Prišepetovalci. Petinštiridesetič.

Prišepetovalci. Petinštiridesetič.

Oddaja

UVODNIK

Ko se je pred slabima dvema tednoma na odločitev Avstrije, da omeji število prosilcev za azil, odzval Viktor Orban, smo končno dobili absolutno formulacijo politične pozicije evropske desnice. Spremembo, ki se je zgodila v Avstriji, po analogiji pa tudi vse ostale spremembe politike do beguncev, moramo – kot pravi Orban – razumeti kot »kapitulacijo dogmatičnega mišljenja pred realnostjo in zdravim razumom«.

Da je prav Orban tisti, ki mu je evropska desnica prepustila čast, da v geslo povzame vse njene glasove, seveda ni nikakršno presenečenje. Orban danes namreč ni le figura, ki se ji želi sliniti vsak kolikor toliko desni politik, temveč že vsaj od začetka septembra nastopa kot Ideal jaza vseh pripadnikov panevropske, tudi slovenske protibegunske množice, ki se zbira po forumih. In jasno, ko Orban pravi, da je dogmatično mišljenje, sentimentalno levičarstvo torej, ki je po svoji dogmatičnosti enako islamizmu, kapituliralo pred realnostjo in zdravim razumom, množica ni očarana nad genialnostjo – temveč nad dejstvom, da ni povedal nič novega. Le voditelj, ki zna povedati zares izključno tisto, kar je samoumevno, in prav nič drugega, lahko šteje kot največji in najpametnejši. 

Pa vendar – lahko mi, ki se umeščamo globoko na drugo stran razuma, v Orbanovi deklarirani vsemogočnosti vendarle najdemo vrzel? Poglejmo: veliki vodja je na eni strani povzdignjen v boga, v figuro, ki že od nekdaj ve, kako stvari stojijo; a na drugi strani je reduciran na blebetalo, ki zna povedati samo tisto, kar lahko vidi vsak. In mogoče bi to dvojnost lahko vzelir resno: torej kot idealizacijo, ki zakriva dejstvo, da je množica sama tista, ki diktira potek dogodkov. To seveda ne pomeni, da Orban ni ena ključnih figur te množice – a zelo bi bili naivni, če bi mu podelili avtonomen status. Njegova moč je odvisna od tistih, ki ga slavij in od tistih, ki mu sekundirajo, odvisna je od vseh tistih, ki bi lahko izbrali, da z njim ne sodelujejo, pa ga v trenutkih, kakršen je danes, vabijo na obiske in se mu dobrikajo. A ne le to – napako delajo tudi tisti, ki zaradi Orbanovega spektakla pozabljajo, da se prava nevarnost skriva v samo navidez bolj zmerni politični dinamiki, ki minimum legitimacije črpa zgolj iz tega, da negira njegov neposredni stil.

V tem je tudi osnovna napaka Slavoja Žižka. Ko namreč postavi shematično nasprotje dveh pozicij do begunskega vprašanja, ki sta »obe slabši«, pri čemer na eno stran postavlja Orbana, na drugo pa levo-liberalno politiko odprtih meja, je prepričan, da je zavzel tretjo pozicijo – da se je, rečeno drugače, poleg tistega, kar Orban poimenuje »dogmatično mišljenje«, zoperstavil tudi samemu Orbanu.

A ko Žižek na ta način sledi svoji lastni verziji zdravega razuma, ko sledi svojim zastarelim shemam, zgreši realnost – natanko tisto realnost, ki jo proizvaja v absolut povzdignjeni zdravi razum, katerega subjekt ni Orban in ni nobena uradna desnica, temveč protibegunska množica. Problem torej ni le v tem, da še naprej trmasto polemizira z levim liberalizmom, ki je izginil že davno pred začetkom begunske krize, temveč da napačno razume tudi drugo »slabšo« pozicijo. Orban ni avtonomna figura, temveč navaden brand, pod katerega se vpisujejo tudi bolj premetene oblike nove desnice. In jasno, to je na koncu tudi razlog, da je s kvazi-provokativnimi rušenji tabujev sam postal njen instrument.

Edini razcep, ki strukturira evropsko begunsko krizo in pri katerem dejansko velja, da sta obe poziciji »slabši«, je razcep med orbanovsko tezo o načelni nedopustnosti priseljevanja in tezo, ki bi jo lahko imenovali cerarjevska: tezo o neizvedljvosti priseljevanja, tezo že kapituliranega liberalnega idealizma odprtih meja, ki se je iz nikoli tematiziranih objektivnih razlogov preobrazil v gradnika samoumevne realnosti. Orbanovska in cerarjevska teza sta tesno povezani; in če sta obe slabši, je razlog v tem, da vsaka zase sicer meni, da je boljša od druge – a si med seboj vendarle priznavata, da je vsaka zase optimalna v svoji objektivni situaciji.

T. T.

MONOLOG: Tanja Lesničar Pučko

Glasba: Wishmountain - Lucozade.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Tanja, super si. Odlični komentarji.

Tanja odlični kometarji.

Posnetek?

tekst uvoda v objavo

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.