Naj se že nekaj zgodi
V petek so prvič zasedali poslanci Državnega zbora, izvoljeni na predčasnih volitvah 3. junija. Poleg formalno zapovedane potrditve mandatov so poslanci izvolili tudi prvega med enakimi - predsednika državnega zbora. To je z 80 glasovi podpore postal vodja Nove Slovenije Matej Tonin. Proti Toninu je glasovalo 9 poslancev Levice, en glas pa je bil vzdržan. Nemara se je vzdržal bivši predsednik parlamenta Milan Brglez ali pa njegov strankarski šef Miro Cerar. Oba sta do nedavnega izkazovala željo po zasedbi te vsaj protokolarno prestižne funkcije. Cerar je na nacionalni televiziji celo hitel pojasnjevat, kako ustavno ni sporno, da bi v primeru izvolitve za predsednika državnega zbora za krajši razumni čas vodil tako izvršilno kot tudi zakonodajno vejo oblasti, saj da ni predsednik vlade, temveč le opravlja tekoče posle.
Takoj ko je bilo znano, da bo funkcija predsednika parlamenta pripadla Toninu, se je začelo tradicionalno zgražanje levoliberalnega komentariata. Ne toliko, kar bi se spodobilo, nad novim predsednikom osebno, pač pa nad sredinskim blokom - ki da sestavlja koalicijo Janezu Janši. Na rezultate glasovanja se je odzvala tudi stranka Levica. V nekoliko užaljenem tonu so zaključili, da je sredinski blok kljub iztegnjeni roki levičarjev pogajanja uporabil kot dimno zaveso in se v resnici vrgel v objem desnici.
Kljub temu da je Marjan Šarec potrdil, da se obrisi koalicije že vidijo ob tem glasovanju, pa je preuranjeno reči, da bodo novo koalicijo sestavljali sredinski blok, socialni demokrati, DeSUS in Nova Slovenija. Verjetneje je, da se potencialni koalicijski partnerji levosredinskega bloka niso uspeli zediniti o kandidatu. V igri so namreč veliki apetiti. Svojega predsednika bi si tradicionalno najverjetneje želela največja stranka. Druga največja stranka bo od kadrovskih zahtev počila po šivih, pa še Cerar mora najprej opraviti pekoče tosle. Kandidat, ki ne prihaja iz potencialne koalicije, je tako sprejemljivejša izbira, sploh če mu prilepimo oznako “začasni predsednik”. Šarec kot prvopodpisani je s tem lahko računal na podporo NSi in tudi SDS, ki se ji krščanski demokrati trenutno kažejo kot edini zaveznik. Tako je predlog postal imun na muhavo glasovanje morebitnih koalicionarjev in stabilna prva politična poteza mandatarskega pretendenta Šarca.
A uganka o novi koaliciji s tem še ni rešena. Stranke sredinskega bloka - LMŠ, SMC in SAB - skupaj s SD-jem in DeSUS-om, ki kažeta veliko pripravljenost na vstop v koalicijo, potrebujejo še enega partnerja. To sta iz aritmetičnih razlogov lahko tako Nova Slovenija kot tudi stranka Levica. Tonin je Šarcu poslal program stranke in mu naročil, naj iz njega črta neželeno. A na poti do vstopa Nove Slovenije v koalicijo je še kar nekaj ovir. Če bo NSi vztrajala pri reformi zdravstvenega sistema, kar je sicer njena ključna točka že zadnjih nekaj volitev, zna naleteti na zid v obliki SD-ja. Reforma bi namreč vzela nacionalni buržoaziji, ki jo brani SD, in dala kompradorski, ki si je želijo v NSi.
Levica je tako celo v koaliciji manj spornega partnerja. V svojih zahtevah je dokaj blaga. Izpostavlja predvsem zvišanje minimalne plače na 700 evrov in referendum o vojaških izdatkih, pri čemer se je o obeh zahtevah še pripravljena pogajati. V začetku prejšnjega tedna se je Marjan Šarec sestal z Lukom Mesecem in tovarišijo. Na sestanku so se osredotočili predvsem na skupne točke, po koncu pa je Mesec izpostavil tri možnosti za stranko Levica. Bodisi vstopijo v vlado bodisi ostanejo v opoziciji bodisi pa podprejo izvolitev vlade in jo nato podpirajo le pri določenih ključnih projektih.
Zadnji scenarij je za stranko Levica verjetno še najboljši. Idejo lahko prodajo pod geslom “načelni in državotvorni”, kar pomeni, da poberejo zasluge za projekte, ki jih izpeljejo, obenem pa se izognejo odgovornosti za slabe poteze morebitne take vlade. Tovrstna rešitev bi stranko Levica odrešila tudi kadrovske zagate, v svojih vrstah namreč težko najdejo kandidata za kakšen resnejši resor.
Omenjeni predlog sicer ne more biti povšeči socialnim demokratom. Ti si namreč Levice močno želijo v vladi, saj bi jim še en njen mandat v opoziciji odnesel dobro število glasov kulturnih levičarjev. Tudi ostali koalicijski partnerji nad šibko manjšinsko vlado, odvisno od Levice, ne morejo biti preveč navdušeni. Ta je namreč ranljiva za vsakokratne intervencije SDS. Pa vendar, če bo šlo res za nohte in bodo edina alternativa temu predčasne volitve - so komu iz leve sredine res v interesu? Kakorkoli, naj se že nekaj zgodi.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj