Kozlovska sodba v Murski Soboti

Slovenija je letos, ne da bi to kdorkoli opazil, naredila pomemben korak proti Hrvaški. Vendar se to ni zgodilo zaradi vstopa Hrvaške v EU in prav tako ne zaradi predaje slovenskega “protimemuranduma” o meji s Hrvaško - Slovenija se je, seveda v skladu z vsesplošnim trendom družbenega propadanja, Hrvaški približala na področju nespoštovanja mednarodnega prava in obsojanja domnevnih “vojnih zločincev” v odsotnosti.

Po poročilih OZN je namreč Hrvaška samo do leta 1999 od 554 obsojenih za vonje zločine kar 470 oseb obsodila v odsotnosti. Sojenja “in absentia” so s stališča mednarodnega prava v večini primerov dokaz za kršenje mednarodnih norm in pristranskega sojenja. Ali kot je leta 2012 v svojem poročilu o Hrvaški zapisala organizacija Human Rights Watch: “Prvič, procesi, ki se vodijo v odsotnosti, so v nasprotju z načelom poštenega sojenja, kot določa mednarodno pravo, saj se obtoženi ne morejo učinkovito braniti pred sodiščem. Drugič, o večini obsojenih bo moralo biti razsojeno še enkrat, če se bodo znašli pred sodišči.” Sojenja v odsotnosti so zato predvsem medijski spektakli ter sredstvo za podžiganje nacionalizma. In točno na to pot je stopila tudi Slovenija, z nedavno obsodbo v Murski Soboti.

Slovenija je namreč po več kot 22 letih od osamosvojitve v procesu, ki se je vodil v odsotnosti, končno obsodila svojega prvega “vojnega zločinca” – polkovnika Berislava Popova, ki je bil v senatu, ki mu je predsedoval Branko Palatin, obsojen na petletno zaporno kazen zaradi domnevnih zločinov v Gornji Radgoni. Sodišče v Murski Soboti je istočasno oprostilo njegovega poveljnika, generalmajorja Vlada Trifunovića. Oba je obtožnica bremenila, da sta v času, ko je Berislav Popov med 27. junijem in 3. julijem 1991 vodil 32. motorizirano brigado iz Varaždina do Gornje Radgone “v oboroženem spopadu med SFRJ in Republiko Slovenijo” delovala v nasprotju s pravili mednarodnega in vojnega prava. Kriva naj bi bila za smrt dveh civilistov, zaradi povzročene materialne škode in zato, ker nista preprečila ropanja civilnih objektov.

Omenjena sodba se sicer lepo poda v splošno sprejete in mitološke predstave o tem, kako je potekalo osamosvajanje Slovenije. Vendar pa nekoliko bolj podrobna analiza hitro pokaže, da je s tem procesom narobe vse, od temeljev, na katerih stoji, do obsodbe, ki ne vzdrži resne kritike. Sodišče je prvo napako naredilo že s tem, ko je napačno uporabilo mednarodno pravo in ocenilo, da je Slovenija že z dnem razglasitve samostojnosti postala mednarodno priznana država. Slovenija je res postala priznana država, toda šele več mesecev po opisanih dogodkih. Delno priznanje je dosegla šele januarja leta 1992, splošnega pa aprila istega leta, zato so določila mednarodnega prava, na katera je sodišče oprlo svojo obsodbo v tem primeru neveljavna.
Druga težava je ugotavljanje dejanskega stanja in določanje tega, kaj je in kaj ni “vojni zločin”. Zaslišani Branko Nesterov je potrdil, da je v Gornji Radgoni poveljnik Berislav Popov izdajal le ukaze, “ki so se nanašali na oborožene cilje, od katerih so bili ogroženi oziroma ni izdajal ukazov za streljanje v civiliste.” Vlado Apostolovski pa je na podoben način povedal, da ”je nastal pekel, ko so prišli v Gornjo Radgono” ter da so “z vseh strani, z vsemi sredstvi, iz vse mogoče avtomatske oborožitve, mogoče tudi občani, začeli streljati po koloni”. Apostolovski je tudi povedal, da je poveljnik Popov “izrecno rekel, da naj ne streljajo, razen v primeru, da začnejo streljati po njih, da bi se torej lahko branili." Pred sodiščem se je pojavil tudi poveljnik območnega štaba TO v Ljutomeru Ljubo Dražnik, ki je pojasnil, da je eden od ostrostrelcev TO v Gornji Radgoni zadel voznika tovornjaka JLA “iz okna hiše, v kateri se je nahajal in to tako, da je streljal proti prihajajoči koloni”. Nato se je del kolone ustavil “in v tistem trenutku so prostovoljci iz posebne skupine, ki so se nahajali v bližini zgradbe občine, metali molotovke in precej vozil zažgali”. Po njegovi oceni pa so tanki streljali “na slepo, saj so streljali tudi na objekte, kjer pripadnikov TO ni bilo.”

Samo ta stavek je dovolj za razumevanje temeljnega nesmisla sodbe v Murski Soboti. Če je namreč za sodobno vojaško prvo značilno, da ločuje med civilisti in vojaki, potem je bilo predvsem dogajanje na bojiščih 32. motorizirane kolone primer zavestnega brisanja meje med civilisti in vojaki s strani “osamosvojiteljev”, ki se je nato na še bolj tragičen način ponovila tudi na drugih vojnih območjih po razpadu Jugoslavije. In tega slovensko sodišče ni razumelo ali ni želelo razumeti. Sodišče prav tako ni razumelo temeljnega pravila mednarodnega vojnega prava, po katerem se vsi objekti, pa naj bodo civilni, sakralni ali drugačni v primeru, ko se uporabijo v vojaške namene, spremenijo v “vojaške cilje”. In točno to se je, kot je mogoče sklepati po opisih prič, zgodilo tudi v vseh mestih, skozi katere je šla tankovska kolona Berislava Popova. Tankovska kolona je bila torej sredi mesta napadena z vseh strani. Napadali so jo vojaki, policisti in civilisti. Kolona je odgovarjala z ognjem. Toda sedaj, ko se je spopad končal, je slovensko sodišče v svoji kozlovski sodbi v Murski Soboti za obe strani v že končanem spopadu postavilo nova pravila. To, da so kolono napadli sredi mesta in iz civilnih objektov je ocenilo kot nepomembno in v nikakršni zvezi s tem, da je vojska streljala po teh istih objektih in med drugim s topovskim izstrelkom sklatila tudi vojaški zvonik, iz katerega so jo opazovali pripadniki TO. Skratka, TO in policija sta imeli po oceni slovenskega sodišča pravico uporabiti vsak civilni objekt za svoj zaklon in se skrivati za njimi, do napadov so imeli pravico celo civilisti, vojska pa je imela po po oceni sodišča pravico samo do tega, da strelja samo v tiste objekte, v katerih so “res bili” pripadniki uniformirane strani v spopadu. Vse ostalo naj bi bilo vojni zločin in neselektiven ogenj, vojska pa naj bi bila kriva tudi za smrt dveh civilistov, ki sta si iz radovednosti ogledovala spopade in so ju zadele zablodele krogle.

Če bi se spopadi v vojnah res odvijali tako, da bi vojaki lahko streljali le proti razkritemu in uniformiranemu sovražniku in le v primeru, če bi imeli overjene informacije o tem, v točno katerih objektih se nasprotnik nahaja, potem ne bi bilo razlik med vojnami in gasilskimi veselicami s streljanjem na glinaste golobe. V pravih vojnah veljajo drugačna pravila. Razširjanje pojma “neselektivnega ognja” do takšnih razsežnosti, kot je to storilo sodišče v Morski Soboti, je zato v nasprotju ne samo s sodobnim vojaškim pravom, pač pa z zdravo pametjo. Če bi bi bilo te pameti leta 1991 na obeh straneh v spopadih več, potem oboroženega konflikta seveda sploh ne bi bilo. Če pa je že bil, potem seveda tisti, ki se je skupaj s civilisti lotil oklepne kolone sredi mesta, sam nosi največji delež odgovornosti za povzročeno razdejanje, do katerega je nato v teh spopadih prišlo. Namerne likvidacije civilistov, mučenje, namerno uničevanje objektov – to so seveda zločini. Toda v Gornji Radgoni takšnih zločinov ni bilo. Sicer pa številke govorijo same zase – polkovnik Popov je imel v enoti pet mrtvih, 17 ranjenih in trideset ujetih. Na slovenski strani, razen dveh naključnih civilnih žrtev, ni bilo mrtvih, ranjenih in ujetih.

Namesto upoštevanja dokazov o tem, da polkovnik Popov nikoli ni zaukazal “nediskriminatornega streljanja”, je slovensko sodišče sprejelo prazno kozlovsko sodbo, s katero so bili vsi napadi slovenskih sil na vojsko razglašeni za skladne z mednarodnim pravom, obramba tankovske kolone pa kot vojni zločin najhujše vrste. To je sodba, s katero na koncu pravzaprav nihče ne bo zadovoljen. Slovenska oblast sodbe ne bo mogla izvršiti, Popovu je bila poteptana pravica do poštenega sojenja in obrambe, Slovenija pa se je v Evropi s to sodbo na simboličen in praktičen način zgolj približala ostalim državam regije, ki jih evropske institucije redno kritizirajo zaradi nezakonitih sojenj v odsotnosti. Sojenje Popovu in Trifunoviću je zato predvsem velika sramota za Slovenijo.

V originalni Jurčičevi Kozlovski sodb v Višnji Gori iz leta 1867 je bil kozel zato, ker se z zeljem ni mastil, pa bi se rad mastil, ker je čez plot gledal, pa ni mogel čez plot, obsojen, da bo po svoji senci tepen z devetimi udarci. Njegov gospodar Drnulja pa je bil zato, ker je kozla slabo zavezal, obsojen na to, da je moral ta tepež gledati z zavezanimi očmi in trpeti mahanje palice nad glavo.

Vse kaže, da je skoraj po dveh stoletjih slovensko pravosodje še vedno na ravni, ki jo je opisal Josip Jurčič. Kajti podpolkovnik Popov je bil zato, ker ni ukazal neselektivnega ognja, vendar bi ga lahko ukazal, ker je proti meji šel, vendar na meji ni mogel ostati, obsojen na pet let zapora, ki ga nikoli ne bo odslužil. Njegov poveljnik pa je bil obsojen, da z zavezanimi rokami nekaj let opazuje mahanje s časopisnimi članki slovenskih domoljubnih novinarjev nad svojo glavo - vse do salamonske obsodbe, s katero je bil razglašen za nedolžnega za povsem isti zločin, ki ga tudi Berislav Popov nikoli ni storil.

Terminal je pripravil Igor Mekina