Prišepetovalci. Petnajstič.

UVODNIK
Potem ko je po dolgih letih cepetanja na istem mestu – kar pomeni: po dolgih letih statičnega napredovanja na slabše – slovensko javno mišljenje stopilo na ulico in si upalo brez slabe vesti izreči nekaj prostaških fraz, se je počasi vrnilo v svoje lastno polje. Nekateri so na to seveda komaj čakali. Proteste so razumeli in jih še danes razumejo kot golo demonstracijo afekta, demonstracijo ogorčenja, demonstracijo jeze in razočaranja, ki pa z mislijo nima nobene inherentne povezave. Šli smo na ulice, da se pokažemo, a nič več kot to – in ker tam nismo mislili, ker smo bili tam zgolj mali ljudje z dobronamernimi, a še vedno nizkimi strastmi, bi zdaj morala slediti druga faza, faza tako imenovane artikulacije zahtev. Ta faza se občasnim simboličnim protestom, kot namigujejo neinstitucionalni predstavniki levice s tradicijo, ne bi smela izogniti, a na ravni artikulacije zahtev bi morala pozabiti na nizke strasti malega človeka in vklopiti razum, zgolj razum. Moramo misliti, moramo artikulirati, moramo biti racionalni, moramo biti inovativni, moramo iskati novo družbeno paradigmo – a prav nič nas ne sme presenetiti, če bo od takšnega zagona ostal samo imperativ, samo »moramo, moramo«, ki pa se bo zaradi svoje nemoči iztekel v »ni nam treba, ker bodo za to poskrbeli drugi«. In dejstvo, da so isti posamezniki hkrati prepričani, da v soboto moramo na demonstracije, je le še dodaten simptom istega – ni nam treba, ker bodo za to poskrbeli drugi, ni nam treba, ker tudi če bomo šli na demonstracije, bomo tam kot  drugi, razcepili se bomo na simulaker entuziazma, jeze in ogorčenja na eni strani ter pozicijo čakanja na to, kaj bodo na ravni mišljenja postorili drugi. Res je, na deklarativni ravni bomo tiste, ki naj artikulirajo zahteve, imenovali »mladi«, a ker vemo, da so mladi preveč zaletavi, bomo realno poskrbeli, da bodo vlogo organizatorja mišljenja in politične prenove prevzeli tisti z izkušnjami, tisti, ki imajo nove programe in nove paradigme že dolgo zapisane, a jih – če jim verjamemo – iz objektivnih razlogov niso bili zmožni realizirati.

Upal bi si reči, da se je najbolj sentimentalna in najbolj patetična različica te zastavitve – namreč tista, ki se je pred dobrim mesecem zbrala v Cankarjevem domu – že upehala, a precej jasno nam je lahko, da bodo prefinjene oblike politične impotence brcale še naprej in že nekako poskrbele, da bodo nove paradigme, ki so jih spisale, spet – ker bo bojda spet nujno – zapakirale pod ime kakšnega novega pragmatičnega rešitelja.

A dejstvo je, da tudi druga lahka možnost, namreč tista, ki spremembo v trentni parlamentarni politiki razume kot popolno nespremembo in to nespremembo postavlja na mesto edinega razloga za odhod na proteste, politično ni mnogo pametnejša. Ključno se je namreč zavedati, da protesti zahtevajo prihod čim večjega števila ljudi in če me občutek ne vara, večina ljudi sicer sprejema abstraktno ugotovitev, da spremembe ni bilo, pa vendar ta abstraktna ugotovitev preprosto ne zadošča, da bi ljudje na proteste zares odšli. Jebat ga, bi lahko rekli, je že res, da vsi vemo, da bodo s spremembo na vladi v politiki ostale prav tiste politične elite, ki bi se morale vse umakniti, a če nekaj organiziramo, moramo to tudi propagirati – pa ne le z imperativom. Imperativov smo se že na veliko naposlušali: moramo spremeniti zakonodajo, da bomo vstopili v Evropsko unijo; moramo sprejeti te in te ukrepe, da bomo lahko sprejeli evro; moramo sprejeti to in to reformo, da bomo izšli iz krize; moramo glasovati za Jankovića, da ne bo zmagal Janša – in če zdaj zgolj pozivamo, da moramo na proteste, ker je elita še vedno na oblasti, ni prav nič rečeno, da bomo tja tudi odšli. Saj veste, tudi košarkarji Olimpije so marsikdaj potrebovali pomoč s tribun in večina je že takrat verjela, da jo res potrebujejo, ker je za klub usodnega pomena, da na tej ali oni tekmi zmaga – pa vendar je dvorana ostala napol prazna in vsi so se čudili.

Pač, ljudje so hkrati bolj neumni in bolj pametni, kot mislimo. Na eni strani so globoko v srcih kupili zgodbo, da nas nova vlada lahko odreši najhujšega, a na drugi strani niso tako neumni, da bi spregledali dejstvo, da abstraktno ista situacija na konkretni ravni pač ni več čisto enaka. Če se je Janše osebno bilo mogoče znebiti s kulturnim programom, pa je v tem trenutku – če protesti naj bodo – čas za dejansko politične proteste, namreč proteste, ki niso več obravnavani kot protesti malega človeka, temveč proteste prav tistega telesa, ki bo tvorilo jedro političnega subjekta, ki se bo – ako bog da – čez čas znašel tudi na volilnih glasovnicah.

In to bo mogoče le zato, ker protesti že od samega začetka niso bili popolnoma odrezani od artikulacije, temveč so že sami bili artikulacija, inherentna zastranitev javnega mišljenja, njegov pobeg v neintelektualno polje v času blokade političnega intelekta – in ker so bili to, ne pa le demonstracija eksistencialne stiske v ožjem pomenu, moramo nadaljevati ne le z napol artikulirano vsebino, ki jim je služila za podlago, temveč tudi z njihovo napol prostaško formo. Namreč z brezkompromisnim vztrajanjem, da so bile prav pragmatične rokavice, ki so si jih v zadnjih dveh desetletjih nadevali predstavniki tradicionalne alter levice, v prvi vrsti boj za obstanek sistema, proti kateremu so prav ti še danes pripravljeni protestirati.

A vedeti je treba še nekaj. Ko iščemo načine, da bi presegli tisti tip levice, ki se – kot radi rečemo – ukvarja le z identitetnimi politikami, se moramo zavedati, da ne bo dovolj, če rečemo, da so gotovi samo tisti, ki sicer absolutno podpirajo pravice homoseksualcev, niso pa za radikalno spremembo politično-ekonomskega sistema, temveč so prav tako gotovi tisti, ki sicer zagovarjajo spremembo političnoekonomskega sistema, iz tega programa pa boj za pravice homoseksualcev izključujejo kot nebistven element. Vstaja, če naj si zasluži to ime, mora že kot taka biti all-inclusive in se izogibati namigom tistega tipa, ki je na sicer vse hvale vredni javni tribuni Revolt in alternative ušel Francu Trčku – da bi morali geji in lezbijke, če hočejo svoje pravice, tudi sami na ulice in se izpostaviti. Kako naj rečem... Sam sem mislil, da tega sploh ni treba izpostaviti, da bi se razumelo. In dejansko nimam, ampak resnično nimam energije, da bi hodil še na dodatne proteste – pa čeprav bo tam tudi Franc Trček.
T. T.

MONOLOG: Boštjan Videmšek

Glasba: Gene Chandler - In my body's house, CCCP - Mi ami.