Ne prehod, zelena odisejada
Na začetku meseca je državni zbor sprejel Zakon o uvajanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije, ki je nastal po zgledu evropskih teženj k čim večji proizvodnji elektrike iz obnovljivih virov, predvsem sončne in vetrne energije. Zakon posega v množico veljavnih zakonov na področju varovanja okolja, umeščanja v prostor in gradbenih postopkov. Kot trdijo na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, zakon odpravlja birokratske ovire z namenom lažjega umeščanja elektrarn v prostor. Pomisleke hidrologov, arhitektov in agronomov o zakonskih določbah smo obravnavali za okroglo mizo v začetku junija. Po predlogu ministrstva je zakon zadeval le sončno in vetrno energijo, v parlamentu so vanj vključili še geotermalno energijo. Danes preverjamo, kakšni so državni načrti za postavljanje novih elektrarn. Še pred tem na primerih iz tujine poglejmo, na katere probleme so naleteli tisti, ki so vetrnice in sončne panele začeli postavljati pred Slovenijo.
Glavna prednost sončne in vetrne energije je, da sta vira obnovljiva, kar pomeni, da ju, vsaj na dolgi rok, nikoli ne zmanjka. Učinkovitost večine panelov znaša med 15 in 20 odstotki – toliko sončne svetlobe, kolikor jo prejmejo, pretvorijo v elektriko. Konec lanskega leta je Nemčija, največja proizvajalka sončne energije v Evropski uniji, imela postavljenih dva milijona in 650 tisoč posamičnih inštalacij panelov. Sončna energija je predstavljala nekaj manj kot 12 odstotkov neto proizvodnje električne energije, torej energije, ki je na voljo za porabo končnim uporabnikom. Največ energije, tretjino, so v Nemčiji proizvedli iz premoga, četrtino pa z vetrnimi elektrarnami. Nemčija je imela velike načrte z zemeljskim plinom, še enim fosilnim virom, a zaradi evropskih sankcij proti Rusiji in zmanjšanega uvoza poceni ruskega plina so v Nemčiji lani začeli znova odpirati termoelektrarne na premog in podaljševati življenjsko dobo delujočih.
Največja sončna elektrarna v Nemčiji je na severovzhodu v bližini mesta Werneuchen v deželi Brandenburg. Paneli zasedajo 164 hektarov bivših kmetijskih zemljišč, elektrarna pa je sestavljena iz 465 tisoč panelov s skupno močjo največ 187 megavatov. Ob najvišji proizvodnji lahko z elektriko oskrbuje 50 tisoč gospodinjstev. Lastnik elektrarne je Energie Baden-Württemberg, krajše EnBW, javno energetsko podjetje v skupni lasti dežele in občin, ki je v elektrarno vložilo okrog 100 milijonov evrov. Z obratovanjem je elektrarna začela leta 2021, njena pričakovana življenjska doba je štirideset let.
Zakaj se je izgradnja elektrarne splačala? Zato, ker so do lani nemška gospodinjstva na položnicah za električno energijo plačevala poseben prispevek za spodbujanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov. V letu 2020 so gospodinjstva, torej državljani, skupno plačali 31 milijard evrov prispevkov. Gre za količino denarja, ki ustreza dobrim dvem ali slabim trem slovenskim proračunom. Gre za prispevek, s katerim proizvajalci energije iz denimo vetra ali sonca od države dobijo zagotovilo, da bodo lahko elektriko proizvajali tako, da se jim bo njena prodaja splačala. Če distributerjem proizvajalci prodajo elektriko po ceni, za katero se dogovorijo na trgu, proizvajalcem država pokrije razliko do zagotovljene cene. Šele zato se velike investicije nemškim podjetjem splačajo. Lani je vlada prispevek na položnicah sicer ukinila, da bi znižala višino položnic, razliko do tržnih cen pa proizvajalcem pokrije državni proračun.
Nemčija ima še šest velikih sončnih elektrarn s kapacitetami med 128 in 150 megavatov. EnBW ima v lasti še eno od njih, ostale so v lasti zasebnih energetskih podjetij. Skupno je njihova izgradnja stala skoraj 900 milijonov evrov. Postavitev elektrarn je torej velik izdatek, a je praktično edini strošek pri sončnih elektrarnah, saj je njihovo vzdrževanje relativno poceni. Stroške proizvodnje energije iz fosilnih goriv in obnovljivih virov energije primerja Connall Heussaff, irski raziskovalec pri bruseljskem možganskem trustu Bruegel.
Poleg naštetega dodatne stroške za proizvajalce energije iz fosilnih goriv predstavljajo emisijski kuponi, ki jih morajo po evropski emisijski shemi plačevati za izpuste toplogrednih plinov.
Pri vetrnih elektrarnah je ena od ovir pri postavljanju, da zahtevajo veliko prostora, tako kot sončni paneli pa močno posegajo v okolje. Največje turbine, ki proizvajajo med pet in deset megavati moči, imajo krožni premer tudi prek 160 metrov, stebri vetrnic so visoki do 240 metrov. Najpogosteje so v rabi turbine, ki proizvedejo do dva megavata moči in imajo premer okrog 40 metrov, stebri pa so visoki 80 metrov. Ko gre za vetrnice s premerom 40 metrov, mora med posameznimi vetrnicami biti od 200 do 400 metrov razdalje, med večjimi vetrnicami pa še več. Pogost očitek je tudi, da vetrne turbine poškodujejo in ubijajo ptice. Raziskava, opravljena med letoma 2008 in 2014 v Združenih državah Amerike, je denimo ugotovila, da z vsako postavljeno vetrnico izginejo tri ptice.
Pri soncu in vetru je glavni problem, da nista stalno razpoložljiva, torej ju ni možno izkoriščati ves čas. Tudi razpoložljivost med viroma se razlikuje. Kako, pojasni Heussaff.
Kakšno je lastništvo vetrnih elektrarn na Irskem in kakšne so druge možnosti za lastništvo vetrnih in sončnih elektrarn, pa pove Heussaff.
Irska, o kateri je govoril sogovorec, je relativno enakomerno prevetrena, zato je postavljanje vetrnic mogoče po celem ozemlju. Republika Irska ima postavljenih 400 vetrnih elektrarn, večinoma na kopnem. Njihova skupna moč niha med nič in 4300 megavati, seveda odvisno od vetra – večja je pozimi. Elektrika, proizvedena iz vetrne energije, je lansko leto zadoščala več kot 35 odstotkom irskih potreb po elektriki. V letnem povprečju vetrnice na Irskem delujejo s tretjino najvišje možne moči. To je višje od evropskega povprečja, ki znaša okrog 20 odstotkov. Irska ima torej dobre pogoje za izkoriščanje vetrne energije, a vetrnice kljub temu lahko proizvedejo tretjino energije, ki bi jo proizvedle, če bi optimalno delovale skozi celo leto. To je treba upoštevati, ko investitorji pred izgradnjo vetrnih elektrarn navajajo njihovo nazivno moč. Vetrne elektrarne nikdar ne delujejo na 100 odstotkih nazivne moči.
Pri medijsko aktualnem primeru postavitve 56 vetrnic na Pohorju investitorji navajajo, da bo njihova skupna nazivna moč 196 megavatov. Ocena primernosti vetrnih virov je izračunana na podlagi povprečne hitrosti vetra in razporeditve hitrosti na določenem območju. Za izkoriščanje vetrne energije je primerna povprečna hitrost vetra vsaj šest kilometrov na uro. V večini Slovenije povprečna hitrost vetra znaša do tri kilometre na uro, merjeno na višini 10 metrov od tal. Najbolj primerna za postavitev so območja gorskih grebenov, ki so pogosto zaščitena.
V Sloveniji trenutno delujeta dve večji vetrni elektrarni z močjo 2,3 in 0,9 megavatov. Prva je vetrna elektrarna Dolenja vas v občini Divača, ki trenutno premore eno vetrnico s premerom malo več kot 70 metrov. V povprečju dela s približno 20 odstotki nazivne moči. Letos je vlada sprejela sklep o izvedbi državnega prostorskega načrta za postavitev dodatnih enajst vetrnih elektrarn, vsake do šest megavatov moči. Elektrarne bo avstrijsko podjetje Alpen-Adria Energie, krajše AAE, postavilo na območju divaške občine. AAE je lastnik tudi že obstoječe vetrne elektrarne Dolenja vas. Načrtovane vetrnice bodo po višini in premeru večje od že obstoječe. Občina Divača ter prebivalci Dolenje vasi nasprotujejo njihovi postavitvi. Pred dvema letoma je občina zavrnila podoben projekt. S postavitvijo novih elektrarn vlada pričakuje večji odvzem električne energije na tem območju, zato je sprejela sklep o nadgradnji daljnovoda Divača-Koper. Trenutni enosistemski prostozračni daljnovod bo nadgrajen v dvosistemskega na razdalji 30 kilometrov.
V primerjavi z zagovorniki vetrne energije – v Sloveniji imamo zaenkrat dve vetrnici – so pri nas nedvomno močnejši zagovorniki izkoriščanja sončne energije. Primoža Tručla, predsednika Zveze slovenskih fotovoltaikov in direktorja podjetja Moja elektrarna, smo vprašali, ali so v Sloveniji glede na podnebje katera področja neprimerna za postavitev panelov.
Problem pri sončnih panelih nastane, ko takšna območja niso v bližini večjih naselij, saj je treba poleg elektrarn postaviti dodatne elektrovode. Pomemben del pridobivanja energije iz obnovljivih virov energije, kot sta sonce in veter, je tudi shranjevanje proizvedene energije. Električno omrežje namreč v obdobjih, ko denimo sončne elektrarne proizvedejo nadpovprečno količino elektrike, lahko preprosto odpove. Več o dodatnih stroških in zapostavljanju pomena baterij za oskrbo s sončno energijo pove Heussaff.
Izjava
Baterije so tudi najdražji del sistema za oskrbo s sončno energijo. Tudi nakup sistema panelov, pretvornika, baterij, napeljave in namestitev so dragi. Nemčija energijo shranjuje v skoraj 150 shranjevalnikih, ki lahko skupaj hranijo do nekaj več kot 1000 megavatnih ur proizvedene energije, od tega je trenutno 200 megavatnih ur v uporabi za energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov. V naslednjih dveh letih načrtuje to zmogljivost povečati za več kot trikrat. V Nemčiji je pomemben lastnik shranjevalnikov münchensko podjetje The Mobility House. To je med drugim na ozemlju zapuščene elektrarne s premogom postavilo shranjevalno postajo s kapaciteto 10 megavatnih ur. Sestavlja jo dva tisoč litijevih baterij iz 600 električnih avtomobilov. Nedelujoče elektrarne nudijo primerno infrastrukturo za shranjevanje energije, saj so že povezane z omrežjem. Letos se je v Hammu in Neurathu v Vestfaliji začela gradnja dveh shranjevalnikov, prvega s močjo 140 megavatov in drugega z močjo 80 megavatov. Začetna investicija v projekt znaša približno 140 milijonov evrov, lastnica pa je essenska multinacionalka RWE. RWE shranjevalnika gradi na območjih svojih obstoječih elektrarn.
Druga možnost je shranjevanje energije na območju elektrarn, v katerih je bila ta proizvedena. To spodbuja tudi nemški vladni urad za omrežje, ki je razpisal sredstva za postavitev infrastrukture, ki združuje dve obliki nizkoogljične energetske tehnologije, v večini primerov torej sončno elektrarno in shranjevalnik. Tudi sicer v Nemčiji vlada zagovarja stališče, da prehod na obnovljive energije povečuje energetsko neodvisnost države. Politiki so o tem seveda začeli govoriti, ko je zaradi evropskih sankcij proti Rusiji ta priprla pipico poceni zemeljskega plina.
Več o vplivu vojne v Ukrajini na pridobivanje energije s sončnimi in vetrnimi elektrarnami pove Fréderic Simon, urednik spletnega medija Euractiv.
Govor o energetski neodvisnosti in povečanju proizvodnje energije iz obnovljivih virov je vplival tudi na pripravo novega zakona pri nas. Državni zbor je v začetku meseca sprejel Zakon o uvajanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije. Med drugim zakon opredeljuje prednostna območja postavitve elektrarn. Za sončne elektrarne so to strehe objektov in parkirišča, večja od tisoč kvadratnih metrov, predvsem v mestih, cestna zemljišča in objekti, nekatera železniška območja in območja elektrarn ter razdelilnih postaj, tudi transformatorskih. Nadalje so prednostna območja tudi na zaprtih odlagališčih, nekdanjih površinskih kopih mineralnih surovin, ki niso zalita z vodo, in odlagališčih odpadkov, ki niso v uporabi. Na teh območjih lahko po zakonu proizvajalci postavljajo elektrarne ne glede na lokalni energetski načrt.
Zakon med drugim vključuje spremembo postopka umeščanja sončnih panelov z močjo več kot en megavat v okolje. Celovita presoja je do sedaj vključevala presojo vplivov na okolje, preverbo ugotovitev ter javno obravnavo. Po novem zakonu presoja vplivov na okolje za območja, ki so jo že prestala, ni znova potrebna, kar omogoča hitrejši začetek postavitve elektrarn.
Postavitev elektrarn je po zakonu obvezna na novozgrajenih parkiriščih in objektih, katerih tloris je večji od tisoč kvadratnih metrov, ter na prizidavah in rekonstrukcijah objektov, ki prav tako merijo tisoč kvadratnih metrov. Obvezna je tudi na obstoječih strehah objektov in parkiriščih, ki so večja od 1700 kvadratnih metrov. Sončno elektrarno mora postaviti lastnik objekta, kar lahko stori prek tretje osebe, torej energetskega podjetja. Površino objekta, ki jo mora pokrivati fotonapetostna naprava, določi vlada. Kako razume pogoje za določitev prednostnih območij, pojasni Tručl.
Novosprejeti zakon omogoča tudi spremljajočo energetsko dejavnost na kmetijskih območjih, če nima negativnega vpliva na kmetijsko proizvodnjo ali pa nanjo vpliva pozitivno. V tujini, na primer v Italiji, prakso postavljanja panelov na kmetijska zemljišča že poznajo. V Kalabriji ima podjetje EF Solare Italia, največje podjetje s sončnimi elektrarnami v Italiji, sedem elektrarn na kmetijskih zemljiščih, na katerih gojijo cedro. Kakor v fantastični maniri trdijo v podjetju, cedre zaradi sence, ki jo mečejo paneli in posledično ohranjajo več vode v zemlji, uspevajo bolje. Proizvodnja energije pa je večja zaradi izhlapevanja vode iz rastlin, kar od spodaj ohlaja panele in preprečuje njihovo pregrevanje. Tako so po trditvah podjetja paneli na kmetijskih zemljiščih v primerjavi z navadnimi v povprečju hladnejši za skoraj deset stopinj Celzija. Največ energije paneli proizvedejo pri 25 stopinjah Celzija, za vsako stopinjo več pa učinkovitost pade za približno pol odstotka.
V Sloveniji sicer že imamo manjšo agrovoltaično elektrarno, ki je v lasti zasebnega podjetja Ekod. Stoji na območju Nature 2000, na katerem se pod kolektorji pasejo ovce. Začetna naložba je stala več kot dva milijona evrov, 80 odstotkov tega je v obliki posojila plačal državni Eko sklad. Elektrarna po navedbah podjetja Ekod letno proizvede 600 megavatnih ur energije, kar ustreza povprečni letni porabi okrog 100 prebivalcev Slovenije.
