Bo železna kanclerka še lahko vladala z železno pestjo?

Oči celotne Evrope so bile uperjene v nemške volitve, pri čemer so največ upov v zmago levice polagale prav južnoevropske države. Odločilna zmaga konzervativne Krščansko demokratske unije, ki je tako visok rezultat dosegla prvič po letu 1990, je marsikatero zadolženo državo – med drugimi tudi Slovenijo – precej razočarala. Vendar stvari niso takšne kot se zdi na prvo žogo. Stranka dozdajšnje kanclerke Angele Merkel je namreč ostala brez koalicijskega partnerja – liberalcev v obliki Svobodne Demokratske stranke, ki tokrat niso presegli parlamentarnega praga in tako izpadli iz politične tekme.

Merklova bo tako po vsej verjetnosti prisiljena v tako imenovano veliko koalicijo s Socialdemokratsko stranko, v kateri je bila že v predkriznem obdobju. Času, ko Nemčija še ni začela varčevati in v to kasneje v navezi Merkel-Sarkozy, ljubkovalno “Merkozy”, siliti celotno Evropsko unijo. Vse kaže, da bo cena vstopa v koalicijo s Socialdemokrati Merklovo kar precej stala, saj so prvi že začeli z ostro retoriko, s katero želijo izsiliti kar najvišjo mero koncesij od najmočnejše stranke v Nemčiji.

Socialdemokrati že opozarjajo na razlike v pogledih, kako upravljati s krizno Evropo; medtem ko želijo konzervativci več moči ohraniti pri posameznih državah, si želijo socialdemokrati povečati moč EU. Zavzemajo se za skupno ekonomsko vladavino, ki bi združevala fiskalne in ekonomske politike in tako spodbujala boljšo koordinacijo med državami članicami. Hkrati bi radi uvedli program odplačevanja dolgov v obliki posebnega sklada, ki bi uvedel skupna posojila na evropski ravni, kot obliko zmanjševanja državnih dolgov. Našteto bi pospremili s tako imenovano socialno unijo, ki bi preprečevala krčenje socialnih in delavskih pravic.

Merklova po drugi strani nadaljuje s svojo nekdanjo linijo. Na tiskovni konferenci takoj po volitvah je povedala, da reforme sicer niso samo varčevanja, ampak tudi proces pomnoževanja konkurenčnosti, stabilnih proračunov in predvsem zaupanja zunanjih investitorjev. Nemčiji v ekonomski krizi ne gre slabo, takšna je predvsem dežela Bavarska, kjer konzervativci tradicionalno odnesejo zmago. Nemci prav tako niso navdušeni nad tem, da so socialni servis za Evropo – kot to sami vidijo, zato vse višja zmaga konzervativcev ni presenetljiva - v naslednjih letih pa bo verjetno še višja, saj so to zadnje volitve, na katerih je bila večina volilnega telesa mlajša od 55 let.

Po drugi strani so vse stranke, ki so stopile v koalicijo z Merklovo, izgubljale svoje volivce – kot je sedaj očitno pri izpadlih liberalcih in je bilo mandat pred tem očitno tudi pri socialdemokratih. Merklova se bo zato s koalicijskimi partnericami prisiljena res temeljito pogajati, če bi bile voljne stopiti z njo v koalicijo in ne proti njej formirati malo verjetne koalicije socialdemokratov, zelenih in Die Linke – stranke demokratičnega socializma. Za to zadnjo so se že prav vsi izrekli, da se z njo – zaradi njenih radikalnih stališč - ni mogoče pogajati, niti je ni mogoče vključevati v koalicije. Kljub upadu odstotka volivcev je Die Linke postala tretja največja stranka v nemškem Bundestagu, kar vzbuja upe pri marsikomu naveličanemu neoliberalne politike, ki se ima dandanes navado v ostrejši ali milejši obliki podajati med konzervativci ter socialdemokrati.

Kanclerstvo Merklove tako očitno ostaja samoumevno, manj samoumevna pa postaja nemška varčevalna politika.