Prišepetovalci. Šestič.

UVODNIK

  Najbrž se še spominjate akcije »Očistimo Slovenijo«, tistega veselega druženja, ko se je reševanje ekološke problematike zreduciralo na malo bolj kompleksno različico tistega, čemur smo v osnovni šoli rekli »pobiranje papirčkov«. Pozabimo na pesticide, pozabimo na antibiotike v krmi, pozabimo na kostno moko, pozabimo na TEŠ 6, pozabimo na globalno segrevanje in njegove političnoekonomske razloge, pozabimo, skratka, na sistemske probleme in sistemske rešitve – vse se bo rešilo, če si na praznični dan nataknemo rokavice in tekmujemo v tem, kdo bo v gozdu našel starejši štedilnik in na zbirno mesto prinesel bolj polno vrečo.

 Res je, ta akcija ni želela ostati enodnevno dejanje, temveč si je prizadevala doseči dolgoročno okrepitev ekološke zavesti. Krepitev ekološke zavesti na papirju seveda pomeni krepitev zavedanja, da problemi obstajajo ter da imajo družbene in sistemske razloge. A v praksi vedno pomeni nekaj drugega: ne krepitev zavedanja, krepitev zavesti o nečem, temveč njena magična sprememba, moralna preobrazba našega notranjega jaza. Ker pa se ta sprememba zgodi globoko v naši notranjosti in je nikoli ne moremo opaziti neposredno, v čisti obliki, potrebujemo nekaj vidnega. Naša preobrazba potrebuje oprijemljiv dokaz – in to ne morejo biti abstraktni sistemski razlogi in tudi ne morejo biti pesticidi in mikro delci, temveč le papirčki in štedilniki. In ko se, če se imenuješ Janez Janša, skupaj s soprogo fotografiraš ob štedilniku, ki si ga izsledil v gozdu, Sloveniji sporočaš: poglejte, tole sem jaz, jaz sem čist, jaz sem učinkovit, delam celo na praznik, in tole tukaj je štedilnik, odpadek, ki je problem in ki ga je treba odstraniti.

 Torej: en, dva, tri, in že nas latetno ambivalentni slogan »očistimo Slovenijo« popelje v tisto polje, kjer se zares počuti doma, v polje delovanja vlade, kjer se sistemski problemi rešujejo z lociranjem problematičnih elementov, ki že leta nažirajo gladki tek dogodkov. Čistilna akcija pa je tukaj nekoliko bolj kompleksna. V prvem koraku, ki si počasi že zasluži generično ime »zujf«, kot po naključju, navidez brez repa in glave proizvedemo odpadne elemente. Tam starejši javni uslužbenci, tam rez za trideset odstotkov, tam pokojnine, ki nimajo podlage v vplačanih prispevkih. Ti problematični elementi najprej niso vidni vsem. Ko se zakoni sprejemajo, skoraj nihče ne ve, kaj se dogaja. A ko zakoni in uredbe stopijo v veljavo, ko mine, ki smo jih nastavili v diverzantski akciji, eksplodirajo, nastane zmeda. Na eni strani tisti, ki jih zakoni prizadanejo, skočijo v zrak, zaženejo paniko in pričnejo pisati ustavnemu sodišču. Na drugi strani tisti, ki ostanejo neprizadeti, samo gledajo in ničesar ne razumejo. Vidijo zmedo, vidijo paniko, vidijo kaos. Oboji si zaželijo, da bi se vrnila normalnost. A če jo prvi iščejo pri ustavnem sodišču, ki čaka, čaka in čaka, je drugim bolj vseeno: naj se samo spet vzpostavi red, naj bo samo spet mir, tako ali drugače.

 In vlada jim tu ustreže. Zmeda, ki ste ji priča, v resnici ne izvira iz naših dejanj, temveč je zgolj učinek našega razkritja. Ni videti lepo, a če ne bi bilo nas, bi še vedno živeli v iluziji, da je vse normalno, še vedno bi pokorno sledili strategiji stricev iz ozadja, ki skušajo tranzicijsko kontinuiteto prikazati kot normalnost.

