Dan medijske nesvobode

Na svetovni dan svobode medijev v Republiki Sloveniji leta 2021 nismo izvedeli samo tega, da ta mesec pod geslom Za obSTAnek zbiramo denar za preživetje zaposlenih in same nacionalne Slovenske tiskovne agencije – prejšnji smo namreč zbirali sredstva za nakup naprav in vzpostavitev celične terapije CAR-T na kliničnem oddelku za hematologijo osrednjega državnega univerzitetno-kliničnega centra Ljubljana, zbralo se je dovolj sredstev za nakup ene naprave, še eno je sam kupil anonimni donator, bilo pa je dovolj donacij za nakup še enega inštrumenta, ki bo osrednji napravi omogočil izdelavo celičnih pripravkov CAR-T kar za dva bolnika hkrati – temveč je v ospredje ponovno stopilo predvsem to, da in kako mediji pri nas pravzaprav še niso svobodni.

Prestižni politični boj za prevzem vrha, torej direktorja in odgovornega urednika Slovenske tiskovne agencije, ki z zaustavitvijo financiranja poteka na račun polnopravno zaposlenih in honorarnih sodelavcev osrednjega informacijskega javnega servisa države, je sicer že videna epizoda iz razumevanja medijev in še posebej javnih, državnih servisov, kot ga pravzaprav vsakič in zdaj že tretjič, ko se polasti odločujočih mest pri koritih domače izvršne in zakonodajne oblasti, izpričujeta Slovenska demokratska stranka in njen dolgovečni predsednik na čelu aktualne koalicije in vlade Janez Janša, ki za vtis, da je še trdno v sedlu, te dni skrbi predvsem s še tretjo blokado nove porazdelitve mest v delovnih telesih državnega zbora po prestopu nepovezanih poslancev v opozicijo, za vtis, da pa temu vendarle ni povsem tako, pa s tem, da Jožef Horvat še ni postal predsednik državnega zbora in da to pač ostaja po novem opozicijski Igor Zorčič.

Kako se rečem, še posebej pa medijem streže začasa vlade predsednika Janše, je sicer ta dal vedeti že v svojem prvem in v polnosti izpeljanem izvršnem mandatu, ko je denimo direktorica STA postala kar predstavnica za odnose z javnostmi stranke SDS, Alenka Paulin, za urednika notranjepolitične redakcije in namestnika odgovornega urednika pa se je brez omembe vrednih izkušenj dal nastaviti sedanji direktor Urada za komuniciranje, Joseph Goebbels te vlade in da tudi koalicije strank SDS, NSi ter SMC s podporo poslancev DesUS in SNS, Uroš Urbanija. Prav tako so to bili krasni novi časi, ko je bil denimo za direktorja Televizije Slovenija imenovan kar glavni Pričevalec osebno oziroma dr. Jože Možina in se od te nove objektivnosti še od takrat naprej pravzaprav niso povsem opomogli tudi v za vsako politiko najpomembnejšem uredništvu dnevnopolitičnega informativnega programa. Pod državotvornim urednikovanjem Petra Jančiča na časniku Delo, kar je bila takrat za Boška Šrota in Pivovarno Laško ter Igorja Bavčarja in Istrabenz Drogo Kolinsko majhna cena za prevladujoč lastniški vpliv nad v državi osrednjim poslovno trgovinskim sistemom Mercator d.d. – do katerega so se po epizodnem lastništvu propadlega hrvaškega tajkuna naposled, kot kaže, preko nove družbe Fortenova dokopali Rusi – smo namesto uspehov in novih resnic ali razkritij že takrat očitno nesposobne Janševe oblasti beležili novinarske pobege v penzijo ali druge medije ter predvsem strmoglavljanje številk naklade, prodanih izvodov in naročnikov Dela.

Že od vzpostavitve svojega lastnega paramedijskega omrežja, ki ga ob tedniku Demokracija, televiziji Nova24TV, pripadajočih spletnih portalih in še desetih drugih kakopak intenzivno ta tretji mandat v okviru vladnih in drugih državnih uradnih kanalov reklamirajo tako predsednik vlade kot sama vlada, njen urad za komuniciranje, ministrstva in drugi v tem mandatu za potrebe poustvarjanja, pravzaprav pa popačenja javnega mnenja na politično zaupanje zaposleni javni državni uslužbenci, se sicer Janez Janša rad dela, da uradnih, drugih, v javnosti še zaupanja vrednih medijev pravzaprav sploh več ne potrebuje, saj tako ali tako ima svojo medijsko realnost in svojo televizijo, katere najbolj zaželen gost v vsakem trenutku in vsak dan in trenutek v dnevu vsekakor je. Toda vsebine, ki jih v okviru SDS medijskega imperija po vzorih iz Madžarske in še bolj Trumpove Amerike poustvarjajo, pritegnejo oziroma ob njih lahko zdržijo, če že ne tudi potrpijo, le najbolj zvesti sledilci lika in dela Janeza Janše in njegove, po novem že nepovratno na ekstremni evropski desnici parkirane stranke SDS.

Zato osrednji državni in zasebni mediji, katere tako ali tako vsaka politična večina in vlada v Republiki Sloveniji ne drži za medijska, torej tudi novinarsko-uredniška jajca s subvencijami ali razpisi, temveč predvsem z oglaševalsko-ekonomsko močjo državnomonopolnih podjetij, ostajajo tudi leta 2021 za Janšo in njegove prišepetovalce enako pomembni, saj vendarle, še posebej pa ko so na čelu države in kmalu vsaj za pol leta tudi EU, hočejo biti videni in slišani tudi onstran lastnega paramedijskega prostora in tisto malo nekaj njegovih najbolj zvestih odjemalcev. Toda tako to gre. Leta 2021 smo se ob svetovnem dnevu svobode medijev oziroma tega demokratičnega ideala, h kateremu ta čas na Slovenskem in pod tretjo vlado in koalicijo Janeza Janše pač ne težimo, predvsem ponovno opomnili, da so mediji še naprej pravzaprav nesvobodni in da se ideja političnega nadzora nad medijskimi hišami v državi ohranja tudi v vmesnih obdobjih, ko na oblasti niso bile prva, druga ali zdaj tretja Janševa koalicija in vlada. In zato ne bi bilo odveč pred prihodnjimi državnozborskimi volitvami za spremembo pričakovati, da se politične stranke na Slovenskem naposled zavežejo, ne le da bodo poskrbele za nemoteno in neodvisno delovanje ter financiranje Slovenske tiskovne agencije brez že obrednega zbiranja zamaškov, temveč da bodo po Janezu Janši na politični dnevni red v državnem zboru vendarle prišle tudi spremembe zakonov o RTV in STA ter krovne medijske zakonodaje, s katerimi bo vsakokratni vpliv vlad in političnih strank na delovanje javnih in zasebnih medijev pri nas v čim večji meri in čim bolj trajno onemogočen.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z dnevom medijske svobode, ki je pravzaprav še naprej nesvoboda, v zobeh poskrbel Tomaž Z.