Predsedničina be(se)da moči

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je v intervjuju za portal N1 pretekli teden dejala, da bi moral predsednik vlade Robert Golob odstopiti, če bo Komisija za preprečevanje korupcije v zadevi Bobnar ugotovila kršitev integritete. Njena izjava, ki so jo manično povzemali na osrednjih medijskih platformah, je močno razdražila vrh Gibanja Svoboda, v katerem so se na njene besede odzvali, češ da je predsednica »politično posegla v potekajoč pravni postopek pred KPK«. Predsednica republike je svoje stališče glede domnevnih političnih pritiskov Goloba na Tatjano Bobnar, zdaj svetovalko v uradu predsednice, v kriptičnem političnem jeziku sicer nakazovala že več mesecev.

Veliko bolj vpadljivo in čisto nič kriptično je novinarju Mihi Orešniku odgovorila na vprašanje, ali mora, glede na to, da sta z njenim možem Alešem Musarjem precej premožna, njen soprog zares prejemati povračilo stroškov za opravljeno protokolarno delo v vrednosti približno 850 evrov na mesec. Predsednica je dejala, citiramo: »Ne gre za to, ali je nekdo premožen ali ne. Kot je nekdo zapisal na Facebooku, ali na tej poziciji želite Kralja ulice? Pa vse dolžno spoštovanje do Kraljev ulice, ampak gre za to, da ob tem delu, ki ga opravljam in ki ga opravlja tudi Aleš, nastajajo stroški. In zakonodaja je v tem segmentu jasna, pripada mu povračilo stroškov.« Konec citata.

V istem intervjuju je Pirc Musar še enkrat dejala, da je njeno primarno politično orodje moč besede, kakor je poimenovala tudi svoj novi podkast, ki je zaživel včeraj. Predsedničina moč besede ni nič drugega kot konstrukt, s katerim lahko utemeljuje svoje privilegije in se javno tolaži zaradi praktične nepomembnosti svojega položaja. Že če se ozremo k temu, kar je izrekla v intervjuju za N1, lahko vidimo, da Pirc Musar moč besede uporabi predvsem takrat, ko ji to koristi pri negovanju iluzije zaslužnosti za svoje privilegije. Predsednica je Kralje ulice v odgovoru na vprašanje o premožnosti predsedniškega para uporabila zato, da bi v kontrastu s Kralji ulice prikazala svojo zaslužnost in ceno te zaslužnosti ter obenem opozorila, da je na položaju predsednice lahko zgolj nekdo, ki zna negovati žlahtnost kapitala.

Iz uporabljenega kontrasta lahko razberemo tudi to, da sta revščina in marginaliziranost brezdomnih za predsednico funkcionalni. Pirc Musar pri utemeljevanju svojih privilegijev verjetno ne bi uporabila katerekoli druge marginalizirane skupine razen brezdomnih. Tudi če bi kdo to zapisal na katerem od družbenih omrežij, se predsednica verjetno ne bi pozicionirala v kontrastu z migrantom, transspolno osebo ali osebo z invalidnostjo. Na podobo Kraljev ulice se je v iskanju odgovora obrnila, ker na podlagi zaslužnosti za svoj kapital neomajno verjame v lastno imenitnost. Hkrati njena izjava kaže na zvesto sledenje liberalni doktrini, ki pravi, da so revni sami odgovorni za manko te imenitnosti. Ravno predsedničino bogastvo in zmožnost njegove reprodukcije sta namreč tisto, kar je najbolj konstitutivno za njeno javno podobo.

Nataša Pirc Musar se je že v predsedniški predvolilni kampanji v javnih nastopih najbolj opirala na podobo self-made podjetnice. Ob vsakem pomisleku glede zakonitosti njenih poslov ali poslov njenega moža je izustila nekaj podobnega kot v nedavnem intervjuju za portal N1: »zakonodaja je na tem področju jasna«. V to, da predsednica republike zakonodajo pozna do potankosti, ne gre dvomiti. Ravno s pomočjo sklicevanja na velecenjeno zakonodajo, ki je v moderni državi narejena po meri kapitalistov, lahko Pirc Musar svojo sebično podjetniško podobo, malo po tem ko izkoristi Kralje ulice, učinkovito utemeljuje z zagovorništvom človekovih pravic – na čelu z neodtujljivo pravico do lastnine.

Nataši Pirc Musar pri negovanju svoje podobe redko spodleti, a takrat, ko ji spodleti, dobimo najboljši vpogled v pore njenega načina delovanja. Ob boku nedavnega »spodrsljaja« s Kralji ulice velja omeniti, da je bila Pirc Musar med letoma 2015 in 2016 predsednica Rdečega križa Slovenije, tudi takrat pa je poskusila storiti nekaj zelo povednega. Malo pred začetkom predsedniške volilne kampanje leta 2022 je revija Reporter poročala, da je Pirc Musar kmalu po imenovanju na funkcijo predsednice Rdečega križa prek svojega zasebnega zavoda Info hiša izdala račun za nikoli izvedeno pravno svetovanje, s čimer si je poskušala izplačati honorar za poslovodenje Rdečega križa, do katerega je bila upravičena. Do plačila na koncu ni prišlo, Pirc Musar pa je zatrdila, da je šlo za nenamerni zaplet. Na okrožnem državnem tožilstvu so kasneje tudi ocenili, da ni bilo utemeljenega suma, da je Pirc Musar storila kaznivo dejanje.

Predsednica ni storila ničesar nezakonitega, a primer je prav tako simptomatičen za njen način delovanja. Nataša Pirc Musar nikoli ne prekrši zakonodaje, temveč je njena glasilka. Ta vzgib ji zagotavlja, da se upravičeno predstavlja kot poosebitev meritokracije – vladavine zaslužnosti. Predsednica republike je premožna in imenitna zato, ker si to zasluži. Ker si je vse svoje bogastvo ustvarila sama in ker zna krmariti z močjo besede. A njena moč besede ni moč diskurza, s katerim bi denimo lahko opozorila na strukturno pogojenost in dedovanje revščine, namesto da revščino retorično uporablja sebi v prid. Njena moč besede je moč tiste besede, zapisane v birokratsko-pravnih predpisih, ki jih bo venomer prignala in izkoristila do njihove skrajnosti, da bi tako utrdila žlahtnost svojega kapitala in imenitnost svoje podobe.

 

Vir naslovne fotografije: posnetek zaslona