Neskončna vojna

Slovenska vlada se je v zadnjem času lotila ekspresnega preoblikovanja slovenske politične krajine. Vladi naklonjeni mediji znova ustvarjajo kakofonijo neresnic in polresnic, v tej ideološki megli pa Janševi buldožerji rušijo in podirajo vse tiste temelje, na katerih je Slovenija počivala po osamosvojitvi.

Začelo se je z odzivom na sodbo  Evropskega sodišča za človekove pravice o izbrisanih, s katero je bila država po pričakovanjih obsojena in popolnoma pravilno postavljena pod drobnogled »pilotske procedure«, vse dokler sistemsko ne uredi izplačila odškodnin izbrisanim.  Nato so sledili pregon zvezde kot »totalitarnega simbola« s proslave ob dnevu državnosti, izbrisi dela pokojnin nekdanjim borcem NOB, zaposlenim v JLA ali nekdanjih organih federacije, preimenovanje vojašnic  in tako naprej. Janez Janša je znova dokazal, da je tisti  slovenski politik, ki v notranji politiki dosledno sledi politični filozofiji, ki jo je prvi definiral že Carl Schmitt. Omenjeni nemški pravnik je namreč menil, da je za politiko nujno jasno razlikovanje »sovražnika in prijatelja« in to v enaki meri, kot je za etiko nujno »razlikovanje dobrega in slabega«, za estetiko pa »razlikovanje med lepim in grdim.« Takšno ozko razumevanje politike pa je seveda za današnji čas, ko je svetu bolj kot kadarkoli potrebno medsebojno sodelovanje povsem neprimerno, še posebej v primeru, če se politika, utemeljena na tem razlikovanju poslužuje še popolnoma napačnih sredstev za dosego svojih ciljev.

Poglejmo si za primer samo odzive Janeza Janše in njegovih oprod na sodbo Evropskega sodišča o človekovih pravicah o izbrisanih. Janša je po sodbi samo suho dejal, da država za izplačila odškodnin preprosto nima denarja. Ostala politična desnica je bila nad sodbo očitno povsem zgrožena, saj so zveste oprode predsednika vlade iz mandata v mandat širile pravljice o tem, da je popolnoma prav, da si lahko slovenski državljani odškodnine za potolčene okončine iztožijo za vsakim vogalom v državi, da pa odškodnin ni in jih nikoli ne more biti za ljudi »druge rase«, ki si po prepričanju predsednika vlade Janeza Janše »ob osamosvojitvi niso želeli urediti svojega statusa ali pa so se celo borili proti Sloveniji. » In čeprav je Evropsko sodišče s sodbo jasno zatrdilo, da za najbolj množično kršitev človekovih pravic v Sloveniji niso bili krivi izbrisani, pač pa država in vlada, v kateri je v času izbrisa sedel tudi Janez Janša, je naš aktualni predsednik vlade znova zatrdil, da bo vlada »storila vse, kar je v njeni moči«, da slovenski davkoplačevalci ne bodo izplačali odškodnine izbrisanim, ter da marsikdo razmišlja, da bi bilo »potrebno osamosvojitev z zamudo vendarle končati.«

Vprašajmo se torej, kaj nam torej sporoča predsednik vlade in kakšno je bistvo njegovega sporočila? Kdo so njegovi cilji in kakšna sredstva torej uporablja naš premier? Glede ciljev ni težko ugotoviti, kam Janša meri. Očitno je, da Janša iz izbrisanih, ljudi, ki so bili žrtve administrativnega etničnega čiščenja, ki ga je izvedla Republika Slovenija znova pretvarja v »agresorje« in sovražnike te iste Slovenije.  Kljub temu, da je bilo celo na Evropskem sodišču dokazano, da so izbrisani zgolj žrtve, ne pa ljudje, ki so se »borili proti Sloveniji« jih Janša vztrajno označuje s staro šovinistično retoriko in predstavlja v »borbeni« vlogi. S tem jih spreminja v vojake, v legitimni vojaški cilj napada. Da je ta njegova logika skrajno absurdna kaže že dejstvo, da je bilo med izbrisanimi okoli 5000 otrok ter da je prvi podpisani v dobljeni tožbi proti Sloveniji po poklicu čevljar, glede statusa pa – apatrid. Le kako se otroci in čevljar brez državljanstva lahko borijo proti državi? Z žogami? Z metanjem čevljev? Logika predsednika vlade je očitno absurdna. Vse to kaže, da si naš predsednik vlade svet, v katerem živi, še zmeraj slika s povsem napačnimi barvami.

Poglejmo si sedaj si še drugi del Janševega nastopa, njegova sredstva, ki jih uporablja pri obračunu z »izbrisanimi«. Ko pravi, da bo Slovenija storila vse, da odškodnin ne bodo dobili tisti, ki so se borili proti Sloveniji, Janša žrtve po eni strani slika kot agresorje in s tem celo v vojni zaščiteno kategorijo civilistov slika v vlogi borcev. S tem Janša nastopa točno po enaki logiki, ki so jo uporabljali vsi vojni zločinci, ki so zavestno zabrisali meje med vojaki in zaščitenimi kategorijami prebivalstva ter enako silovito, kot so napadali vojake nasprotne strani v spopadu napadali tudi civiliste ali pa celo vojake, ki so se predali.  Na enak način razmišlja tudi Janša. Ob takšnih Janšinih izjavah zato res potrebno priznati, da se razmišljanje slovenskega predsednika vlade po svoji perverzni in z mednarodnim pravom skregani logiki prav v ničemur ne razlikuje od logike najhujših množičnih zločincev v svetovni zgodovini. Edina sreča, ki smo jo bili v Sloveniji deležni je bila le v tem, da je bila pri nas tako imenovana »vojna« dovolj kratka, da Janez Janša svojega razumevanja politike za razliko od voditeljev naših manj srečnih, bratskih južnoslovanskih narodov ni uspel uresničiti v neki najbolj skrajni obliki. Janši je očitno zgolj zmanjkalo asa in sredstev, da bi s popolnim brisanjem meje med civilisti in vojaki v Sloveniji ravnal tako, kot so v dalj časa trajajočih spopadih postopali Ratko Mladić, Ante Gotovina ali Naser Orić.

Vse to dokazuje tudi dejstvo, da želi Janša zoper izbrisane, kljub sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice uporabiti nezakonita sredstva ter uporabiti metodo zanikanja in neizplačila že dosojenih odškodnin. Izbrisani seveda niso nikakršna vojska in seveda se nikoli niso »borili« proti Sloveniji. Toda vprašajmo se drugače, vprašajmo se, ali bi imel Janša morda prav, če bi med 26 671 izbrisanimi res bili ljudje, ki bi se »borili« proti Sloveniji? Odgovor na to je seveda jasen – v vsaki pravni državi imajo vsi, celo obsojeni zločinci pravico tako do svojih pokojnin in socialnih prejemkov kot tudi do odškodnin.  Te pravice ni mogoče omejiti brez sodbe, sodba v tem primeru pa je že znana. Vojak, ki se je leta 1991 na primer v uniformi JLA morda res boril proti Sloveniji in bil nato izbrisan nima nič manjše pravice do odškodnine kot najbolj zaslužen teritorialec, ki se je »boril za Slovenijo«. In prav zato Janša s svojim delovanjem in s svojo nezakonito, nasilno logiko, s katero želi preprečevati izplačilo odškodnin žrtvam, znova briše meje med civilisti in med vojaki ter v resnici znova nadaljuje z zanj očitno nikoli končano državljansko vojno v Sloveniji.

Pri tem je seveda potrebno opozoriti, da je to logika, ki jo Janša zasleduje že odkar se je pojavil v politiki. Na enak način je Janša že od osamosvojitve naprej zagovarjal nezakonite izgone, nezakonito brisanje prebivalcev, nezakonito omejevanje pravice do privatizacije stanovanj članom družin JLA in podobno. Janša pri vseh teh kategorijah ljudi nikoli ni pokazal tega, kar bi kot državnik moral – ne velikodušnosti do »premaganega« nasprotnika, pač pa zavest o tem, da mu je kot pripadniku civiliziranega srednjeevropskega naroda in državniku članice Evropske unije vsaj približno znana razlika med vojaki, ki kot del organizirane sile nastopajo proti določeni državi in zaščitenimi kategorijami prebivalstva, ki ne med spopadi in še posebej ne po spopadih ne smejo in ne morejo biti legitimna tarča kakršnekoli represivne državne politike.

Janša, ki je obramboslovec bi se te razlike seveda moral zavedati in ne verjamem, da se je ne zaveda. Toda prav tako ni dvoma, da s svojo politiko načrtno in zavestno briše vse te nujne meje, brez katerih ni ne pravne države in ne civilizacije. Janša, ki tako pogosto nastopa proti totalitarizmom prav na tej točki dosledno nastopa kot zagrizeni boljševik.  Represalije proti nemočnim, to je bistvo njegove politike, v kateri ni ničesar velikega in ničesar spoštovanja vrednega. To svojo politiko represalij proti nemočnim je Janša najbolje predstavil takrat, ko je navedel mnenje neznanih sogovornikov o tem, da bi bil že čas, da bi se »osamosvojitev končala.« Konec osamosvajanja je za Janšo to, ker je bila za Georga Busha »vojna proti terorizmu« - spopad brez začetka in konca, neprestano življenje v zgodovini osamosvojitve, neprestano stanje preganjanja najrazličnejših »notranjih sovražnikov«, zoper katere je dovoljena uporaba vseh sredstev.  Vse skupaj je pravzaprav absurdno in tragikomično hkrati – minilo je dvajset let, Slovenijo pa še vedno vodi človek, ki se zavija v evropsko togo, vendar najbolj globoko motivacijo za svojo politiko išče v zavrženem preganjanju največjih žrtev razpada nekdanje države.