palestinskih prav nič več avtonomnih ozemelj. Bližnji vzhod pa je prizorišče najhujšega etničnega čiščenja na začetku 21. stoletja. Koliko resolucij Varnostnega sveta je bilo že potrebnih, da se upraviči bombardiranje Miloševičeve Jugoslavije? Niti ena. Takratne mednarodnopolitične razmere in kakopak potrebe so bile pač drugačne. Izrael naj bi namreč že bil država zahodno-civilizacijskega kroga.

Toda dovolj sprenevedenja, dokler bodo pod kolesjem izraelskega vojaškega stroja padale hiše nič več palestinskih avtonomnih mest in dokler bodo na prav nič več palestinskih avtonomnih ozemljih rasle vedno nove in nove židovske naselbine, bodo ljudje na Bližnjem vzhodu še naprej umirali. In sicer tako na izraelski kot na palestinski strani.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness