Preglasovan glas Aboridžinov
V soboto je v Avstraliji potekal referendum o pravicah staroselcev. Po več kot dveh stoletjih kolonizacije, preseljevanja in iztrebljanja staroselskih ljudstev so Avstralci odločali o majhnem koraku za papirnato izboljšanje staroselskega položaja. Volivci so odločali o ustanovitvi staroselskega posvetovalnega telesa za avstralski parlament. Na nacionalni ravni staroselska ljudstva nimajo zagotovljenih nikakršnih kvot za lastne predstavnike. V trenutnem sklicu dvodomnega parlamenta je tako le 11 poslancev in senatorjev s staroselskimi koreninami. Čeprav gre za rekordno število, je to še zmeraj manj kot pet odstotkov vseh izvoljenih zakonodajalcev.
Avstralski referendum je bil še en od teh, pri katerih je dobila večina v roke odločanje o manjšinskih pravicah in rekla – »ne«. Od nekaj več kot 17 milijonov volilnih upravičencev jih je na referendumu glasovalo 14 milijonov. 60 odstotkov jih je na referendumsko vprašanje odgovorilo negativno. Referendumsko vprašanje se je nanašalo na predlog novega člena ustave, ki bi v političnem sistemu priznal aboridžinska ljudstva in ljudstva otočja Torresove ožine z ustanovitvijo staroselskega posvetovalnega sveta, imenovanega The Voice – glas. Ta bi vladi in parlamentu svetoval pri zadevah, ki zadevajo staroselske skupnosti. Referendumsko vprašanje takole povzame Peter Botsman – častni sodelavec Univerze v Meulbournu in tajnik avstralske Staroselske borze.
Natančnejše določitve sestave in pristojnosti posvetovalnega sveta ni bilo v predlaganem členu ustave, ampak je bilo to prepuščeno parlamentu, pripravljene so bile zgolj splošne smernice. Člane aboridžinskega Glasu bi volili v staroselskih skupnostih, Glas bi lahko proaktivno podajal mnenja ali poročila glede oblikovanja politik. Za svetovanje bi ga lahko zaprosila tudi sama vlada in parlament. Pri svojih odločitvah bi moral sodelovati z lokalnimi staroselskimi organizacijami. Pravice veta na odločitve parlamenta ali vlade pa telo ne bi imelo.
Za sprejetje ustavne spremembe, ki so jo konec marca predlagali vladajoči laburisti, bi morali po avstralskem sistemu na referendumu dobiti tako imenovano dvojno večino. To pomeni, da bi morala »za« glasovati večina v štirih od šestih avstralskih zveznih držav, hkrati pa bi moralo spremembo na nacionalni ravni skupaj podpreti več kot 60 odstotkov udeležencev referenduma. Belska večina je še tako majhno pridobitev za staroselske manjšine zavrnila, četudi z ustavno spremembo ne bi zares posegli v obstoječo belsko prevlado. Deprivilegiran položaj Aboridžinov povzame Sophie Chao, predavateljica antropologije na Univerzi v Sydneyju.
Avstralski Aboridžini so tarče tudi globoko zakoreninjenih rasističnih predsodkov večinskega prebivalstva, na ozadju katerih je potekal sobotni referendum.
Nazadnje so šli Avstralci na referendum davnega leta 1999, ko so odločali o tem, ali naj Avstralija postane republika. Eden od razlogov, zakaj volilci takrat niso odslovili britanske kraljice, je bil, da so bile podrobnosti republiškega sistema vsebovane že v referendumskem vprašanju. Na sobotnem referendumu so zato predlagali zgolj sámo ustanovitev aboridžinskega posvetovalnega sveta, kako bi svet deloval in kakšne bi bile njegove konkretne pristojnosti, pa bi odločil parlament šele po tem, ko bi državljani koncept z referendumom potrdili. Na ta način se je vlada poskušala izognili temu, da bi referendum padel že zaradi nestrinjanja glede konkretne izvedbe. Toda tokrat je kampanja nasprotnikov referenduma - predvsem je to opozicijska Liberalna stranka, ki je v svojih politikah konservativna - napadla kar sámo nedoločnost, češ da pomeni nekakšno pravno tveganje. Strašila je pred hipotetičnimi negativnimi posledicami za večinsko prebivalstvo, čeprav bi tudi glede na to, kar je bilo vnaprej določeno, imel aboridžinski svet predvsem, če ne zgolj posvetovalno funkcijo. Pri tem so zaigrali tudi na rasistične predsodke.
Podrobneje o medijskem narativu, ki ga je razširil tabor proti, in poglavitnem razlogu za padec referenduma, Peter Botsman.
Medtem ko so beli Avstralci večinsko zavrnili predlog, so ga staroselski Avstralci na referendumu podprli. Kaj so od ustanovitve posvetovalnega sveta pričakovali staroselci, pojasni Botsman.
Kot pojasnjuje Chao, med Aboridžini obstaja tudi manjšina, ki je ustavni spremembi nasprotovala. Aboridžinske nasprotnike spremembe lahko glede na njihove razloge razdelimo v dve skupini.
V soboto zavrnjeni predlog bi bil torej že sam po sebi kompromisen majhen korak k enakosti. Način, kako bi s to ustavno spremembo vključili staroselce v politični sistem, bi se razlikoval od tega v Novi Zelandiji, ki je primerljiva država. Tam so kolonialne oblasti leta 1840 z lokalnim maorskim prebivalstvom podpisale sporazum iz Waitangija, s katerim so ob prevzemu suverenosti nad otokoma določile tudi pravice staroselcev. Kolonialna oblast je sporazum sprejela s figo v žepu in ga v drugi polovici 19. stoletja že razglasila za ničnega, po gibanju za pravice Maorov v šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja pa je bil v omejenem obsegu z več zakoni vendarle vključen v pravni sistem države. Novozelandski sporazum tako nima najčistejše zgodovine in nikakor ni bil enakopraven, vendar podobno ureditev odnosa med državo in staroselci s podpisom sporazuma zagovarjajo tudi nekateri aboridžinski aktivisti v Avstraliji. O tem, kako drugačen pomen bi imel sporazum med staroselci in državo od predlagane ustavne in parlamentarne rešitve, Sophie Chao.
Takšni predlogi pa zdaj, ko bela večina aboridžinski manjšini ni privoščila niti drobtinic, zvenijo še bolj utopično, kot so morda že prej. Boj za glas staroselcev bo še dolg.
Vir fotografije: Wikimedia Commons
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj