Krvavo zelena je nova črna

Aktualno-politična novica
17. 8. 2021 - 16.00

Smo v srčiki vročega poletja, ki se je začelo s pojavom vročinske kupole nad severno Ameriko in množičnimi poplavami po Evropi, nadaljevalo pa s katastrofalnimi požari in uresničitvijo napovedi, da človeku zmanjkuje časa za ukrepanje proti popolni apokalipsi. Premislimo o dosedanji vodilni retoriki, ki je spremljala takšne in drugačne grožnje.  

Ob jasnih okoljskih spremembah in glasnih opozorilih znanstvenikov vladajočemu sloju, lastnikom produkcijskih sredstev in njihovim zaveznikom v vladah po svetu ni ostalo drugega, kot da poskušajo spremeniti svoj imidž. Trend je, da se veliki onesnaževalci, kakršna sta naftni podjetji Shell in BP, javno zavezujejo k zeleni politiki in zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov. Absurdnost tega je očitna, kar pa ne pomeni, da takšne najave v politiki niso dobro sprejete ali celo pohvaljene.

Paradigmatski model takšnega početja, ki ga bomo uporabili, nam je blizu; gre namreč za cementarno Salonit Anhovo. Maja je družba praznovala svojo stoto obletnico delovanja, ob tej priložnosti pa naznanila, da načrtuje zeleni prehod in da bo do leta 2025 uvedla rešitve, ki bodo vodile do 15-odstotnega zmanjšanja ogljičnega odtisa. Član uprave Dejan Zwitter je na novinarski konferenci takole povzel vrednote podjetja: »Kot odgovoren gospodarski subjekt stremimo k pragmatičnemu napredku. Ne živimo v preteklosti, niti ne želimo slediti utopijam, ampak verjamemo v uspešno postopno prilagajanje s skrbno načrtovanimi in izvedljivimi koraki.« 

Kako je lahko tako imenovano »pragmatično postopno prilagajanje« popolnoma zaupano podjetju, ki je v preteklosti ljudi zastrupljajo z azbestom, trenutno pa je zaradi sežiga odpadkov odgovorno za močno onesnažena zrak in vodo v srednji Soški dolini? Ob tem je imelo lani 11 milijonov čistega dobička, predlani pa zgodovinsko visokih 15 milijonov. To je torej zelo uspešno, dobičkonosno podjetje in vsekakor je čudno, da se takšni cementarni dajejo proste roke pri moralnem odločanju, ki bo vplivalo na življenje širše skupnosti. 

Še bolj čudno pa je, da piar cementarne, ki pri svojem delovanju sežiga odpadke, pri čemer v zrak uhaja več škodljivih snovi, med katerimi je tudi živo srebro, uporablja enake besede kot liberalni politični krogi. Ponašajo se s svojim treznim, pragmatičnim pristopom, ki naj bi sčasoma odrešil človeštvo, in vse ostalo označijo za utopijo. Vse, kar ni del trenutne družbene realnosti, se obvezno označi za utopijo, zaradi česar je beseda postala praktično brezpomenska in znak pomanjkanja pravih argumentov. Če je utopično nekaj, kar v stvarnosti ni mogoče, lahko z lahkoto trdimo, da je nadaljnji obstoj trenutnega sistema tisti, ki je resnično utopičen. V trenutni situaciji je treba za fanatike in utopiste oklicati vse promotorje neoliberalizma – oni so tisti, ki živijo v iluziji in za izgovor uporabljajo abstraktne ekonomske enačbe, ki jih slehernik s težavo razume in naj bi jih sprejel kot dogmatične, ne glede na to, da uničujejo njega in naravo, v kateri živi. 

Glede na nedavno izdano poročilo IPPC se bo Zemlja v približno dveh desetletjih segrela za 1,5 stopinje Celzija. Če ne bomo zmanjšali izpustov toplogrednih plinov, naraščanja temperature ne bo več mogoče zajeziti. Na svetu je preostalo 35 odstotkov divjine, svetovni deževni gozd se je skrčil za polovico, število žuželk se je v zadnjih tridesetih letih globalno zmanjšalo za četrtino, populacijo rečnih živali pa smo globalno zmanjšali za več kot osemdeset odstotkov. Zagovarjanje obstoja ustroja, ki je vse to povzročil oziroma še povzroča, je utopično, nevarno in samomorilno.

Povsem v skladu s tem, da veliki onesnaževalci svobodno izbirajo svoje korake, je pridiganje o individualni odgovornosti do okolja, o tem, kako lahko čisto vsak kaj malega prispeva, če le ne kupi plastične slamice. Medtem pa je bilo glede na poročilo iz leta 2017, ki ga je opravila neprofitna organizacija CDP, od leta 1988 za več kot sedemdeset odstotkov izpustov toplogrednih plinov krivih samo sto podjetij. Prepoznani so očitni zlobneži, vendar se s težavo vzpostavi močna alternativna pripoved, ki bi zlobneže v slogu klasičnega hollywoodskega filma prikazala kot take. Take, ki jih je za preživetje nujno poraziti, ker grozijo tebi in tvoji družini. Ekstaza množic ob padcu hudobneža je zagotovljena, če imaš dober scenarij. Argument, da ljudje ne verjamejo grožnji ali da jim je vseeno, je prikladen, ker krivdo ponovno prelaga na »neumne množice«. Vse vrste liberalnih mislecev morajo nehati podcenjevati ljudi, ki prepoznajo njihovo vzvišenost in prazno govoričenje v slogu piara o zelenem prehodu. Namesto tega sta potrebni iskrenost in resnična skrb, v luči katerih bi se izrisalo dobro nasproti teme. Takšni etično-politični liniji bi lahko ljudje miselno sledili, zanjo navijali in ob zmagi dosegli katarzo, olajšanje, česar vsekakor niso vajeni, kajti naučili so se biti na strani poražencev. 

Slovenski referendum o zakonu o vodi je pokazal, da je lahko civilna družba na področju okoljevarstva razmeroma uspešno sporočila, kdo je »the bad guy«, ki želi zaradi svoje pohlepnosti uničiti lepoto in dobroto narave, ki človeku omogoča blaginjo. Glavni slovenski ponos so naravne lepote, iz katerih izvira najčistejši patriotizem – zakaj ne bi tega izkoristil in se v boju s pošastmi postavil kot junak? Politične stranke na levi strani spektra, pri katerih je radikalnejša misel neobstoječa, bi lahko svoj politični interes za takšno početje poiskale v odzivu, ki ga je imel referendum, katerega vprašanje je uspelo ostati razmeroma nepolitično. 

Reševanje in ohranjanje narave idealno nista politična; pri tem ne bi smelo biti pretiranih razdvajanj. Seveda je pri glasovanju ostra delitev nastala na podlagi podpore vladi s stranko SDS na čelu, vendar ni bilo klasičnega prerekanja med podporniki različnih drugih strank po vsem političnem spektru. Vse strategije, ki govorijo o doseganju ciljev čez deset let ali v letu 2050, za ljudi pomenijo bolj malo. Pokazati je treba takojšnjo neizprosnost do zlikovcev, kar bi dvignilo moralo in pokazalo resnost, ki je veliki ljubitelji Julijcev – od Tanje Fajon z mavrično zastavo do Janeza Janše s slovensko – ne kažejo. Pri tem bi se lahko morda oblikovala celo kolektivna povezanost, ki v epidemičnem izrednem stanju, v katerem se kažejo utrinki prihajajočih katastrof, ne obstaja. S kolektivno zavestjo pa so omogočene in legitimirane resnejše sistemske spremembe. 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness