Obljubljena dežela diskriminacije
V palestinsko-izraelskem konfliktu se odpira novo nasilno poglavje. V preteklih dneh se je v Jeruzalemu odvilo marsikaj. Izraelske varnostne sile so nasilno vstopile na območje mošeje Al Aksa, ki je za muslimane po religijski pomembnosti takoj za Meko in Medino. Tovrstno dejanje je v preteklosti že imelo hujše posledice, saj je leta 2000 takratni vodja izraelske opozicije Ariel Šaron z obiskom ploščadi Al Akse sprožil val ogorčenja, ki je ob nasilnem delovanju izraelskih varnostnih sil vodil v drugo intifado. Hkrati pa se pred izraelskim ustavnim sodiščem odvija sodna bitka glede izselitve palestinskih družin iz soseske Šejk Džara, ki leži v Vzhodnem Jeruzalemu. Če bo sodišče potrdilo izselitev družin in naselitev judovskih priseljencev, bi to še dodatno razburkalo že tako napeto situacijo, v kateri so znova poletele tudi rakete.
Tako je sinoči z območja Gaze poletelo okoli 200 raket domače izdelave, ki so ranile nekaj ljudi. V povračilo je Izrael izvedel letalski napad na Gazo in območje tudi raketiral. Po poročanju palestinskih oblasti je umrlo 26 Palestincev, izraelska vojska pa zaenkrat ne poroča o civilnih žrtvah, zgolj o najmanj 15 ubitih pripadnikih Hamasa.
Jeruzalem, arabsko govorečim znan tudi kot Al Quds, je mesto kot redkokatero drugo. Od leta 1948 je formalno razdeljen na dva dela, zahodnega, ki je pod izraelsko upravo, in vzhodnega, ki je od leta 1967 pod izraelsko okupacijo. Kot prestolnico si ga lastita tako Izrael kot tudi palestinska nacionalna oblast. Za svojega ga imajo vse tri velike abrahamske religije – krščanstvo, islam in judovstvo. Za Jude je najpomembnejši Zid objokovanja, za muslimane pa kompleks, ki vključuje mošejo Al Akso in kupolo na skali. Poleg verskih središč so pomembne tudi druge točke v mestu. Abir Kopty, palestinska aktivistka in pisateljica, razloži, kakšen pomen za Palestince imajo Damaščanska vrata, kjer se je tokrat odvilo več protestov. Ti so nastali zaradi provokacij ultranacionalističnih Izraelcev, na katere se je odzvala palestinska mladina.
Palestinci se tokrat ne borijo zgolj za svobodo mirnega izvajanja verskih obredov in proti splošni diskriminaciji, temveč jih je k protestom spodbudila tudi bližajoča se razsodba izraelskega ustavnega sodišča o izselitvi 80-ih članov 9-ih palestinskih družin iz soseske Šejk Džara. Izraelska zakonodaja namreč omogoča zasedbo ozemlja, ki je pred ustanovitvijo Izraela leta 1948 pripadalo judovskim družinam ali posameznikom, čeprav sedaj na tem zemljišču bivajo drugi. Palestinci nimajo možnosti vložitve tovrstnega zahtevka. Kopty izpostavi, da ne gre za osamljen primer, in doda, da so prebivalci, ki jim grozi izselitev, begunci, ki so pobegnili zaradi vojne med Izraelom in arabskimi državami ob ustanovitvi Izraela.
Poleg očitne zakonodajne diskriminacije v oči bode tudi dejstvo, da je ustavno sodišče sploh pristojno za ozemlje, ki ga Združeni narodi označujejo za okupirano območje. Kot poudari Dahlia Scheindlin s spletnega portala +972, gre za zelo polemično zadevo, saj ima Izrael Vzhodni Jeruzalem za svoje ozemlje, kjer velja izraelsko civilno pravo.
Scheindlin doda, da ima ustavno sodišče zaradi specifične narave izraelske zakonodaje možnost razsojanja tudi na območjih, ki jih niti Izrael sam nima za svoje ozemlje.
Ustavno sodišče je sicer v preteklih dneh razglasitev sodbe zadržalo do umiritve napetosti, kar je treba umestiti tudi v kontekst splošnega dogajanja v Izraelu. V državi se namreč najverjetneje obetajo še ene volitve, saj nobena politična stranka za zdaj ni sposobna sestaviti koalicije. Morebitno stopnjevanje nasilja bi utegnilo koristiti določenim političnim strankam, ki so blizu izraelskemu premierju Benjaminu Netanjahuju, ki trenutno opravlja tekoče posle vlade.
Primož Šterbenc z Univerze na Primorskem pa opozarja na to, da bi stopnjevanje konflikta imelo koristi tudi za določene politične predstavnike na palestinski strani, saj bi trenutni predsednik Mahmud Abas lahko podaljšal svoj že izdani preklic letos napovedanih parlamentarnih in predsedniških volitev ter tako ohranil svoj položaj in vpliv. Od tega bi imel koristi tudi Izrael, saj Abbas dobro sodeluje z izraelskimi oblastmi pri upravljanju Zahodnega brega.
Zaradi neenakosti sprtih strani ni presenetljivo, da je bil odziv iz tujine na dogajanje v Jeruzalemu in širše relativno mlačen. Arabski svet se je precej milo odzval zaradi ekonomskih interesov in napetosti med šiitsko-sunitskimi državami v tem delu sveta, pove Šterbenc.
Zahodni svet z Združenimi državami Amerike pa ponovno le z besedami opozarja na izraelske kršitve, predvsem, ker se ukvarjajo z notranjepolitičnimi temami. Ameriška administracija, ki se z Iranom trenutno pogaja o ponovni vzpostavitvi iranskega jedrskega sporazuma, ne želi poslabšanja odnosov s svojo največjo zaveznico na Bližnjem vzhodu. Kot opozarja Šterbenc, pa bi nerešeno palestinsko vprašanje Zahod, predvsem Evropsko unijo, vodilo v hude težave.
Novo poglavje tako ni pretirano drugačno od predhodnih. Ob pomanjkanju odzivov in sankcij Izrael nadaljuje načrt onemogočanja vzpostavitve palestinske države, pri čemer krši vrsto uredb Združenih narodov, nekatere organizacije pa ravnanje Izraela označujejo za apartheid. Vedno bolj se zdi, da bo tudi v prihodnje tako, vse dokler si izraelski Goljat dokončno ne prisvoji celotne Palestine.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj