Zmaga volilne abstinence

Zmaga volilne abstinence

Mnenje, kolumna ali komentar
7. 10. 2014 - 15.00

Državljanke in državljani so v minulih dneh bili priče še eni paradi demagogije, hinavskega licemerja, nizkotnih retoričnih umotvorov in še bi lahko naštevali. Potekale so šeste lokalne volitve v zgodovini samostojne slovenske države, kar je mnoge utrdilo v svojem malodušju in jih vnovič prepričalo v pravilnost njihovega pesimističnega pogleda na bodočnost države na sončni strani Alp.

 

Šeste lokalne volitve so hkrati tudi lokalne volitve z najnižjo volilno udeležbo do sedaj. Dobrih 50 odstotkov volilnih upravičencev je presodilo, da ima na volilno nedeljo pametnejše opravke od izpolnjevanja glasovnic. V nekaterih mestnih občinah je bila volilna udeležba še poraznejša od državnega povprečja: v Kopru in Mariboru se je volitev udeležilo le dobrih 37 odstotkov upravičencev, v Ljubljani komajda 31 odstotkov, medtem ko v Celju volilna udeležba ni dosegla niti 30 odstotkov. Tisti, ki pa so se volitev le udeležili, so izvolili občinske svete v 212-ih slovenskih občinah in 159 županov. V ostalih občinah bo potreben drugi krog glasovanja za izvolitev župana, ki bo potekal 19. oktobra. Tako se bo po majskih evropskih in julijskih predčasnih parlamentarnih volitvah zaključilo slovensko super volilno leto, katerega rdeča nit je visoka stopnja volilne abstinence.

 

Glede na povedano le stežka razumemo odzive kandidatov, strank in raznih list, ki večinoma rezultate interpretirajo kot lastno  zmagoslavje. Denimo Zoran Janković v Ljubljani, Boris Popovič v Kopru in Bojan Šrot v Celju so sicer bili izvoljeni že v prvem krogu, ampak k temu je bistveno pripomogla izredno nizka volilna udeležba v dotičnih mestnih občinah, ki je bila celo nižja od državnega povprečja. Dejstvo je, da omenjeni župani izgubljajo podporo in najbrž se ne spuščamo v prehudo špekulacijo, če trdimo, da večina občank in občanov ne podpira njihovega županovanja.

 

Janković je kljub nizki volilni udeležbi, ki mu je šla na roko, izgubil večino v mestnem svetu in velja poudariti, da je od leta 2006, ko je prvič kandidiral, izgubil skoraj polovico glasov. Leta 2006 je namreč prejel dobrih 82.000 glasov, medtem ko je letos zbral le še dobrih 46.000 glasov. Tako da v prestolnici nismo bili toliko priče zmagoslavju starega-novega župana kot porazu opozicije, ki ni zmogla volivcem ponuditi resnega protikandidata.

 

Podobno velja za dogajanje v Kopru, kjer je Boris Popovič v predvolilni kampanji pokazal vse najboljše oziroma bolje rečeno vse najslabše, kar zmore njegov gostilniški politični diskurz. Popovič je le za las ujel zmago v prvem krogu in hkrati je izgubil štiri sedeže v mestnem svetu. Ogrozil pa ga je popolni politični neznanec Aleš Bržan, ki mu je v nekaj zadnjih tednih uspelo, da se je iz popolne politične anonimnosti povzpel v drugouvrščenega županskega kandidata. Prejel je kar četrtino glasov in lahko le ugibamo, kaj bi se zgodilo, če bi Koprčanom prej ponudil bolj dodelano politično alternativo. Nemara bi lahko privabil na volišča večino občank in občanov, ki so se sicer odločili za volilno abstinenco.

 

Lokalne volitve so pomenile tudi vnovično zaušnico političnim strankam, saj so se volivci ponovno nagibali h glasovanju za razne kvazi nepolitične liste in skupine volivcev. Poleg tega se je veliko kandidatov naravnost otepalo podpore političnih strank, kar simptomatično kaže na njihovo hudo krizo in globoko nezaupanje, ki ga gojijo ljudje do strank. Pomenljivo je, da se je mnogo kandidatov balo podpore strank, saj so se zavedali, da bi jih to v očeh volivcev tako rekoč kompromitiralo.

 

Mogoče so se specifike lokalnih volitev zavedali v Slovenski demokratski stranki in so se izognili temu, da bi se med predvolilnim bojem pretirano izpostavljali v nekaterih občinah. Naj spomnimo, da SDS ni imela svojega kandidata za mesto ljubljanskega župana in je le proti koncu kampanje mlačno podprla kandidaturo svojega člana Damjana Damjanoviča, ki je sicer kandidiral s podporo volivcev. Po drugi strani pa je Stranka Mira Cerarja denimo le tri mesece po zmagi na državnozborskih volitvah na lokalni ravni doživela boleč poraz in z razkolom v stranki ter blamažo v zvezi s kandidaturo lažnivega Antona Kranjca za mariborskega župana.

 

Lokalne volitve so zopet pokazale tudi ambivalentni odnos slovenskih volivcev, ki po eni strani hrepenijo po tako imenovanih novih obrazih, ki naj bi jih lahko odrešili skorumpiranih elit, po drugi strani pa so zopet izvolili celo vrsto kandidatov, udeleženih v sodnih postopkih oziroma celo pravnomočno obsojenih. Poleg že omenjenih Jankovića, Popoviča in Šrota naj spomnimo še na Ivana Vogrina, ki je pogojno obsojen na leto dni zapora, ampak kljub temu se mu je uspelo prebiti v drugi krog volitev v občini Lenart.

 

Najbolj pomenljiv primer tokratnih lokalnih volitev pa je vstajenje Franca Kanglerja, ki je dokazal, da ni še gotof. Očitno je upoštevanja vreden delež Mariborčanov razočaran z izkupičkom vstajništva, ki je odneslo Kanglerja, in zlasti s tako imenovanim vstajniškim županom Andrejem Fištravcem, ki se je po prevzemu županovanja hitro nalezel vzorcev delovanja svojega predhodnika. Tako Mariborčani v drugem krogu lokalnih volitev ne bodo imeli alternative temu, kar jih je že razočaralo.

Na prvi pogled kaže, da lokalne volitve niso prinesle nikakršnih bistvenih spremeb. Izvoljenih je bilo veliko starih županov, med njimi tudi takšni s splošno znanim nagnjenjem do koruptivnosti in sumljivih poslov, kar kaže na nadaljevanje stare politike, ki ne zmore in si niti ne želi, da bi prebudila večino volilnega telesa iz apatičnosti. Pravzaprav smo videli, da ji apatičnost volivcev dejansko ugaja in koristi. Prav tako izgleda, da so ideje vstajništva, ki so obljubljale, da bodo spodbudile ljudi k dejavnejši politični participaciji, z uvrstitvijo Franca Kanglerja v drugi krog doživele hudo zaušnico. Vendarle pa velja poudariti, da je dediščina vstajništva še vedno živa. V občinske svete se je prebilo mnogo list in strank, ki so vsaj deklarativno vzele za svoje nekatere ideje vstajništva kot denimo zamisel o participatornem proračunu. V kolikor bodo te težnje vsaj deloma uveljavljene v praksi in bodo spodbudile večjo participacijo občank in občanov v delovanje lokalnih samouprav, lahko upamo, da se bo na naslednjih volitvah trend večanja volilne abstinence obrnil.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness