Fikcija kot orožje politikov
Dober teden po vsem tem sta se prislovična upornost mojega telesa in kljubovalnost duha zlomili. Ko sem na prvem pregledu 12. decembra profesorici Battelino potožil, da me boli uho, mi je najprej namenila začuden pogled, nato pa dejala, da sem »cel bolan«. /…/ Obdobje hospitalizacije je bilo in ostaja eno najlepših mojega življenja. Ko so medicinske sestre in tehniki prve dni prihajali v mojo sobo, sem nagonsko zatisnil oči, da ne bi v njihovih zagledal domnevne svete jeze. In ko sem naposled le zbral pogum, sem bil deležen le angelskih nasmehov in iskrene topline, da sem tretji dan od sreče tiho zajokal v blazino. Niso se namreč zavedali, da so mi ves ta čas nudili človeško prijaznost in varno zavetje, ki ju kot predsednik vlade v času globoke recesije nisem doživel in dobil. Bili so veliko več kot zdravniki. S svojo človeško toplino so v moji duši pomirili demone in zbudili angele.
Slišali ste nekaj odlomkov iz knjige Boruta Pahorja Zmaga je začetek. Lani sta izšli dve knjigi izpod peres slovenskih politikov. Najprej drugi roman predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič Sibilina sodba in jeseni še politični priročnik za začetnike nekdanjega predsednika republike. Da se o politikih pišejo biografije in da jih včasih napišejo tudi sami, vemo. Ampak tudi pisanje fikcijskih knjig za politike ni nič novega.
Vsi romani, ki jih napišejo politiki, so vsaj na neki ravni politični. Nekateri, na primer trije premierji Združenega kraljestva, Disraeli, Churchill in Johnson, so pisali žanr političnega romana. Johnsonov roman Dvainsedemdeset devic govori o obisku ameriškega predsednika v Angliji. Predsednika želijo ubiti libanonski teroristi, rešiti pa ga poskuša skuštran in zmeden poslanec. Očitno je, da gre za lastno propagando. Johnson, ki je prav v času izida romana postal poslanec, je tako pravzaprav predstavil svoja stališča, roman je služil kot orodje v predvolilni kampanji.
Johnsonovo romanopisje so kritiki opisali kot »herojsko polomijo«, a to sploh ni pomembno. V romanu je predstavil svoja šovinistična in seksistična načela, ki so ga kasneje pripeljala do mesta premierja. Kot v siceršnji trivialni literaturi so ostale komponente romana podrejene klišejski zgodbi, v katero se politik umesti kot glavni junak, ki bo svet rešil pred katastrofo, kot pri Johnsonu. Ali v primeru Urške Klakočar Zupančič junakinja, ki se odreče družbeno vsiljenemu položaju žrtve in se kot izjemna ženska upre družbenim normam. Čas in prostor v romanu morata biti primerna temu, da ju lahko razumemo kot odslikavo sedanje politične realnosti, kot jo želi predstaviti politik-pisatelj.
Podobno kot pisateljica predstavi Sibilo, obtoženo čarovništva v 17. stoletju, se kot političarka predstavlja Urška Klakočar Zupančič – močna feministka, ki se upira prevladujoči moški politiki in patriarhatu. Tudi sama je rekla, da bi jo, če bi živela v tistem času, najverjetneje obtožili čarovništva. Pri romanih, ki jih napišejo politiki, ne gre in tudi ne more iti za avtorja, ki bi se želel bralcu skriti v literarni osebi, temveč se eksplicitno in čim bolj vidno postavi v zgodbo kot junak, le z drugim imenom. Ko se bralec poistoveti s Sibilo ali Johnsonovim glavnim junakom, kot volivec pristane na persono politika-pisatelja.
Tudi Pahorjev sicer politični priročnik vsebuje namesto uvoda zgodbo. Ta se, nepresenetljivo, bere kot njegovi zapisi na Instagramu. V njej opisuje svoje muke ob operaciji vnetega ušesa in sledeč tarnanju še enega guruja za samopomoč, Aljoše Bagole, okoliščine svoje izgorelosti, ki so vodile do bolezni. V uvodni zgodbici se tudi Pahor predstavi kot ubožec, ki se na koncu pobere in že napove svoje nadaljnje politične uspehe ter jih, če bodo seveda pozorno sledili njegovim navodilom, prodaja svojim bralcem. Obstaja temeljna razlika med politiki in njihovimi glavnimi junaki, ali v Pahorjevem primeru fiktivnimi verzijami sebe, ki jih želijo v delu predstaviti. Njihovi literarni junaki vedno začnejo na takšnem ali drugačnem dnu, medtem ko je pri politikih, ki jih pišejo, prav nasprotno – njihova politična uspešnost jim omogoča, da izdajo in prodajo knjige.
Prav prodaja je tista, ki odgovori na vprašanje, zakaj založbe sploh izdajajo literaturo, ki jo pišejo politiki. Znana imena jim zagotavljajo dobro prodajanost knjige, tudi če ne sledijo merilom, po katerih običajno vrednotimo literaturo. Pahor na primer literarno gledano premore le metaforo, v kateri zdravnike poimenuje beli angeli. Edino merilo je denar. Založbe se pri vprašanju ideološkosti knjig, ki jih izdajajo, posebno pri romanih, izgovarjajo na dejstvo, da gre za fikcijo. Kljub temu, da je ideološko sporočilo, ki je tudi edino sporočilo, popolnoma jasno.
V slovenskem prostoru lahko pri večjih založbah zasledimo izide knjig, ki jih pišejo liberalni politiki. To velja za knjige za samopomoč, ki so vsako leto med najbolj prodajanimi in ki v temelju delujejo v smeri, da se posameznik sprijazni s svojim družbeno-ekonomskim položajem, s tem pa upravičujejo obstoječo družbeno-ekonomsko ureditev. Velja pa tudi v primeru romana Urške Klakočar Zupančič, ki posreduje ideologijo liberalnega feminizma.
Fikcija politikom, ki jo pišejo, služi kot orodje za oblikovanje njihove politične persone. Glavna oseba kot njihov alter ego ima isto funkcijo kot njihove predvolilne obljube in osebnost, ki jo v tistem času predstavljajo. Ne gre za nedolžno trivialno literaturo – kolikor je ta a priori sploh lahko ideološko nedolžna – ampak za osebni politični manifest, v katerem sebe predstavljajo kot odrešitelje. Kot pri predvolilnih obljubah gre tudi v njihovi fikciji za ideale, ki se ne uresničijo v realnosti.
Fikcija je vedno do neke mere odmaknjena od politične resničnosti – ali je v praksi popolnoma nemogoča ali je le verjetna, a nikoli uresničena – in kot taka primerna za politike na dveh ravneh. Prvič, vzpostavlja politične ideale, ki naj bi jih politiki izvršili, ko pridejo na oblast. In drugič, ker so fikcijski svet in osebe idealne, v realni politiki to upravičuje nepopolnost politikov v očeh volivcev. Njihova dejanja upravičuje, njihova nedejanja pa opravičuje. Z besedami Boruta Pahorja: Verjamem v pravljice. Če konec ni lep, pomeni zgolj to, da še ni konec.
Vir slike: Wikimedia Commons, Wellcome Images, Wikimedia Commons, Number 10
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj