Prišepetovalci. Tretjič.

UVODNIK

Morda ste kdaj imeli občutek, da ste naredili kaj resnično kvalitetnega in novega, pa ste potem razočarano ugotovili, da tega nihče ni zares opazil. Odličen koncert – v medijih nič. Sijajna predstava – v medijih nič. Velik izum, pomembno odkritje, prelomna teza – v medijih nič. In če se imate ravno dovolj radi, da vas je to zmotilo, in se imate hkrati premalo radi, da bi vam bilo vseeno, boste prisiljeni iskati novo strategijo.

Tukaj je enostaven recept: lahko postanete Janez Janša in na poslansko vprašanje o tem, zakaj se pri kadrovskih menjavah ne držite zaveze iz koalicijske pogodbe, kjer ste zatrdili, da bo glavni kriterij kadrovanja sposobnost, odgovorite:

 »Mene ne zanima, kakšne barve je kdo, ki ga imenujemo, zanima me, ali je sposoben.« 

 Kot je pokazal resnični Janez Janša, je uspeh takšne strategije zagotovljen. Njegovo kompetentnost so hitro prepoznali vsi mediji, ne glede na barvo. Ker je izjava malo predolga, so jo sicer malenkost skrajšali, a bistveno sporočilo je ostalo.

 Najprej STA: »Janša: Mene ne zanima, kakšne barve je nekdo, temveč ali je sposoben.«

In za njo vsi ostali.

 Siol, Dnevnik in Reporter dobesedno po STA: »Janša: Mene ne zanima, kakšne barve je nekdo, temveč ali je sposoben.«

Na 24ur.com so se namesto za temveč odločili za ampak: »Janša: Mene ne zanima, kakšne barve je nekdo, ampak ali je sposoben«.

Na MMC so se strinjali, da je ampak boljši, dodali pa so še manjši lepotni popravek: »Janša: Ne zanima me, kakšne barve je nekdo, ampak ali je sposoben«.

Žurnal 24 se je zadovoljil samo z izjavo: »Ne zanima me, kakšne barve je nekdo, temveč ali je sposoben.«

In tako naprej vse do Financ, kjer so izjavo zgolj povzeli: »Janše ne zanima barva kadrov, ampak sposobnost«.

 To zares burleskno soglasje nam najprej govori: različne barve novinarskih kadrov, enake sposobnosti. Neodvisno od barve so si mediji enaki v tem, da znajo – kako času primerno – prihraniti čas in denar. Zakaj bi v parlament poslali lastno delegacijo? Zakaj bi, če smo še bolj varčni, trošili dodatno elektriko, zakaj bi obremenjevali strežnike in sledili prenosu seje na tretjem programu, če smo že itak naročeni na STA? Zakaj bi podvajali stroške, ko pa nam STA priskrbi tako dobro osnovo. In res, treba je reči, boljšega naslova prispevka si ni mogoče zamisliti: »Janša: Mene ne zanima, kakšne barve je nekdo, temveč ali je sposoben«.

Seveda je res – če vzamemo skrajna pola –, da bralci in novinarji Dnevnika te izjave ne razumejo enako kot bralci in novinarji Reporterja. Medtem ko bo tipičen bralec Dnevnika to izjavo avtomatično razglasil za sprenevedanje in laž, jo bodo bralci in novinarji Reporterja razumeli kot suho zlato, kot čisto resnico, kot ultimativni dokaz in ovržbo vseh možnih očitkov.

 In zdi se, da se zadeva na tej točki tudi ustavi. Vendarle je že dolgo jasno, da so poslanska vprašanja vladi namenjena zgolj impotentnemu potrjevanju razlike med koalicijo in opozicijo; da niso drugega kot nadležno mesečno srečanje, ki ga pokonci drži samo še ritual. Opozicija nekaj vpraša, vlada nekaj odgovori, opozicija postavi dopolnilno vprašanje, vlada spet nekaj odgovori, nato opozicija predlaga, da se po 247.členu poslovnika opravi razprava o odgovoru, ta predlog pa je na koncu seje – v okviru glasovanj, kot temu pravijo v ritualni govorici – z gladko večino zavrnjen.

 In tako je soglasje, ki so ga pri izbiri naslova novice o tem nedogodku pokazali mediji, videti povsem logično. Ker so poslanska vprašanja že vnaprej opredeljena kot nedogodek, bo zmagal tisti, ki bo iz arzenala politične govorice znal izbrskati najboljšo floskulo.

 Očitno je, da je zmagal Janša. Ampak pravi problem je v tem, da je bila floskula v resnici pravi in edini mogoči odgovor, učinkovita je bila samo zato, ker je okvir zanjo postavilo že vprašanje, vprašanje, ki ga je zastavil Jani Möderndorfer. Njegova strategija je bila sledeča. V prvem koraku bom predstavil konkretne primere spornega kadrovanja, SID banko, DARS, Petrol, Telekom itd; in nato bom v drugem koraku Janšo lovil na prelomljeni obljubi. Zato mu bom rekel:

 S koalicijsko pogodbo ste se zavezali (citiram): »Kadrovali bomo izključno po sposobnostih, osebni poštenosti in pripravljenosti, da izvajamo program Vlade za izhod iz krize...« in tako naprej. Ob izpolnjevanju zavez koalicijske pogodbe me zato, spoštovani predsednik Vlade, zanima predvsem vaše videnje in uresničevanje zavez, da boste koalicijske partnerice kadrovale izključno po sposobnostih. Zato sprašujem: Kako oziroma na kakšen način mislite to doseči? 

  Jani Möderndorfer, naj so njegovi nameni še tako dobri, je tu spregledal nekaj bistvenega. Že res, vse prejšnje vlade so vrtele lajno, da ne bo pomembna politična pripadnost, recimo temu »barva«, ampak strokovnost, recimo temu »sposobnost«. Ampak zdaj sposobnost tudi uradno pomeni nekaj drugega, v resnici sploh ni več floskula. Sam je citiral koalicijsko pogodbo, v kateri piše, da bo Janševa vlada kadrovala izključno po prvič, sposobnostih, drugič, po osebni poštenosti, in tretjič, po pripravljenosti, da izvajajo program Vlade za izhod iz krize. Sposobnost je sama po sebi floskula, enako je z osebno poštenostjo – ampak ko se jima pridruži pripravljenost za izvajanje vladnega izhoda iz krize, ki očitno pomeni nekaj povsem določenega in odrejenega, sposobnost in poštenost kot šibka označevalca stopita v ta okvir. Ne le osebna poštenost, tudi sposobnost ni nevtralna kategorija, in v resnici koalicijska pogodba ne laže, povsem je iskrena.

 Seveda pa to, da ne laže, ne sme postati preveč očitno. Zato Janši ni preostalo drugega, kot da je vstopil v dejansko že presežene okvire in izrekel floskulo:   

 »Mene ne zanima, kakšne barve je kdo, ki ga imenujemo, zanima me, ali je sposoben.« 

 In spet, tudi on ni lagal. Seveda ga ne zanima, kakšne barve je tisti, ki ga imenujejo, ne zanima ga, o tem se ne sprašuje, ker to že dobro ve. Zanima te lahko samo tisto, česar ne veš, in res, Janšo lahko legitimno zanima le še to, ali je kandidat sposoben. To je edina enigma.

 Tudi nas ne zanima, kakšne barve je tisti, ki ga imenujejo, ker to že vemo. A še več, prav tako nas ne zanima, ali je sposoben. Sposobnost namreč ni nevtralna kategorija, je sposobnost za nekaj. In ko gre za vprašanje sposobnosti uresničevanja Janševe ekonomske politike, nam je v strogem smislu lahko samo vseeno. Problem ni sposobnost, problem je barva ekonomske politike.

Tadej Troha

GLOSAR: DDV (Aleksandar Kešeljević)

MONOLOG: Tanja Lesničar Pučko