Prišepetovalci. Dvainštiridesetič.

Prišepetovalci. Dvainštiridesetič.

Oddaja

UVODNIK

Naši družbi, tako oblasti kot medijem in splošni javnosti, bi lahko očitali marsikaj, a definitivno ji ne moremo očitati pomanjkanja zmožnosti hipne amnezije, zmožnosti, da v trenutku, ko določen problem ni več dobesedno fizično prisoten, nanj tako rekoč pozabi. In, jasno, enako se je zgodilo tudi s problemom, imenovanim begunska kriza. Čeprav vsi vemo, da begunci niso nikamor zares izginili, pač niso več zanimivi – in čeprav vsi vemo, da problem ni rešen, za nas ta hip več ne obstaja.

A naj bo jasno: kot problem v svojih realnih dimenzijah za nas ni nič bolj obstajal tudi v trenutku, ko je bil na vrhuncu javne pozornosti. Je že res, na meji so bili realni begunci, ki so čisto realno želeli vstopiti v državo, da bi čisto realno nadaljevali pot v Avstrijo in Nemčijo; čisto realen je bil plinski razpršilec, ki naj bi ga določen policist uporabil zgolj proti točno določenemu aktivistu, pa mu je nekako uspelo onesposobiti še številne druge; in, žal, čisto realno je bilo tudi sporočilo policije, namenjeno mednarodni javnosti, v katerem so v klasičnem policijskem žargonu med drugim poudarili, da plinski razpršilec sodi med milejša prisilna sredstva, ki jih policist sme uporabiti – kot da bi šlo za državo, ki na takšne ali drugačne protestnike redno strelja z gumijastimi naboji in vodnimi topovi. Skratka, situacija je bila na določen način povsem realno izredna – pa vendar je bila v svojem bistvu fabricirana, umetna, čisti fake.

Za kaj gre? Že dejstvo, da je bila begunska kriza kot begunska kriza zaznana šele pred nekaj meseci, pove veliko – najmanj to, da begunsko krizo razumemo kot našo krizo, kot krizo za nas, za Evropo, ne pa za same begunce. Begunski problem, ki ga Evropa dejansko rešuje, je problem, ki je v celoti že preoblikovan v »krizo«, je pojav, ki je že skonstruiran, oblikovan po kriterijih, ki niso njegovi lastni kriteriji. Velik ni zato, ker je dejansko velik, kompleksen ni, ker je dejansko kompleksen, navidez nerešljiv ni zato, ker je zares težko rešljiv, temveč zato, ker mu Evropa že ves čas zoperstavlja njegovega umetnega dvojnika – absurdno nizke številke še sprejemljive količine beguncev, absurdno nizke številke, ki naj bi realistično povedale, kolikšen bi lahko bil, da bi še bil sprejemljiv. Prav v tem manevru pa korenini paradoksni status begunskega problema, preobraženega v begunsko krizo: da je hkrati precenjen in podcenjen, obenem napihnjen do skrajnosti in reduciran na raven zgolj operativnega problema, ki sicer zahteva velike napore in je nadvse nadležen, a mu obenem odrekamo zmožnost, da bi transformiral našo vsakdanjo sistemsko realnost.

Če rečemo bolj enostavno: na dolgi rok je problem dejansko večji, kot si predstavljamo. A namesto da bi začeli razmišljati o tem, kako prihodnjo situacijo oblikovati na način, da bi se problem kot problem zmanjšal, namesto da bi začeli razmišljati o tem, kako v Evropo vključiti tako begunce kot ekonomske migrante, namesto da bi začeli razmišljati, kako s podelitvijo stalnih bivališč čim hitreje odpraviti razliko med njimi – konec koncev vsak begunec, ko se želi preživljati sam, postane ekonomski imigrant –, skratka, namesto, da bi Evropa iskala rešitev, ki bi bila večja od problema, se je odločila, da bo problem že v tej obliki, v kakršni nastopa danes, predstavila kot neizmeren – torej kot begunsko krizo. Prenos problema iz njegove realne dimenzije v umetno krizno realnost pa se ne odraža le na operativni ravni. Ne odraža se le v tem, da evropske države čisto realno ne vedo, kaj bi storile – težava je v tem, da njihov eskapizem na hrbtni strani proizvaja povsem sodobno verzijo ksenofobije. To ni tista stara ksenofobija, ki reagira na pretirano odprtost in pretirano gostoljubje; to ni tista stara ksenofobija, ki jo evropske države s svojim mencanjem bojda ravno hočejo preprečiti, temveč ksenofobija, ki je naposredna reakcija na pasivnost oblasti, na njeno bežanje od problema – in prav ta izpraznjeni prostor je tisto, kar ji omogoča, da se zamaskira v racionalnost. Oblast ne ve, oblast je nepoučena, oblast nima pojma o tem, kako spremenjen je ta svet, zato moramo nastopiti mi, ki bomo ponudili racionalne rešitve.

V ta novi ksenofobni kolektiv, ki se je najbolj očitno utelesil v forumskih komentatorjih na spletnih portalih, so seveda vključeni tudi mnogi staromodni ksenofobi in rasisti, a kot kolektivni fenomen ni zvedljiv na te klasično skrajne izjave. Mnogo bolj reprezentativni predstavniki tega kolektiva so tisti specifični samooklicani levičarji, ki so prepričani, da evropskemu diskurzu še vedno vlada že davno mrtva politična korektnost – namesto da bi mu vladala resnica, znanost, čisti fakti. Mi sami bi že radi bili odprti, prijazni, inkluzivni, pravijo, a podatki žal kažejo, da so priseljenci čisto zares taki, kot jih slikajo desničarske fantazije. Ne drži sicer, da so vsi teroristi, ne drži, da so vsi necivilizirani, ne drži, da so vsi posiljevalci – a ostaja dejstvo: nekateri so čisto zares taki.

T. T.

MONOLOG: Neža Kogovšek Šalamon

Glasba: College - Divided loyalty, Stelvio Cipriani – La maison sous les arbres.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

1. Rečeno je bilo, da "oblast nima pojma" (o tem, na kakšen način naj se loti nečesa, česarkoli že). Iz te izjave je mogoče sklepati, da je "oblast" tu razumljena kot tisti "subjekt", ki v določenem trenutku zaseda t.im. "funkcijo oblasti". Če je ta izpeljava točna, potem je, po mojem, takšno razumevanje oblasti "netočno". Oblast ne more biti nekaj, kar deluje na način "oblastnikov", torej gospodovanja pač pa je lahko kvečjemu nekaj, kar deluje na način "vladanja". Da skratim, oblast je lahko zgolj v "rokah" politično delujočih enakih političnih živali, to, čemur se v prispevku (in vobče) reče oblast, pa je pravzaprav gospostvo, kjer gre za gospodovanje, ne vladanje (to, da imate skupino čudakov, ki sestavljajo "vlado" še ne pomeni, da gre tu za kakršnokoli vladanje). Točneje bi bilo reči, da "gospostvo nima pojma", a vnovič netočno, kajti, ti, ki gospodujejo, še kako imajo "pojma" o tem, kar zagovarjajo in počno in še kako dobro razumejo, posledice svojih ravnanj. To, kar gospodarji evrope počno v teh tednih ni prav nič brezglavega, kaj šele brez pojma, pač pa je nekaj zelo dobro premišljenega in še kako s pojmom. (naj si vsakdo izpeljuje naprej, če želi) V sloveniji (in evropi) ni na delu oblast. 2. Tsunami ksenofobnega e-nadrkavanja v deželi v senci alp naj bi se godilo zlasti zaradi "odsotnosti govorcev"?? Ne bo držalo. Ksenofobija se ne rojeva v nekem danem trenutku pač pa se koti in množi v nekem vztrajneješem časovnem obdobju, v katerem "govorcev" (že omenjeni čudaki, politične stranke, vzgojnizobraževalni sistem, mediji...itn) ne manjka, nasprotno, zlasti v zadnjih 30 letih jih je v teh krajih bilo neizmerno, neizmerno veliko vsekakor dovolj, da so uspeli, zlasti s pomočjo RTVSLO, ljudem dobesedno vcepiti "potrebo" po ksenofobiji (itn). 3. Sedaj, ko je nek član nekega čudaškega združenja, ki se mu reče "ministrstvo za notranje zadeve" zasedel mesto "govorca", je stanje "boljše", ker to "dobro deluje"? Vraga no, nek človeški pojav, ki se mu lahko reče prihod ljudi, ki želijo živeti dobra življenja (vsekakor boljša od dotedanjih), na RTVSLO "o-govarja" človek, ki prihaja iz (dajmo poenostaviti) dela družbe, ki mu je bila podeljena pravica do uporabe represije (jebi ga Louis, ne gre za državo). Skratka, ljudi, ki hočejo dobro živeti, to je prvovrstno politično vprašanje, se obravnava kot vprašanje "varnosti", "kriminala", "krize"...in vsekakor kot socialno, ne pa politično vprašanje. To je, če hočete, avtohtoni čistokrvni podalpski rasizem, ki ne nastopa brambovsko pač pa nadvse uglajeno, umirjeno, pomirjujoče..kajpada, za božjo voljo, saj to je tisto, kar je potrebno početi, da bi rasizem sebi nadel lasuljo in funkcijo pomirjevala, madonca, po 3 desetletjih obdelovanja so "običajne" prebivalke in prebivalci (razen častnih izjem) resnično potrebni pomirjeval, hočem reči, vsak gospodovalnik čuti, da vzgaja nekoga, ki ga bo v brutalnosti gospodovanja odrinil, presegel, prej ali slej..tedaj tudi pomirjevala ne bodo pomagala. Da tega ne razume "običajen" podalpec, je še razumljivo, da pa tega ne šteka vrh mirovnega inštituta..uf..no comment.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.