Game, set, match, Šešelj

Oddaja
17. 4. 2018 - 16.00

Pritožbeni svet Mehanizma za mednarodna kazenska sodišča v Haagu je v sredo v prizivnem postopku vodjo Srbske radikalne stranke Vojislava Šešlja spoznal za krivega zločinov proti človečnosti in ga obsodil na deset let zaporne kazni. Vojislavu Šešlju v zapor ne bo treba, saj je v haaškem priporu preživel skoraj 12 let.

Šešelj se je v svojem slogu odzval, da je na zločine, ki mu jih očita haaško sodišče, ponosen in da bi jih v prihodnosti takoj ponovil. Strupene Šešljeve puščice, uperjene proti Haagu, za vse, ki so podrobno spremljali njegovo sojenje, niso nič novega.

Mehanizem za mednarodna kazenska sodišča, ki je delo prevzel od decembra lani zaprtega Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, je tako delno spremenil odločitev haaškega sodišča iz leta 2016, ki je Šešlja oprostilo v vseh devetih točkah obtožnice. Končna ocena dela haaškega sodišča je vprašljiva, saj so za zadostitev pravici in vzpostavitev platforme za morebitne boljše prihodnje odnose med narodi nekdanje Jugoslavije potrebovali kar četrt stoletja. Najbolj iskani zločinci vojne ob razpadu nekdanje skupne države so bodisi skoraj dve desetletji bežali pred roko pravice, bili oproščeni, bodisi pa zaradi smrti niso dočakali končnega razpleta sodbe, zato so mnogi kritični do zapuščine haaškega sodišča.

Haaško sodišče je strategijo za eno svojih glavnih bitk prvotno osnovalo na primeru nekdanjega jugoslovanskega in srbskega predsednika Slobodana Miloševića. Miloševićevo obtožnico so povezali s primeri generala Momčila Perišića in obveščevalcev Jovice Stanišića ter Franka Simatovića. Haaško sodišče je omenjenim poskušalo dokazati sodelovanje pri osnovanju, oboroževanju in usposabljanju kriminalnih združb, ki so zagrešile zločine na območju Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Kosova. Šešelj je bil izredno marginalen del te zgodbe. S svojo nacionalistično retoriko je bil v medijih sicer zelo prisoten, a v zaodrju nikoli ni imel odločilne vloge in ni vlekel ključnih političnih potez pri naseljevanju Srbov na tuja območja. Njegov javni nastop bi do neke mere lahko enačili z Rambom slovenske osamosvojitvene vojne Zmagom Jelinčičem, ki se je v svojih nastopih pogosto rad bahal.

Za razliko od Jelinčiča je Šešelj svoje nastopaštvo izvajal med krvavo vojno vihro, v kateri so njegove besede, za razliko od Jelinčičevih, prilile olje na ogenj vojnih zločinov. Sodnikom v Haagu se je sestavljanka počasi, a vztrajno začela podirati. Milošević je marca 2006 umrl v haaškem zaporu, Momčilo Perišić je bil leta 2013 oproščen vseh obtožb, istega leta pa sta bila oproščena tudi Stanišić in Simatović, ki pa jima trenutno ponovno sodijo v Haagu. Namesto razkritja in obsodbe glavnih operativcev kriminalne organizacije je haaškemu sodišču ostal zgolj nastopač, ki je z orožjem v roki vpil s televizijskih zaslonov.

Sodišče, ki je bilo že pred začetkom sojenja Šešlju leta 2007 često tarča kritik javnosti, se je tako znašlo na tankem ledu. Ne le, da so kar naenkrat morali spremeniti svoje cilje in so se morali preusmeriti na primer, ki si najverjetneje ni zaslužil takšne pozornosti, ki jo je nato dobil: dodatno težavo je za haaško sodišče predstavljalo tudi dejstvo, da je Šešelj najmlajši doktorant v nekdanji Jugoslaviji, na beograjski pravni fakulteti je namreč doktoriral pri petindvajsetih letih. Poleg tega je v javnosti vedno nastopal brez dlake na jeziku, kar je bila za haaško sodišče nevarna kombinacija, ki ji na koncu niso bili kos. Opozorilne lučke bi se morale v Haagu prižgati, že tik pred Šešljevo prostovoljno zglasitvijo v Haagu, ko je dejal, da je haaško sodišče s svojimi nesmiselnimi obtožbami prišlo navzkiž z največjim srbskim pravosodnim umom, ki jih bo zmlel v prah. Sodišče je večkrat označil za protisrbsko in za sodišče zveze NATO. Šešelj se je na sodišču branil sam in s svojimi kontroverznimi nastopi v sodni dvorani, velikokrat začinjenimi s sočnimi psovkami, poskrbel, da njegova javna podoba v Srbiji ni utonila v pozabo. Obenem pa je še okrepil svoj kultni status v srbski popularni kulturi, kjer so bile predvsem začetne faze njegovega sojenja najbolj gledan dogodek na vseh srbskih televizijah v terminu, ko je bilo sojenje na sporedu.

Šešelj se je po povratku v Srbijo leta 2014 ponovno aktiviral na srbski politični sceni. Leta 2016 je svojo radikalno stranko po 4 letih odsotnosti spet popeljal v parlament, sam pa je poslanski stolček zasedel po trinajstih letih odsotnosti. Čeprav je bil v sredo obsojen za vojne zločine in bi moral po zakonu biti odstranjen iz parlamenta, Šešelj trdi, da svojega poslanskega mesta ne bo zapustil, saj meni, da zakon velja le za obsojence, ki morajo svojo kazen odsedeti v zaporu.

Z odločitvijo sodišča ni zadovoljen nihče, z izjemo srbskega predsednika Aleksandra Vučića, ki si je na skrivaj oddahnil, saj se mu ne bo treba ukvarajti z dilemo, ali naj svojega bivšega strankarskega vodjo izroči na prestajanje kazni v Haag. Šešelj trdi, da je odločitev protipravna in da Mehanizem lahko odredi le ponovno sojenje, ne more pa spreminjati razpleta že končanega sojenja. Na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini pa so ogorčeni, da Šešlja niti v prizivnem postopku niso spoznali za krivega za zločine v teh državah.

S svojo odločitvijo si je poskušal Mehanizem za mednarodna kazenska sodišča v Haagu oprati roke pri slabo vodenem primeru. Kot že rečeno, je bil Šešljev primer zaradi spleta okoliščin deležen precej večje publicitete, kot si jo je zaslužil. Kljub temu pa odločitev sodišča preseneča in postavlja nevaren precedens - predvsem v luči v zadnjih letih vse številnejših kampanj proti sovražnemu govoru. Pri Šešlju so mejo med sovražnimi govori, ki so spodbujali vojne zločine, in med govori, ki naj bi po mnenju sodišča izkazovali alternativni politični program, postavili zelo nejasno. Šešljeve govore v Vukovarju novembra leta 1991 je sodišče na primer označilo za alternativni politični program.

Če so ti govori res izkazovali zgolj alternativni politični program in niso spodbujali k nasilju, potem je ta vest balzam za ušesa vseh sedanjih in bodočih vojnih hujskačev.

V Haagu tako tudi po zaprtju Mednarodnega sodišča za vojne zločine še vedno dvigujejo prah. Če upoštevamo, da je tožilstvo za Šešlja zahtevalo 28 let zaporne kazni, se zdi, da je tudi iz poslednje bitke kot zmagovalec izšel Šešelj.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness