Prišepetovalci. Sedemnajstič.

Prišepetovalci. Sedemnajstič.

Oddaja

UVODNIK

Ko razmišljamo, kaj tare novo vlado, da ne more zares postati nova vlada, in ob tem malo pozabimo na najbolj očitno možnost – torej da vlada ne more biti nova, ker že v izhodišču ni nova, saj v njej še vedno sedijo ljudje, ki so z vsem srcem glasovali za ZUJF –, bomo našli še dva možna odgovora, še dva tipa kontinuitete.

Prva kontinuiteta je seveda notranjepolitična. In ta je razmeroma zabavna in celo potencialno obetavna. Če se je dolgo zdelo, da je Zoran Janković le instrument stricev iz ozadja, se zdaj – ko se ravno na dan, ko Alenka Bratušek odide v Bruselj, na velika vrata pojavi v parlamentu – vse bolj kaže, da on sam je ali bi vsaj želel biti stric. A seveda, ta novi tip strica ne deluje več v ozadju, ni več nekdo, ki bi ga morali šele odkriti v temačnih bifejih in slaščičarnah, temveč stric, ki se prostodušno kaže. Jaz sem stric, jaz sem boter, no, striček, botrček, morda celo ločeni očka, ki svoje otroke v parlamentu pač samo obišče, jih pač samo pozdravi – in kdaj, povejte, kdaj bi bilo otroke primerneje obiskati kot takrat, ko njihova nova mamica odide na službeno pot v Bruselj? Že res, da zlobni vaščani sumijo, da sem jih prišel nagovarjat, da mamica ni čisto pri sebi, že res, da sem se otrokom na ločitveni mediaciji prostovoljno odrekel – pa vendar, kri ni voda, jaz sem jih rodil in včasih jim pa menda lahko dam kakšen nasvet. Naj vedo, odkod prihajajo in kdo jim je uredil službo! In to naj vedo tudi vaščani! Bodimo pač iskreni in se nehajmo pretvarjati: ti otroci bodo vedno moji otroci in tudi mamica, če smo čisto iskreni, je v strogem smislu samo moj otrok.

No, če sem rekel, da je ta kontinuiteta potencialno obetavna, je obetavna samo toliko, kolikor hkrati odpira možnost, da se v stranko, ki nima politične vsebine, vnese vsaj frakcijski boj, nekakšna mala šola politične strategije, ki bi na koncu morda, čisto morda, iz dela te neuke apolitične otročadi proizvedla takšno ali drugačno politično stranko.

A če sem rekel, da je ta kontinuiteta zabavna in potencialno obetavna, to nikakor ne velja za kontinuiteto drugega tipa – namreč tisto, ki se ji reče »sprejeli bomo zlato pravilo, nadaljevali bomo projekt slabe banke in nadaljevali bomo s privatizacijo«. Ta kontinuiteta pač ni samo znamenje, da so vsi politiki v srcu isti, da so vse stranke v srcu stranke kapitala, da si v resnici želijo nadaljevati isto ekonomsko politiko – če bi šlo samo za to, bi še vedno vsaj potihem lahko upali, da bo nekoč neka nova stranka ravnala drugače.

A problem, za katerega gre, na žalost nima veliko opraviti s pomanjkanjem novih idej, torej s tem, da slovenski politiki nečesa nočejo narediti, temveč s tem, da preprosto ne smejo. Kratko, gre za problem Evrope.

Moralistični komentatorji danes, ko gre za uveljavitev fiskalnega pravila, zagovarjajo naslednjo tezo: naj si o tem pravilu mislimo, kar hočemo, naj še tako dobro vemo, da gre za popolno neumnost in popolnoma jasne političnoekonomske interese tistih na severu, a podpis je bil dan in ratificiran, zato se mora slovenska politika v imenu državne kontinuitete tu obnašati odgovorno in dano besedo tudi držati.

In tu pridemo do pravega problema, do problema, ki sicer ni enostavno rešljiv, a zato ni nič manj problem. Za kaj gre? Vsi vemo, da je fiskalno pravilo sestavni del natanko določene politične in ekonomske doktrine, ki sama po sebi nima nič opraviti z državo, ki sama po sebi nima nobene nujne zveze z državo, pa vendar velja, da si država, ki pod takšno odločitev prispeva svoj podpis, svoje strinjanje, preprosto ne sme premisliti. Recimo, če je v času podpisovanja pakta v določeni državi na oblasti politika, ki se s takšno odločitvijo ne strinja, je to sprva sicer šokantno, nezaželeno in protievropsko, a država ima pravico tega ne narediti. A kasneje je prepozno, pa naj na oblast pride še tako ekstremna levica. Država, pravijo, je podpisala in država se mora dane besede držati.

Če je takšno argumentacijo seveda še mogoče sprejeti v odnosih med povsem nepovezanimi državami (pa čeprav bi to v ekstremnem primeru pomenilo, da po vojni napovedi ni mogoče razglasiti premirja ali predaje), pa je takrat, ko gre za podpis pogodbe med članicami Evropske unije, takšna absolutna prepoved nekoliko bolj problematična. Evropska unija si pač noče priznati, da je v svoji osnovi popolnoma nov tip politične tvorbe, kot taka pa bi zahtevala resen in povsem konceptualen premislek, povsem nov tip organizacije, povsem nov tip razmerja med medržavnimi odnosi in panevropsko politiko kot tako. Namesto tega se je odločila za arbitrarno kombinacijo vsega mogočega. Ko evropskim centrom moči to ustreza, mejá med državami ni. Vsi moramo sprejeti iste direktive, vsi moramo kaditi cigarete, ki se ugašajo same, vsi moramo uporabljati vžigalnike z varovalom, vsi moramo nazadnje nehati kaditi, vsi moramo evru uradno reči euro, na evropskih razpisih šteje samo odličnost in kvaliteta predloga, pa čeprav ne mislimo vsi po istem idiotskem kalupu, šteje samo izvedljivost, pa čeprav je vsem jasno, da nimamo vsi iste infrastrukture itd. itd. A ko jim to ne ustreza, ko gre za politične odločitve, ki še niso postale tako samoumevne, ko gre za smernice, ki se šele morajo oblikovati in jih nismo podedovali s samim vstopom v to ljubeznivo bando, je najbolj pripravno odmisliti, da sploh živimo v isti meddržavni skupnosti.

In recimo, ko se Evropska komisija odloči, da bo izvedla analizo ekonomskega stanja držav, ji je v največje veselje, da katastrofično makroekonomsko stanje nekaterih držav jasno in glasno oznani svetu. Poslušajte, finančni trgi, Slovenija in Španija sta popolnoma v pizdi! Če jim boste sploh kaj posodili, jim posodite čim dražje, čim bolj jih še bolj zadolžite! Mi sami, oh, mi sami pač ne moremo narediti ničesar, mi lahko pomagamo samo v tisti formi, ki se ji reče »pomoč«. In seveda, bolj ko jih boste zadolžili, bolj jim bomo pomagali in vsi bodo na koncu srečni. Saj veste, kaj pravi zlato pravilo etike iz Evangelija po Mateju: »vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim«. Le kdo noče, da bi mu drugi pomagali? Tudi Nemčija, tudi Nizozemska in celoten zdravi del Unije bi rad, da bi mu drugi pomagali. Zato, in samo zato, samo iz moralnih razlogov, bodo na koncu pomagali tudi Sloveniji. Pa čeprav bodo, kot jih je prepričala neka druga raziskava, živeli še slabše.

T. T.

MONOLOG: Karolina Babič

Glasba: Marko Novosel - Malena, The Homophones - My best friend's wedding.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.