Največja sončna elektrarna pri nas je začela delovati pred mesecem dni. Stoji pri hidroelektrarni Brežice in je sestavljena iz okoli 11 tisoč panelov, ki zavzemajo šest hektarjev površine. Ima moč šest megavatov, a je pozimi njena moč drastično manjša. Družba Hidroelektrarne na spodnji Savi je sončno elektrarno otvorila konec junija.
Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji, krajše DARS, bo Soškim elektrarnam Nova gorica, krajše SENG, odstopila degradirana kmetijska zemljišča na območju Razdrtega in Dekanov ter ob vipavski hitri cesti za postavitev sončnih panelov. V zameno bo DARS dobil del proizvedene elektrike po proizvodni ceni in plačilo za služnost. Ostalo proizvedeno elektriko bo SENG prodal na trgu. SENG načrtuje postavitev elektrarn za 20 megavatov moči, kar jih bo stalo okoli 20 milijonov evrov. Na omrežje bi prvo elektrarno lahko priklopili čez leto dni. SENG upravlja hidroelektrarne na Soči, v novi strategiji pa ima načrtovano tudi proizvajanje sončne in vetrne energije. V Avčah ima črpalno hidroelektrarno, v kateri bi lahko shranili elektriko, ko bi proizvodnja presegala potrebe. Tako bi uravnavali spremenljivo proizvodnjo sončne energije. Gre za prvo načrtovano postavitev sončnih elektrarn, ki bo potekala po novosprejetem zakonu.
DARS in SENG se tudi ločeno lotevata poslov, povezanih s postavljanjem sončnih elektrarn. DARS je podpisal pogodbo za njihovo postavitev na petih nekdanjih cestninskih postajah in avtocestnih bazah, ki po novem zakonu sodijo med prednostna območja postavitve. SENG pa gradi elektrarno z močjo deset megavatov na zgornjem jezeru že omenjene črpalne hidroelektrarne v Kanalu ob Soči, ki bo stala približno osem milijonov evrov. Občina je gradnjo že uvrstila v svoj prostorski načrt.
Načrtovane elektrarne bodo pri nas torej povečini ob shranjevalnikih energije, večinoma ob hidroelektrarnah. Distribucijski operater z električno energijo, krajše SODO, je letos prejel soglasje Agencije za energijo za Razvojni načrt distribucijskega omrežja električne energije v Republiki Sloveniji za obdobje od leta 2023 do 2032. SODO je za povečanje vlaganj v nadomestitev, širitev in kabelsko izvedbo vodov distribucijskega omrežja, ki zajema 95 odstotkov vseh omrežij v Sloveniji, ter povečanje vodljivosti teh elektroenergetskih omrežij do leta 2032 predvidel vlaganja v višini treh in pol milijard evrov, torej približno četrtino slovenskega letnega proračuna. Očitno je torej, da je za večjo proizvodnjo energije iz obnovljivih virov najprej potrebna nadgradnja omrežja.
Slovenija je leta 2022 v sončnih elektrarnah na generatorjih proizvedla slabih 645 ni tisoč gigavatnih ur energije, v vetrnih pa dobrih pet tisoč sedemsto. Skupna proizvodnja na generatorjih vseh vrst elektrarn je znašala dobrih 13 milijonov in pol gigavatnih ur. Do lastne proizvodnje prek četrtine porabljene elektrike iz obnovljivih virov je torej še dolga pot. Za pravočasno dosego ciljev iz Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta bi bile potrebne enormne investicije države namesto razdrobljenih in majhnih električnih obratov.
Lektorirala je Zarja, brali sta Živa in Schwa, tehniciral je Linč.
Vir slike: Wallpaper Flare
Oddaja je podprta s sredstvi Programa ACF v Sloveniji 2014–2021.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj