Boj za dom v Rimu

Boj za dom v Rimu

Aktualno-politična novica
28. 8. 2015 - 17.00

Finančna in gospodarska kriza, ki je v Evropi izbruhnila leta 2008, je hudo prizadela zlasti južno periferijo Unije. Med družbe, ki se soočajo z nazadovanjem in postopnim ukinjanjem nekdaj samoumevnih pravic, se uvršča tudi Italija. Zahodna soseda namreč prestaja najhujšo gospodarsko in socialno krizo v povojnem obdobju.

V današnjem Kultivatorju se bomo posvetili poskusom reševanja stanovanjske problematike z zasedbami praznih nepremičnin v Rimu - vendar pa poudarimo, da rimske razmere zrcalijo podobne razmere po vsej državi - in porastu državne represije nad tovrstnimi metodami državljanske samoorganizacije.

Prebivalce zasedenega študentskega doma Degage (izg. Degažo) je v torkovem jutru prebudila policijska akcija, ki jih je na zahtevo rimskega komunalnega podjetja in tožilstva deložirala iz objekta. Gre samo za eno v nizu tovrstnih deložacij zasedenih bivanjskih prostorov, ki se čedalje bolj stopnjujejo in jih praviloma izvajajo že pretirano številčne policijske enote. Zdaj že nekdanji stanovalci so bili privedeni na policijsko postajo in jo zapustili šele pozno popoldne s prijavo zaradi vloma v zasebni objekt. Študentski dom Degage je bil od zasedbe 6. aprila 2013 pa vse do torka predvsem bivanjski prostor, ampak tudi prostor, namenjen alternativnemu reševanju družbenih problemov, razvoju praktičnih metod političnega boja in spodbujanju neinstitucionalne kulture. O samih prebivalcih Degageja in njihovih političnih ciljih nam več pove donedavni stanovalec in aktivist, Dario:

“V študentskem domu Degage smo živeli v 30-ih predvsem študentje tako iz Rima kot iz drugih krajev. Med nami pa je živelo tudi sedem delavcev, prekercev, ki si s svojimi dohodki niso mogli privoščiti domovanja. Naše zgodbe so seveda različne, vendar nas druži to, da smo se vsi soočali s hudimi težavami pri reševanju bivanjskega problema. Jaz sem denimo iz Rima in sem se Degageu pridružil v začetku aprila 2013, da bi se lahko emancipiral, da bi se odselil od svoje družine, ki seveda tudi sama s težavo plačuje najemnino, da bi dosegel svojo samostojnost in dvignil kvaliteto bivanja. Predvsem pa sem se pridružil, ker močno verjamem v politično gibanje, ki ga je predstavljal projekt Degage. Gibanje, ki je bilo sposobno odločno opozoriti na predolgo zanemarjeno stanovanjsko problematiko med mladimi in v širši boj za reševanje stanovanjske problematike vključiti tudi problem pravice do brezplačne izobrazbe.”

Stanovalci zasedenega študentskega doma, ki so bili vrženi na cesto, lahko k sreči računajo na podporo mreže podobnih zasedenih objektov in že načrtujejo nadaljevanje svojega delovanja:

“Veliko tovarišev in veliko prijateljev, tudi takšnih, ki so mogoče rahlo oddaljeni od našega antagonističnega političnega mišljenja, nam je stalo blizu in nam izkazalo solidarnost. Prav tako so nam naši prijatelji iz drugih zasedenih bivanjskih objektov takoj ponudili gostoljubje, streho nad glavo, topel obrok, da smo prebrodili ta težki čas. Tako se naša življenja nadaljujejo kljub temu dogodku. Vse od prvega trenutka pa razmišljamo o novih akcijah, o ponovni mobilizaciji, ki nas bo vodila k novemu projektu, k novi poti, ki nas bo pripeljala k zasedbi novega študentskega doma. Menimo, da bi morali biti študentje nastanjeni v oddaljenosti treh kilometrov od univerze La Sapienzia. Na tem območju je namreč več deset praznih objektov in tudi nekaj drugih kolektivov, ki so se zgledovali po nas in z zasedbo rešili svojo bivanjsko problematiko. Nekateri od teh kolektivov z zasedbo rešujejo le bivanjsko problematiko, medtem ko so se drugi pridružili tudi naši politični iniciativi, iniciativi mladih, ki želi skozi ponovno pridobitev javnega prostora ustvarjati drugačno družbo. Želimo vzpostaviti kolektivno politično silo, ki nam bo omogočila ponovno uveljavitev naših pravic, pravico do izobrazbe, zdravstva, stanovanja in v končni fazi seveda tudi izboljšati današnjo žalostno perspektivo mladih.”

Čedalje bolj množično zatekanje državljanov k zasedbam praznih objektov pri reševanju bivanjske problematike spodbuja težek socialni položaj, v katerega je bilo v zadnjih letih pahnjeno čedalje več ljudi, zlasti mladih. Položaj oriše antropolog in aktivist Cristiano Armati:

“Če govorimo o najemninah za stanovanja, lahko rečemo, da v Rimu stanovanje v velikosti 50-ih kvadratnih metrov stane med 800 in 1200 evrov. Upoštevajmo še visoko brezposelnost med mlajšimi od 30 let, ki se je skoraj dotaknila 50-ih odstotkov, kdor ima delo, pa le s težavo zasluži več kot 1000 evrov. Tako lahko rečemo, da je sama najemnina višja od mesečne plače. Takšno stanje sili veliko ljudi k iskanju rešitve v zasedbi stanovanj. Poleg tega se vsakodnevno tako v Rimu kot v celotni Italiji izvrši veliko deložacij, ker ljudje preprosto niso sposobni plačevati najemnin, pri čemer se ne ozirajo na to, da so med deložiranci otroci ali invalidi. To je žal postala uveljavljena praksa po vsej državi. Na isti način se vršijo deložacije ljudi, ki so pred krizo najeli posojilo za nakup stanovanja in ga sedaj ne zmorejo več odplačevati. Ti ljudje prav tako končajo na cesti in še dodatno zaostrujejo že tako akutno stanovanjsko problematiko.”

Tradicija političnega aktivizma in skvotiranja v Italiji ima že dolgo brado, vendar se je njen obseg močno razmahnil konec leta 2010, ko so posledice krize občutili že širši sloji prebivalstva. Ta čas pa je sovpadal tudi s tako imenovanim Tsunami tour, gre za pohod političnega gibanja Beppe Grilla Pet zvezd po italijanskih krajih, ki je tlakoval pot k volilnemu uspehu gibanja in hkrati sprožil izražanje latentne jeze državljanov nad elitami. Kot pojasnjuje Armati, je takratno ljudsko nezadovoljstvo kataliziralo razmah stanovanjskih zasedb, ki so se jim čedalje pogosteje poleg mladih pridruževale tudi celotne družine:

“Tradicija zasedbe stanovanj v Rimu sega že v prva povojna leta, pojav pa se je znatno razširil leta 2010, med tako imenovanim Cunami tour. Takrat je prišlo do združevanja levih gibanj, gibanj, ki so sledila tradiciji tako imenovane delavske avtonomije in se nasploh navdihovala iz tradicije delavske samoorganizacije. Ta gibanja so štirikrat izvršila usklajeno akcijo zasedb stanovanj in tako je prišlo do zasedbe več deset bivanjskih objektov, pri čemer je sodelovalo na stotine posameznikov in družin. Iz tega izvira tudi eden od glavnih udeležencev v tej zgodbi, študentski dom Degage. In kot lahko vidimo sedaj, gre za zgodbo, ki se mora čedalje bolj soočati s porastom represivnih ukrepov, kot so deložacije in tudi aretacije ter sodni postopki.”

Jeza državljanov pa se ob vsakodnevnem političnem dogajanju v državi lahko samo stopnjuje. Medtem ko organi pregona in represije dokazujejo izjemno učinkovitost pri izvajanju deložacij zasedenih domovanj, poteka pregon politične korupcije veliko počasneje. Recimo, nihče ne verjame, da je lanskoletna akcija organov pregona, znana kot Mafia Capitale, kar bi lahko poslovenili kot mafija v prestolnici, odpravila težavo. Je pa afera dokončno potrdila italijansko javno skrivnost o tesnih povezavah med organiziranim kriminalom in politiko, kar so potrdili številni objavljeni prisluhi. Tako je zdaj jasno, da so bili vidni predstavniki rimske občine in vladajoče koalicije v tesnih vezah z organiziranim kriminalom. Pojasnjuje Armati:

“Korupcija je bila vedno endemičen problem v Rimu in na splošno v Italiji. Mafia Capitale pa predstavlja poseben način korumpiranja politike, ker gre v bistvu za koruptivni sistem, ki se poslužuje tako imenovanih Residence. Gre za strukture nekakšnega hotelirskega tipa, s katerimi skuša občina reševati stanovanjsko problematiko, ampak jih plačuje dražje kot luksuzne apartmaje. Torej občina porabi več denarja za plačevanje teh residence, kot bi ga z najemanjem stanovanj ali, kot zahtevamo mi, z gradnjo neprofitnih stanovanj. Ti residence so zasebne nepremičnine, ki jih najema občina, da bi jih ponudila ljudem brez domovanja. Seveda je za ljudi v stiski zelo težko pridobiti pravico do domovanja v tem sistemu in le redko komu uspe priti v residence, največkrat pa gre za matere samohranilke z veliko otrok. Najemnine, ki jih plačuje občina za residence, so nerazumljivo visoke. Za majhna stanovanja v velikosti le 20-ih ali 25-ih kvadratnih metrov plačujejo skoraj 2000 evrov najemnine, ta denar pa gre v žepe oseb, ki igrajo ključno vlogo v škandalu Mafia Capitale. Drugo področje, ki vpletenim omogoča okoriščanje z javnim denarjem, je področje oskrbe migrantov. S podobnim mehanizmom namreč v centre za sprejem beguncev ponikne ogromno denarja, kljub temu da, glede na vložen denar, ti centri nudijo zelo nizko kvaliteto bivanja. Znana je izjava udeleženca v preiskavi Mafia Capitale Salvatoreja Buzzija, ki je dejal, da se z begunci zasluži veliko več kot z drogo. V tej korupcijski mreži Mafije Capitale so bili torej oškodovani predvsem ljudje brez doma in migranti.”

Vrnimo se k problematiki stanovanjskih zasedb. Kot smo že omenili, se je struktura stanovalcev v zadnjih letih nekoliko spremenila, saj čedalje večji delež predstavljajo družine z otroki, zato mnogi opazovalci opozarjajo, da se zmanjšuje politična komponenta gibanja stanovanjskih zasedb, čeprav je sleherna zasedba per se politično dejanje, ki redefinira lastniške odnose. Z oceno o manjšanju političnega pomena zasedb pa se ne strinja Armati:

“Politična komponenta pri stanovanjskih zasedbah je bila vedno močna in menim, da je čedalje močnejša. Mi se smatramo za del mednarodnega gibanja, ki se bojuje za spremembo obstoječega stanja. Naše zasedbe seveda izhajajo iz konkretnih potreb ljudi, iz potrebe po stanovanju, po dohodku in tako dalje. Vzporedno s tem pa izvajamo tudi konkretno politično delovanje na terenu, v samih stanovanjskih skupnostih. To se kaže skozi samoorganizacijo v okviru rednih skupščin stanovalcev, kjer negujemo naše vrednote, kot so vrednote protifašizma, protirasizma in protiseksizma. S takšnim delom skušamo najprej uveljaviti tako pomembno pravico, kot je pravica do doma, in nato tudi vse druge temeljne pravice, ki nasprotujejo težnjam države. Država namreč uveljavlja politiko, ki nas vodi v svet, kjer naj bi bile vse temeljne človekove pravice regulirane z denarjem.”

Kot smo na Radiu Študent že poročali, skuša simpatije s poskusi reševanja stanovanjske politike nabrati tudi fašistična organizacija CasaPound, seveda pa le za pravoverne in rasno čiste Italijane. Pojasnjuje Armati:

“Prav tukaj je ta bistvena razlika: CasaPound se namreč zavzema za nekakšen sistem socialnih posojil, kupovanje stanovanj po, kot oni trdijo, dostopnih cenah. Tukaj vidimo, kako so oni kompatibilni s kapitalističnim sistemom, medtem ko mi trdimo, da temeljna pravica, kot je pravica do domovanja, ne bi smela biti povezana z zasebno lastnino. Vsi bi morali biti upravičeni do domovanja. Zavzemamo se za to, da urbanizem, torej način, kako se načrtuje mesto in posledično kako se načrtuje samo bivanje v mestu, ne sme biti prepuščen muham in interesom velikih lastnikov nepremičnin. Tako da obstaja ogromna razlika med njimi in našimi zahtevami.”

Kljub državni represiji nad gibanji, ki se borijo za pravico do domovanja, pa bodo le-ta očitno še naprej potrebna v italijanski družbi glede na slabe obete za prihodnost, ki jih prinašajo neoliberalne reforme vlade Mattea Renzzija. Pojasnjuje Dario:

“Vlada Demokratske stranke je v obdobju težkega socialno-gospodarskega položaja v državi postala nekakšna vlada narodne enotnosti, kar je spremljal tudi konsenz mainstream medijev, ki so podpirali prepričanje, da je edina pot iz krize uveljavljanje neoliberalnih politik varčevanja. Tako smo bili priča širokemu konsenzu vladajočih pri podelitvi izvršne oblasti mlademu premieru Renzziju. Sprejetih je bilo veliko zakonov, ki so korak za korakom uvajali varčevalne ekonomske ukrepe in povečevali represijo. V zadnjem obdobju se je ta intenziven zakonodajni proces le pospešil. Lahko omenimo tako imenovani zakon o dobri šoli, ki po dolgem obdobju rezov pri financiranju izobraževalnega sistema zdaj redefinira sam pomen šole in uvaja prekarizacijo položaja učiteljev. Na podoben način lahko pričakujemo težave v zdravstvu, v kolikor bo jeseni sprejet predlog proračuna, ki reže sredstva italijanskim pokrajinam. Po naši zakonodaji namreč pokrajine zagotavljajo javno zdravstvo. Če se vrnemo k tematiki, ki nas zanima, nas skrbi lansko leto sprejeta stanovanjska zakonodaja, ki zlasti v tretjem in petem členu napoveduje, bi rekel, pravo vojno proti revnim. Tretji člen predvideva postopno privatizacijo neprofitnih stanovanj z njihovo odprodajo uporabnikom. Kdor si bo to lahko privoščil, bo odkupil svoje stanovanje, medtem ko bodo preostali  prisilno deložirani in pahnjeni v vedno bolj prekerne bivanjske razmere. Peti člen pa napoveduje vojno prav stanovanjskim zasedbam. Tako ta člen onemogoča kakršno koli pravico za ureditev stalnega prebivališča v okviru zasedenih stanovanj in celo distributerjem določa izklop elektrike, vode in tako dalje. Tako italijanska vlada uvaja reforme, ki kršijo pravice, ki jih zagotavljata Ustava in sama Deklaracija o človekovih pravicah. V zadnjih dveh letih se pritisk nad skupnostmi, ki zasedajo stanovanja, čedalje bolj povečuje.”

Zadnjo besedo pa prepuščamo Dariu:

“Mi bomo nadaljevali z našim bojem. Verjamemo, da nam bo preko boja za pravico do stanovanja, preko izkušnje samoorganizacije, zlasti v okviru univerzitetnega prostora, v nedrjih študentske populacije uspelo kos za kosom od sistema iztrgati  pravico do dostojnega življenja.”

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.