Prišepetovalci. Šestnajstič.

Prišepetovalci. Šestnajstič.

Oddaja

UVODNIK
Na obzorju je nova vlada, a o njej ne bomo izgubljali besed. Tarča je pač malo prelahka in preveč abstraktna, zato naj o njej razpravljajo tisti novinarji, ki v njej prepoznajo – oh, kakšna ugotovitev – premajhen odmik od tega, kar smo imeli doslej. Kot je demonstrirala Tanja Gobec prejšnji torek v oddaji Odkrito, pa te sodbe niso samo smešne v svoji preprostosti, temveč resnično žalostne v tem, da gredo vštric s popolno pozabo tega, kar je bilo, pa čeprav Janša še vedno opravlja tekoče posle. Imamo novo vlado in novo opozicijo. In ker je tako, lahko svoje misli o tem, da bo Vlada slaba, da ne bo razumela sporočila protestov, da ji bo šlo samo za kadrovanje in za lobistične spopade, v studiu delimo tudi s takšnimi kalibri, kot je Matej Lahovnik, s človekom, ki se je tako kot Janez Šušteršič hipoma pretvoril v nevtralno strokovno alternativo. Če se v tem absurdu skriva sploh kakšen logos, je očitno videti takole: prejšnja vlada je bila fuj, a ker bo tudi nova vlada fuj, jo lahko zdaj kritizirajo tudi tisti, ki so bili del prejšnjega fuja. Neoliberalizem je fuj, a ker bo tudi nova vlada neoliberalna, jo lahko kritizirajo samo pravi neoliberalci – in če tega ne bi dopustili, so prepričani, bi ravnali nekorektno in nepravično. 

Kaj pa naj storimo drugega, bi nam odgovorili novinarji. Druge alternative zaenkrat pač ni, to je edina opozicija, ki jo imamo. Protestniki nam pridejo prav, ko gre za kritike koruptivnih dejanj in ko gre za moralno čiščenje Slovenije, a o tako zapletenih temah, kot je državna blagajna, se lahko pogovarjajo samo odrasli. In nasploh je dejstvo, da se protestniki še niso organizirali in še vedno niso artikulirali zahtev – ko pa se bodo otroci organizirali v stranko, bomo tudi njih poslušali (pri čemer bomo seveda kot odrasli toliko pametni, da jih bomo podučili, da so ideje res fine, da so igrače sicer res vabljive, a da je prašiček že prazen in da torej lahko, kako drugače, porabimo samo toliko, kot ustvarimo).

Takšna konstelacija, če se zdaj malo zresnimo, demonstrira morda najhujši problem države: dejstvo, da se kljub deklarativnemu zavračanju vseh obstoječih elit ohranja temeljni nauk prav teh elit – namreč prepričanje, da se v času krize spopadamo samo in zgolj s krizo. Kriza dobi substanco, dobi lastno telo, razumljena je kot tujek, ki ima z družbo prav toliko zveze kot jo ima klop s telesom – ko se pojavi, se moramo potruditi, da jo odstranimo in vse bo v redu.

In tako nam lahko postane jasno, čemu je edina kriza, ki jo sme reševati ljudstvo, moralna kriza. Za moralo smo strokovnjaki vsi, za moralo ne potrebujemo nobene šole in zato lahko nemoralo prepozna vsak. V nasprotju z ekonomijo: tu so lahko pametni samo ekonomisti in v ekonomiste priučeni politiki, samo oni vedo, kako je videti in kako jo odstraniti. In pri tem mora ljudstvo in njegova kritika čakati – za kritiko in nove, seveda še ne artikulirane ideje bo čas po krizi.

A čeprav se ta konstelacija, po kateri se politiki v razmerju do ljudstva obnašajo kot odrasli do otroka ter mu delijo lekcije o neartikuliranost in nerealnosti njegovih zahtev, najbolj izrazito kaže v času krize, je problem mnogo starejši in v svojem jedru nima opraviti s posebnim primerom krize. Njegovo jedro je bolj preprosto in se glasi: »ne da se«. Hočete to in to, a žal: »ne da se«. Ne gre. Ni mogoče. Ni izvedljivo.

Da bi razumeli, za kaj gre, bom navedel primer – ki mu v nasprotju z zahtevami po drugačnem svetovnem redu ni mogoče očitati neartikuliranosti in ki mu v nasprotju z zahtevami po višjih plačah ni mogoče očitati ekonomske neizvedljivosti. Primer je zelo banalen in zelo lokalen. Na Dunajski cesti v Ljubljani, tik pred savskim mostom, ki pelje v Črnuče, je postavljena železniška zapornica. In ta zapornica je posebno previdna. Spusti se vsaj pet minut pred prihodom vlaka, tako da se ob določenih urah, ko se ujameta vlaka z obeh strani, ne dvigne tudi po deset minut – kar, logično, vsakodnevno povzroča kilometrske zastoje. To je očitno slabo, troši se čas, troši se denar, troši se bencin in trošijo se živci. Vsi vedo za ta problem in vsakemu idiotu je jasno, kako ga rešiti. In še več, tega ne vedo le upravljalci zapornic, temveč tudi politika – sam se dobro spominjam, da je znameniti Milan Cvikl, takrat še kandidat LDS, v svojem programu obljubljal tudi rešitev tega problema. In Milan Cvikl je bil izvoljen in na volitvah je zmagala LDS, pa vendar se ni zgodilo nič. Problem je ostal in še danes ostaja nerešen. Ne da se, ni mogoče, ni izvedljvo – pa čeprav je bila zahteva jasno artikulirana, čeprav se ekonomsko splača in čeprav je sporočilo prišlo do politike.

Če se v tem absurdu skriva sploh kakšen logos, gre lahko le za naslednji poduk: ne da se, ni mogoče, ni izvedljvo – ker če bi postalo izvedljivo, če bi postalo možno, bi se ta recept utegnil ponoviti na kakšni višji ravni. Pri tem pa bi izgubili vsi. Politika bi izgubila svojo elitnost, svoj privilegij, da razglaša nemožnost novih idej. A na škodi bi bilo tudi ljudstvo: če bi v tem uspeli, bi izgubili edino točko, kjer se upravičeno počutijo pametnejše od politike in birokracije, izgubili bi razlog za pritoževanje, s tem pa bi šla v nič razlika med resnimi stvarmi, ki se jih lahko gredo samo odrasli, in otročarijami, kot je ta banalna zapornica. Ljudje bi bili kar naenkrat potisnjeni v naporno situacijo, ko bi morali odločati o resnih stvareh – kar pa se jim tako ali tako ne da.

In za konec – če bo nova politika videti tako kot vodstvo vstajnikov, ki ob deklarativnem pozivanju k več neposredne demokracije na vprašanje o tem, čemu na facebooku niso glasovali o postavitvi odra na zadnjih protestih, odgovori z argumentom, da bi bilo to preveč zapleteno in bi vzelo preveč časa, nam lahko postane jasno, da bo elita, ki pravi »ne da se«, še kako preživela. O tem, ali protesti bodo ali ne, se lahko glasuje. Oder, da ali ne? To pa je že preresno vprašanje, o tem lahko odločajo samo odrasli.

T. T.

MONOLOG: Katja Perat

Glasba: Jeff Adams - Oki, Nino Ferrer - C'est irreparable.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

oder ne!;)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.