Čas po decembru

Glede na december, ki ga doživljamo, se zdi, da gre za enega najbolj delovnih, garaških, obvezujočih, nasilnih  in prisilnih mesecev. V javnosti, se pravi, v medijih se burno in hrupno pretepata koncepta, od katerih eden vabi in snubi k trošenju in potrošništvu, ki pod vse pričakovane meje spušča razprodajno ceno predmetov, za katere se predpostavlja, da zagotavljajo srečo, izkazujejo hvaležnost, prijateljstvo, prijaznost in take reči. Za tiste torej, ki po mnenju zagovornikov drugega koncepta naj sploh ne bi imele cene, ker so nad njo, neprecenljivi  in nikakor ne v materialnih rečeh. Ti drugi  prav tako neutrudno, didaktično in  morda arhaično odvračajo od potrošništva, trošenja, zapravljanja za vse odvišno- to pa je skoraj vse  , razen - po njihovem mnenju – ravno sreče, upanja , prijateljstva, in , denimo, strpnosti.  A če nas je zajela ena ali druga družbena panika, dejstvo je, da je december mesec garanja, divjanja, izčrpavanja, mesec, ko se prislovično pridni, zagnani in pregoreni Slovenci z istimi lastnostmi preselijo na druga delovna mesta – v nakupovalne centre. V vsakem primeru  smo v mesecu izrabljanja , izkoriščanja človeka po človeku. Počitek po njem pa služi regeneraciji za nove nakupovalne podvige; nekoliko odložene, kajpak. Ne pa bolj razsodne .

Po tako napornem času - trošenje in potrošnja sta znanstveno dokazano zelo naporni dejavnosti - se prileže in potrebuje počitek. Tu bi seveda  težko govorili o kakšnem zasluženem počitku, ki bi delovno ljudstvo ( še bolj pa tisto, ki je brez dela ali prekariat) regeneriralo za nove  delovne podvige.  No, mimogrede, ste opazili, kako je ta družbena plast, prekariat,   nenadoma postala kar družbeni razred, torej legitimni segment v strukturi družbe ? A vrnimo se k popotrošniškemu počitku: uvesti bo treba nov koncept, posodobljeno pojmovanje očitka/brezdelja, v bistvu kategorijo  komercialnega oddiha ali  neko bolj opravičljivo definicijo lenobe, ki ne bo opravičilo za decembrske razvrate,  ampak potrditev njegove pravilnosti in upravičenosti za naslednje podvige. V obrambo in čast  lenobe je neizmerno manj  argumentov kot proti njej in v čast delu, a vseeno ni  prav, da se praksa vsakdanjega življenja , zlasti podecembrskega, lenobe sramuje in da je  teorija ne šteje za vredno resnega premisleka. Zagotovo je  več antologijskih strani o lenobi  v književnosti kot v učenih razpravah; za lenobo in pisanje o njej je treba nekaj veselja, sproščenosti in privrženosti stvari, torej lenobi; s tem je v znanosti in na Slovenskem nekaj težav.

Pa je tako preprosto: lenoba je, če človeku ni do tega, da bi kar naprej delal tisto, kar bi načeloma moral delati, zase ali za druge,  z namenom, da bi bolje živeli. Od tod  prihaja  ideja  naglavnega greha, ker velja, da veliko  asocialnih  obnašanj  konec koncev izhaja iz lenobe in iz želje, da bi drugim prepustili  delo, ki nam  je odveč. No, in tako je prišel  konec zmuzljivega,  veljavnega, krepostnega pojmovanja in ocenjevanja lenobe – december ( in vsi črni petki) je iz starega krščanskega koncepta lenobe naredil alibi za industrijo prostega časa, ki prepoveduje lenobnost  in  samotnost in razmislek. Zapoveduje pa čas, prostor in načine organizirane potrošnje tistega, kar se še imenuje brezdelje  in nasprotujoč  staromodnemu  premišljevanju,  upravlja s kolektivnim poglabljanjem v notranji svet. Vselej pa vzpostavlja gospodarjevo željo: zato, da drugi  kar se da učinkovito delajo, kar je nam odveč, da trošijo, kar smo jim ponudili, potrebujejo oddih. Čas za reprodukcijo potrošne delovne sile.

Nasproti vrednoti dela se je  kult lenobe in brezdelja/prostočasja pojavil kot realno subverzivna drža: kaj bi le bilo s tem svetom, če bi nehali delati, kar je treba, kakor je treba in za kogar je treba?! Kaj če je vprašanje drugačno : kaj bi bilo s tem svetom, če bi nehali kar naprej nekaj potrebovati, o nečem sanjati, kupovati, trošiti? Lenoba v  očeh perfidnega gospodarja ni več subverzivna drža do kapitala, ampak je z njegove višine distribuirano brezdelje, organizirano upravljanje porabe prostega  časa za trošenje odvišnega.