 A brez skrbi, zdaj smo odkrili prave probleme in lahko začnemo mirno delati. Zdaj sledijo reforme, ki bodo mirno, skozi dialog, pokazale, da problemi niso bili tam, kjer ste mislili, da so. Problem pokojninske ureditve ni neplačevanje prispevkov s strani podjetij, temveč premajhna motiviranost posameznikov, da se vključijo v pokojninsko zavarovanje. Problema se ne rešuje s podaljševanjem pokojninske dobe, temveč s spodbujanjem nemotiviranih posameznikov, da ne bi predčasno odhajali v pokoj. In problem pokojninske ureditve, če pridemo do bistva, sploh niso pokojnine v pravem smislu, temveč tisto, kar je razkrila akcija, ki smo jo izvedli v okviru ZUJF-a. Obstajajo pokojnine, ki sploh niso pokojnine, temveč privilegirani dodatki. Pokojninsko blagajno je, če smo čisto neposredni, nujno očistiti pokojnin, ki niso pokojnine, in že če bomo naredili to, bo opravljen največji kos dela.

 Le še nekaj je treba storiti, so razmišljali vladajoči in njihovi mojstri odnosov z javnostmi. Večina si res želi normalizacije in bi za to dali marsikaj, a ker smo počeli, kar smo počeli, smo v vladi ostali brez prepričljivega zastopnika upokojencev. Erjavca nihče več ne posluša, vsi so že skoraj pozabili, kaj pomeni Desus, in na televiziji se kot predstavnica upokojencev vse pogosteje pojavlja predsednica Zveze društev upokojencev Mateja Kožuh Novak, ki pa kar noče igrati na našo struno in zastopati pravih upokojencev, temveč brani tudi tiste, ki po naših novih določilih to sploh niso več. To je tako kot takrat, ko je v našem prejšnjem mandatu 571 kot-da novinarjev napisalo peticijo, v katerem so nas obtoževali političnih pritiskov na medije. Takrat smo molili, da bi novinarje končno začel predstavljati še kdo drug kot Društvo novinarjev, in čez dober mesec se nam je molitev uresničila. Peter Jančič, Slavko Vizovišek, Brane Senegačnik, Silvester Šurla, Matej Makarovič, Zlata Krašovec, Igor Kršinar, Jure Sešek, Tino Mamić, Vanessa Čokl, Vlado Vodušek, Aleš Kocjan in Borut Meško so ustanovili Združenje novinarjev in publicistov. Bi ne bilo modro tudi zdaj ponoviti kaj istega? Dajmo, molimo, in morda nastane še kakšna drugačna zveza upokojencev.

 In res, Slavko Kmetič, ki ga poznamo kot predsednika Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, je ustanovil novo zvezo, Zvezo sindikatov upokojencev Slovenije. Poslušajmo ga, kaj pravi? No, res je, nekaj malega govori o korekciji ZUJF-a, meni, da bi morali popraviti krivice nekaterim od nekaterih, ampak to ni nič strašnega, to smo medtem spoznali že sami. Zares dobro pa se sliši, da si tudi on, glej glej, prizadeva za čiščenje privilegijev iz pokojninske blagajne. Prav enak izraz, kot ga uporabljamo mi, in res, tudi misli isto:

 »Zvezo sindikatov upokojencev Slovenije smo ustanovili predvsem zaradi nezadovoljstva. Upokojenci, ki smo plačevali prispevke v pokojninsko blagajno, imamo že tri leta zamrznjenje pokojnine. Nekateri, ki niso vplačevali, pa še zdaj uživajo privilegije iz nekdanjega režima.«

 In zdaj lahko samo upamo, da bodo mediji spoznali: ko se govori o čiščenju pokojninske blagajne, za mnenje ne sprašujte le Mateje Kožuh Novak, vprašajte še Slavka Kmetiča. On vam bo potrdil, da upokojence cenimo in jih spoštujejte. Če ne razumete človeškega argumenta, pa izračunajte: en glas vlada, en glas staro društvo, en glas novo društvo. Torej: 2 proti 1 za očiščenje Slovenije.

Tadej Troha

MONOLOG: Primož Cirman