(Ne)trajnostni razvojni cilji
Palača Združenih narodov v New Yorku je bila pretekli vikend precej živahna. Zasedanja Generalne skupščine se je udeležilo več kot 150 svetovnih voditeljev. Kot se le malokrat zgodi, so zbrane nagovorili tako ameriški predsednik Barack Obama kot njegov kitajski kolega Xi Jinping, prvič je pred generalno skupščino nastopil ruski predsednik Vladimir Putin. Kot tem visokim gostom pritiče je bila pozornost usmerjena na večja svetovna žarišče, predvsem Sirijo in odnose med ZDA in Kitajsko ter ZDA in Rusijo. Nekoliko bolj potiho, kot bi si marsikdo v Združenih narodih želel, pa so bili na razvojnem vrhu, kjer je govorniški oder zasedel tudi naš premier Miro Cerar, potrjeni tudi Trajnostni razvojni cilji. Slednji naj bi predstavljali svetovno razvojno agendo za naslednjih 15 let.
Trajnostni razvojni cilji so naslednik Tisočletnih razvojnih ciljev, sprejetih leta 2000, katerih veljavnost se izteče letos. Gradili naj bi na njihovem uspehu, hkrati pa bili bolj ambiciozni. Tisočletni razvojni cilji temeljijo na vsebini tisočletne deklaracije. Da ta vsebina ne bi utonila v pozabo, je bilo njeno bistvo kasneje formulirano v spisek 21-ih ciljev, ki vključujejo zmanjšanje revščine za polovico, smrtnosti otrok za dve tretini, zajezitev širjenja virusa HIV in podobno. Namen omenjenih ciljev opiše Jan Vandemoortele, ki je sodeloval pri pripravi spiska:
Novi cilji, torej Trajnostni razvojni cilji, pa so bili od vsega začetka zamišljeni kot agenda za razvoj. A s svojimi 169-imi cilji, zbranimi v 17-ih sklopih, večina katerih ni izmerljivih, stojijo v nasprotju z nekaterimi ključnimi spoznanji iz Tisočletnih razvojnih ciljev, zbranih v sloganu: jasnost, jedrnatost in izmerljivost. Nadaljuje Vandemoortele:
Nedefiniranost ciljev in njihova številčnost je rezultat večletnih pogajanj, preko katerih so nastali. Ta so omogočila umestitev mnogih partikularnih prioritet, kot je na primer promocija trajnostnega turizma, ki več kot očitno ne bi smele biti prioritete svetovnega razvoja. Poleg tega so pogajanja odprla vrata lobiranju, katerega rezultat je spisek najmanjših skupnih imenovalcev.
Pri pripisovanju krivde za mlačnost ciljev pogled pritegnejo tako imenovani običanji osumljenci razvitega sveta z Združenimi državami Amerike na čelu. Slednje so v zadnjih dneh pogajanj začetek letošnjega avgusta zagrozile s popolnim umikom iz pogajanj, v kolikor besedilo določenih ciljev ne bi bilo takšno, kot so zahtevale. Bhumika Muchhala iz organizacije Third world network našteje eno izmed njihovih zahtev:
Obe zahtevi glede biodiverzitete sta se nanašali na pravice dostopa do tehnologij, povezanih z genetskim inženiringom ter zavezo po deljenju teh tehnologij. Za ZDA kaj takega ni prišlo v poštev. Prav tako so uspeli odbiti zahtevo po deljenju okolju prijaznih tehnologij. Pojasni Vandemoortele:
Na to temo bodo torej še razpravljali. Oziroma, kot je rekel izumitelj Charles Kettering: “Če hočeš zatreti idejo, ustanovi komisijo, ki se bo ukvarjala z njo.” Podobno taktiko, torej taktiko prenosa debate v drugo okolje, je Zahod uporabil tudi pri vprašanju pobiranja davkov, omejevanja davčnih utaj in škodljive davčne konkurence, ki je ključno za financiranje razvojne agende. Jan Vandemoortele:
Celotno vprašanje financiranja razvoja je bilo prestavljeno na konferenco Financiranje za razvoj, ki se je odvila julija v etiopski prestolnici Adis Abeba in je bila po mnenju mnogih iz civilne družbe popoln polom. Prav tako je bila odrinjena problematika globalnega segrevanja, ki naj bi jo reševali izključno v okviru podnebne konference v Parizu; in pa vse tematike, ki se dotikajo svetovnega finančnega sistema, ki po mnenju Zahoda sodijo v okvir njim bolj prijazno strukturiranega Mednarodnega finančnega sklada, Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj in Svetovne trgovinske organizacije. V besedilu Trajnostnih razvojnih ciljev so običajni osumljenci iz svetovnega severa dosegli celo precej ostro retoriko glede dolga. Več Bhumika Muchhala:
Ranljivost držav zaradi ohranjanja nevzdržnega dolga, davčne konkurence in izčrpavanja gospodarstev preko sistema davčnih oaz, za financiranje razvoja pušča odprta vrata privatnemu sektorju. Povečana vloga slednjega pri financiranju razvoja je v Trajnostnih razvojnih ciljih eksplicitno spodbujana, poleg tega pa, kot pravi Bhumika Muchhala:
Tiskovni predstavnik Oddelka za trajnostni razvoj pri Združenih narodih, Nikhil Chandavarkar, na očitke glede poseganja po argumentu moči v zadnjih dneh pogajanj odgovarja z real-političnim pojasnilom:
O prelaganju razprav v druge forume pa:
A vsaj en izmed delov tega “leta dejanj”, to je konferenca v Adis Abebi, je bil neuspešen, ravnokar sprejeti razvojni cilji pa so najmanj medli.
Še vedno poslušate Južno hemisfero na valovih Radia Študent, kjer seciramo Trajnostne razvojne cilje, agendo, ki so jo ta vikend v Združenih narodih sprejeli svetovni veljaki in ki naj bi začrtala smernice razvoja za prihodnje desetletje in pol. Kot smo ugotovili v prvem delu oddaje je agenda predolga, hkrati vsebinsko prazna, kar je rezultat dolgotrajnih pogajanj, iskanja najmanjšega skupnega imenovalca, intenzivnega lobiranja in uporabe argumenta moči ter prelaganja odgovornosti v prihodnost. V drugem delu oddaje pod lupo kognitivno-lingvistične analize vzemimo dve glavni točki osredotočenosti prihajajočih razvojnih ciljev: trajnostnost in izkoreninjenje revščine.
Kognitivna lingvistika povezuje uporabljen jezik s koncepti, ki so botrovali nastajanju besedila. Analiza s takšno metodo torej iz besedila izlušči mentalne koncepte, ki so bili prisotni ob pisanju. Poudariti velja, da torej ne gre za analizo jezika v pravnem pomenu, kar si lahko dovolimo ob upoštevanju dejstva, da so pravne definicije mnogih pojmov, uporabljenih v dokumentu medle, kot je bilo izpostavljeno na začetku, pa večina ciljev nima zavezujoče narave, niso jasno definirani, še manj pa merljivi. Kljub temu, da se analizirani dokument imenuje Trajnostni razvojni cilji, to velja tudi za tiste cilje, ki so usmerjeni v okoljsko vzdržnost. Jasen ni niti koncept trajnostnosti. Pojasni Joe Brewer iz organizacije The Rules, ki je opravil lingvistično analizo:
Brez definicije trajnostnosti ostane besedna zveza “trajnostni razvoj” brez vsaj polovice pomena. Brewer pa trdi, da je povsem brez pomena, saj prav tako ni jasno kaj točno si kot družba predstavljamo pod besedo “razvoj”:
Pisci besedila so si razvoj bržkone predstavljali kot sinonim gospodarski rasti. In prav tako kot je “razvoj” dobil ukrasni pridevek “trajnostni”, je tudi rast dobila ukrasni pridevek “vključujoča”:
Nikhil Chandavarkar sicer pojasni, da je beseda “vključujoč” uporabljana tudi v drugih dokumentih Združenih narodov in meni, da je zadovoljivo definirana:
A definicija “za vse” v povezavi z medlostjo zavez in prilepljena na gospodarsko rast, ki brez korenitih sistemskih sprememb le tažko vključi vse pod enakimi pogoji, težko predstavlja dobro definiran cilj. Kljub temu naj bi bila ta vključujoča rast ključna pri doseganju, kot to klasificirajo Trajnostni razvojni cilji, največjega svetovnega izziva, to je absolutnega končanja najhujših oblik revščine. Brewer pojasni, da je že takšna klasifikacija problematična:
Izoliranje revščine od zgodovinskih in aktualnih družbenih okoliščin je razvidno tudi v prvem cilju, ki zapoveduje izkoreninjenje revščine. Nadaljuje Brewer:
Ena izmed najbolj očitnih in aktualnih povezav z revščino je povezava z neenakostjo in prav zaradi ignoriranja slednje so Trajnostni razvojni cilji poželi največ kritik. Agenda sicer v svojem desetem sklopu stremi k “zmanjšanju neenakosti znotraj držav in med njimi”. A pozorno branje pokaže, da edini merljivi cilj v tem sklopu zapoveduje povečevanje prihodka spodnjih 40 odstotkov populacije z višjo stopnjo od povprečja. Pri taki definiciji, ki ne omenja prihodkov zgornjega sloja je še vedno mogoče povečevanje neenakosti preko krčenja srednjega dohodkovnega razreda. Vse skupaj je torej še vedno usmerjeno v revščino in ne v neenakost.
Končanje revščine in lakote pa je predvsem problem razvijajočih se držav. Svetovni sever se je v Trajnostnih razvojnih ciljih bolj kot ne izognil obveznostim. Pojasni Vandemoortele:
Združeni narodi so nam torej postregli z agendo, ki razvite države, razen dajanja vedno pogojevane razvojne pomoči, razvezuje kakršnekoli odgovornosti; razvijajočim se državam pa predpisuje še več že videnega.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj