Štekaš škotsko samostojnost?

Aktualno-politična novica
18. 7. 2023 - 17.00
 / Šteker

V drugem julijskem Štekerju stikamo po zgodovini gibanja za škotsko samostojnost in prevprašujemo gospodarske, notranje- in zunanjepolitične okoliščine gibanja od preloma tisočletja. Gibanje za škotsko neodvisnost od Združenega kraljestva se je začelo v devetnajstem stoletju in se je sprva zavzemalo za samoupravo znotraj Združenega kraljestva. Skoraj dve stoletji kasneje, leta 1999, je Škotska dobila lasten parlament. Petnajst let pozneje so Škoti na referendumu glasovali proti samostojnosti. Britansko vrhovno sodišče je lani odločilo, da drugega referenduma ne bo, saj škotski parlament nima pristojnosti za razpis referenduma o neodvisnosti.

Gibanje za škotsko samostojnost izvira iz prepričanja, da so Škoti nacija s pravico do samoodločbe. Temeljni argument za samostojnost je po mnenju škotske vlade demokratični primanjkljaj, češ da imajo Škoti ob glasovanju na volitvah zelo majhen vpliv na končen rezultat, saj predstavljajo osem odstotkov volivcev v Združenem kraljestvu. V drugi polovici prejšnjega stoletja so Škoti začeli voliti drugače od Angležev – torijska stranka od takrat na Škotskem ni prejela večine, a je zmagala na enajstih od osemnajstih britanskih parlamentarnih volitev od leta 1955. Da bi bila volja škotskih volivcev bolje zastopana v britanski politiki, je britanski parlament leta 1999 uvedel preneseno oblast z ustanovitvijo parlamenta v Edinburgu.

Škotska je parlament dobila po drugem referendumu o delnem prenosu oblasti leta 1997. Na referendumu, ki ga je izpeljala prva britanska laburistična vlada po osemnajstih letih in na katerem so glasovali samo Škoti, je skoraj 75 odstotkov volivcev glasovalo za škotski parlament. Pred tem je bil prvi referendum o prenosu oblasti leta 1979 neuspešen, čeprav je za glasovala večina udeležencev. A udeležba ni bila dovolj visoka, za veljavnost bi namreč moralo glasovati vsaj 40 odstotkov vseh volilnih upravičencev. Leta 1998 je parlament Združenega kraljestva potrdil Zakon o Škotski, ki je uzakonil škotski parlament in vlado. To so prvih osem let vodili laburisti, od leta 2007 pa jo vodi Škotska nacionalna stranka. Poleg dveh največjih strank so v parlamentu vedno še liberalni demokrati, torijci in Zeleni. Manjšinsko vlado od zadnjih parlamentarnih volitev leta 2021 sestavlja Škotska nacionalna stranka z Zelenimi. Obe stranki se, vsaj deklarativno, zavzemata za škotsko samostojnost.

skotska
Kako so pravice transspolnih oseb povzročile nov razkol med Londonom in Edinburgom
 / 20. 1. 2023

Vodilna stranka na Škotskem je nacionalistična in hkrati liberalna Škotska nacionalna stranka, krajše SNP. Znotraj stranke je več struj, edina prava skupna točka vseh članov je želja po samostojnosti. Stranka se opredeljuje predvsem v nasprotovanju britanskim torijcem. Leta 1979 je po za stranko poraznih volitvah, na katerih so zmagali torijci, znotraj nacionalne stranke nastala Siol nan Gaidheal, protofašistična skupina, ki se zavzema za obuditev keltskih tradicij ter za končanje vsakršnega angleškega imperializma. Oblikovalo se je tudi maloštevilno levo krilo 79 Group, ki so ga leta 1982 izločili iz stranke, tako kot člane Siol nan Gaidheal. Nekateri člani levega krila so se kasneje vrnili v stranko in ob ustanovitvi škotskega parlamenta postali poslanci, njen voditelj Alex Salmond pa je leta 2008 postal škotski prvi minister oziroma premier.

O škotski politiki odločata dva parlamenta: britanski in škotski. Britanski parlament mora za potrditev odločitev, ki zadevajo področja delovanja škotskega parlamenta, pridobiti njegovo soglasje. Škotski parlament pa ne sme sprejemati odločitev izven prenesenih pooblastil. Edinburški parlament tako lahko odloča o kmetijstvu, šolstvu, zdravstvu in socialnih zadevah, stanovanjski politiki, sodstvu, športu, kulturi, turizmu, delno pa o socialni varnosti, davkih ter prometu. O obrambi in gospodarstvu odloča le britanski parlament.

Trn v peti tako nacionalistov kot unionistov sta skladiščenje britanskega nuklearnega orožja na Škotskem ter črpanje škotske nafte ter zemeljskega plina v Severnem morju. Vse štiri nuklearne podmornice, ki sestavljajo sistem nuklearnega orožja trident, so v skupni lasti držav Združenega kraljestva, a jih hranijo na Škotskem, na jezeru Loch Long v okrožju Argyll. Škotska nacionalna stranka in Zeleni zaradi svoje politike nuklearnega razoroževanja zagovarjajo odstranitev podmornic še pred morebitno osamosvojitvijo, poleg tega pa bi odstranitev olajšala proces osamosvojitve. Zato, in ker bi bila odstranitev podmornic in izgradnja nove infrastrukture draga, ji unionisti nasprotujejo. In ker o obrambi odloča le britanski parlament, Škotska orožja ne more odstraniti. SNP trdi tudi, da, dokler bo Škotska del Združenega kraljestva, od črpanja nafte in zemeljskega plina v Severnem morju ne more imeti dovolj dobrobiti, saj tudi o tem odloča britanski parlament. Naftno-plinska industrija za Škotsko predstavlja pet odstotkov bruto domačega proizvoda. Podporniki osamosvojitve seveda trdijo, da kraljestvo tudi tu jemlje denar Škotski.

O škotskem "NE" neodvisnosti in evropskih posledicah škotskega referenduma.
 / 19. 9. 2014

Odkar je na Škotskem na oblasti SNP, je poskušala izvesti plebiscit o samostjonosti. To se je zgodilo osemnajstega septembra 2014. Rezultat je bil 55 odstotkov proti in 45 odstotkov za samostojnost. Volitev se je udeležilo skoraj 85 odstotkov volilnih upravičencev. Glasovali so lahko vsi državljani Evropske unije in Commonwealtha s prebivališčem na Škotskem, starejši od šestnajst let. Leta 2012 sta škotski premier Alex Salmond in britanski premier David Cameron podpisala Edinburški sporazum, ki je opredelil pogoje izvedbe plebiscita. Da je lahko referendum izvedla Škotska, je vlada morala dobiti dovoljenje britanskega parlamenta.

O zadnjem soočenju ter argumentih za neodvisnost.
 / 26. 8. 2014

Samostojna Škotska bi po beli knjigi o samostojnosti, ki jo je pripravila vlada Alexa Salmonda, ohranila priznavanje monarha in ostala v personalni uniji z Združenim kraljestvom, ohranila funt, prevzela del državnega dolga Združenega kraljestva in priznala škotsko državljanstvo vsem Britancem, rojenim ali živečim v državi. Predvidevala je tudi odstranitev nuklearnega orožja trident [tridént] s škotskega ozemlja v prvem mandatu vlade. S samostojnostjo bi Škotska ohranila javno zdravstvo in nacionalizirala pošto ter uvedla brezplačno visoko šolanje in enotni pokojninski sistem.

Zakaj torej Škoti niso izglasovali samostojnosti? Ni šlo za večji občutek pripadnosti Združenemu kraljestvu kot škotski nacionalni identiteti. Ob popisu prebivalstva leta 2011 se je namreč več kot 62 odstotkov Škotov identificiralo kot Škoti, manj kot 20 odstotkov kot Škoti in Britanci, malo več kot osem odstotkov pa samo kot Britanci. Škoti so proti glasovali predvsem zaradi negotovosti gospodarstva po osamosvojitvi. Drugi pomemben razlog, zakaj se Škoti niso odločili za samostojnost, je bil leta 2014 dejstvo, da bi Škotska ob samostojnosti izstopila iz Evropske unije. Po osamosvojitvi bi lahko spet zaprosila za članstvo v Uniji, a ker SNP v svoji kampanji ni povedal, ali bodo to storili, je kampanja proti samostojnosti to uporabila sebi v prid. Brexit je leta 2016 tako podkuril gibanje za samostojnost.

Velika Britanija je izglasovala izhod iz Evropske unije, o posledicah za Otok in Evropo
 / 24. 6. 2016

Brexit je v primerjavi z drugimi industrijskimi panogami nesorazmerno prizadel predvsem prehrambeno industrijo – ribarstvo, mesno in mlečno industrijo ter industrijo pijač – ter naftno in tekstilno industrijo. Ker je postopek pridobitve viz postal zapletenejši in ker so te začasne, se je v škotskih podjetjih znižalo število zaposlenih iz držav Evropske unije. Za škotska podjetja so nastali tudi dodatni stroški zaradi birokratskih postopkov, zvišali pa so se stroški prevoza. Preostanek Združenega kraljestva v te države izvozi dvakrat več svojih izdelkov in surovin kot Škotska. Če bi se Škotska osamosvojila po brexitu, bi lahko zaradi trde meje med državama in carin izgubila še več.

To nedeljo se je Združeno kraljestvo pridružilo Transpacifiškemu trgovinskemu sporazumu, za katerega konservativna vlada trdi, da bo nadomestil izgube zaradi zmanjšanega poslovanja z državami Evropske unije po brexitu. Zaradi odprave carin lahko profitirajo predvsem izvozniki viskija in avtomobilov. Vlada sicer trdi, da bo v roku desetih let zaradi sporazuma Združeno kraljestvo imelo dve milijardi evrov več prihodkov od trgovine, kar je manj kot desetinka odstotka bruto domačega proizvoda.

Po izglasovanem brexitu je škotska vlada, katere vodenje je od odstopa Alexa Salmonda po neuspešnem referendumu prevzela Nicola Sturgeon, načrtovala drugi referendum o samostojnosti jeseni letos. Tokrat pa od londonskega parlamenta ni uspela pridobiti pristojnosti za izvedbo referenduma. Prošnje sta zavrnili tako vlada Therese May kot Borisa Johnsona, a ker je gibanje doma imelo večinsko podporo v parlamentu in ker je ta že sprejemal resolucije v prid samostojnosti, je škotska vlada pripravila osnutek zakona o referendumu. A vrhovno sodišče je soglasno odločilo, da referenduma ne bo.

Ker se je Nicola Sturgeon zavedala, da britanske oblasti verjetno ne bodo pritrdile prošnji za referendum, je že pred odločitvijo vrhovnega sodišča napovedala, da bodo naslednje škotske parlamentarne volitve leta 2026 de facto tudi referendum o samostojnosti. Zmaga Škotske nacionalne stranke bi po mnenju Nicole Sturgeon pomenila tudi izglasovanje škotske samostojnosti. A februarja letos je Nicola Sturgeon nepričakovano odstopila z mesta premierke. Nasledil jo je Humza Yousaf, bivši minister za promet in sekretar na ministrstvu za pravosodje. Aprila je policija Sturgeon, njenega soproga Petra Murrella ter več ministrov SNP-ja pridržala zaradi sumljive porabe skoraj 700 tisoč evrov prostovoljnih donacij stranki za referendum v zadnjih dveh letih. Preiskava še poteka, a je vsekakor očrnila ugled stranke.

Po zadnjih neuspehih stranke je možno, da se na Škotskem okrepi podpora laburistični stranki, kar bo gibanje za samostojnost spet ošibilo. Po zadnjih podatkih javnomnenjske raziskave podjetja YouGov samostojnost podpira 46 odstotkov Škotov. Kot največja ovira pa se vedno znova izkazujejo zakonske prepreke, predvsem Zakon o Škotski, ki odločanje o področjih, ki so za samostojnost najbolj kočljiva, daje v roke britanskemu in ne škotskemu parlamentu. Kampanje za samostojnost so doslej tako služile predvsem kot nabiranje notranjepolitične volilne podpore za Škotsko nacionalno stranko.

Vir slike: Wikimedia Commons

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness