Prišepetovalci. Šestinpetdesetič.

Oddaja

UVODNIK

Pred dobrim tednom je bila v parlamentu realizirana obljuba, dana tik pred božičem, s katero je bila višina zajamčene pokojnine za polno delovno dobo določena na okroglih 500 evrov. Dogovor, ki ga je v času, ko so srca najbolj mehka, Cerar sklenil z novim šefom Zveze društev upokojencev, se je premierju nedvomno zdel neskončno velikodušen – a tudi vsi drugi so bili postavljeni v pozicijo, ko so mu iz moralnopolitičnih razlogov smeli samo pritrditi, sploh po tem, ko je bil iz predloga odstranjen spontani šovinizem, ki je kot zares polno razumel le moško polno delovno dobo, torej okroglih 40 let. Skratka, potezo je bilo dopustno označiti kot nezadostno, dopustno jo je bilo označiti celo kot ceneno, a vendarle jo je bilo nujno podpreti – ker naj bi šlo, kot temu pravimo, za korak v pravo smer, za začetek, ki bo zarisal lepšo prihodnost.

A če dejansko opazimo tisto, kar je najbolj očitno, če opazimo, da se je vlada, ki se sicer cenka za vsak evro, lahkotno podpisala pod okroglo številko, postane jasno, da gre za gesto, ki je ne misli kmalu ponoviti. Še več, jasno postane, da gre za gesto, ki jo jemlje kot enkratno, za gesto, za katero verjame, da je z njo za vse večne čase uredila problem najrevnejših in končno določila realni minimalni standard, torej tisti minimalni standard, ki si ga kot družba še lahko privoščimo zagotoviti. Kot da bi denar sam vedel, koliko je vreden, kot da bi evro svojo vrednost določal po kriterijih naših zmožnosti, se je aprila 2017 v Sloveniji zarisala epohalna formula minimalne polne eksistence: en človek je en bankovec.

Ko se svet uredi na tako popoln način, je najprej evidentno, da ne bo dopustil, da bi ga kmalu kdo skvaril. Ta cifra, za katero je jasno, da ne dosega statističnega praga revščine, in za katero je jasno, da zadošča samo za pol postelje v domu za ostarele, se ne bo usklajevala z rastjo plač in ne bo se prilagajala inflaciji. Še več, ker je bila sprejeta na predlog samih upokojencev, bo razumljena kot ultimativni, finalni kompromis oblasti z ljudstvom – kot kompromis torej, po katerem se bodo morale ravnati tudi zahteve tistih, ki že zdaj presegajo realni minimalni standard. Minimum je bil določen na okroglo, določen je bil velikodušno, v njega je bil že vračunan presežek, v katerem je še precej prostora za tiste, ki želijo biti solidarni z objektivnimi zmožnostmi države – in kdor bi želel vihati nos nad 500 evri, se mora spomniti: 500 evrov ni enostavni socialni minimum, temveč ekvivalent minimalne polne eksistence.

Globoko v nižinah životarjenja se je, kakšno presenečenje, spet odprl prostor moraliziranja – a če ta poteza na tiste, ki minimum malenkostno presegajo, deluje kot poziv k subjektivnemu samoomejevanju, pa na tiste, ki ga ne dosegajo, vrže objektivno krivdo. Vsi tisti upokojenci, ki boste na račun prejeli manj kot 500 evrov, vsi tisti, ki na račun ne boste prejeli minimalnega še dostojnega povračila za dostojno vseživljenjsko delo, boste pred oči dobili objektivni dokaz, da si ga ne zaslužite – dobili boste objektivni dokaz lastne nedostojnosti, lastne nevrednosti, lastne nezadostnosti, da bi svoje življenje lahko označili kot polno eksistenco. In jasno, ta moralka velja vsem, tako zdajšnjim kot bodočim nepolnim upokojencem, naslovljena je na vse, ki so se za to, da so manj od minimuma, odločili nekoč, kot tudi na tiste, ki nemoralnost živijo danes – ko se po nemarnem otepajo stalnih, varnih in dobro plačanih služb, s katerimi jih velikodušno obkladajo delodajalci.

Prav moralistični potencial, ki se razvije v trenutkih, ko oblast ustvari iluzijo velikodušne dokončne rešitve, bi morali kot opozorilo vzeti vsi tisti, ki operirajo s sorodnimi predlogi. Okroglost številke, pa naj gre za 500 evrov minimalne pokojnine ali 700 evrov minimalne plače, morda deluje kot dober promocijski trik, morda deluje kot dober instrument mobilizacije politične baze, a na koncu mora plačati ceno svoje lastne nereflektiranosti. Bolj ko je cifra okrogla, več je možnosti, da bo nastopila kot šifra, več je možnosti, da se bo nanjo nalepila vrednostna opredelitev, več je možnosti, da bo v njej zaživel moralistični pojem dostojnosti – pojem, v katerem je dostojno plačilo posledica dostojne eksistence, in ne obratno.

Proti tej oblasti je nujno nastopiti drugače. Je že res, da večino časa deluje malenkostno in skopuško prešteva cente, a ko gre zares, ko gre za njene interese, ko gre za simbolične geste, številke postanejo nenavadno okrogle – in prav v teh trenutkih jo je nujno ustaviti v imenu sistemskih rešitev, v imenu natančnih izračunov, v imenu finih odstotkov in finih promilov. Pa naj gre za 500 evrov minimalne polne pokojnine ali za milijardo evrov, ko je v igri drugi tir.

T. T.

MONOLOG: Irena Šumi

Glasba: Blind Delon – Sueur, LCD Soundsystem – Time to Get Away

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.