Niti v smrti nismo vsi enaki

V zadnjih tednih smo bili priča grotesknemu poročanju o dveh brodolomih plovil s smrtnimi žrtvami. Na eni strani smo lahko spremljali burno in napeto poročanje o imploziji turistične podmornice Titan in smrti petih bogatašev. Želeli so si ogledati razbitine Titanika globoko pod morjem – kljub zavedanju, da gre za izjemno tvegano početje, in vrtoglavi ceni prek 200 tisoč evrov. Novici, da je podmornica Titan v lasti podjetja Ocean Gate izgubila stik s centralo na kopnem, je sledila množična iskalno-reševalna akcija, ki je stala več milijonov dolarjev. Za nekaj dni je dogajanje v zvezi s Titanom okupiralo večino medijskega poročanja.

Štiri dni pred nesrečo Titana se je ponoči v Jonskem morju, okrog 80 kilometrov od mesta Pilos, zgodila ena največjih nesreč na Mediteranu v zadnjih letih, če ne kar desetletjih. Ribiška ladja, na kateri je bilo od 400 do 750 ljudi, med njimi tudi veliko žensk in otrok, je potonila. Po zadnjih poročanjih je umrlo vsaj 500 ljudi, grška obalna straža je iz vode potegnila 104 preživele in našla 82 trupel.

Tudi tej katastrofi mediji niso namenili malo pozornosti, a se ta nikakor ne more primerjati z angažiranostjo poročanja o vzrokih nesreče in z obsežnostjo reševalne akcije petih pripadnikov višjega sloja. Še več, razprava o brodolomu Titana se je vrtela predvsem okoli tehničnih težav oziroma izzivov pri potopu globoko pod morsko gladino. Ravno obratno pa se je poročanje o katastrofi v Jonskem morju omejilo na neangažirano reproduciranje sprenevedajočih se izjav pristojnih organov in predstavnikov Evropske mejne in obalne straže, znane kot Frontex, in grške obalne straže, ki so vedeli za slabo stanje ladje, a niso pravočasno ukrepali. Po nekaterih pričevanjih migrantov je do brodoloma ribiške ladje prišlo prav zaradi poskusa grške obmejne straže, da bi ladjo preusmerili nazaj v mednarodne vode. Grška obalna straža je reagirala tako, da je pozornost in krivdo poskušala preusmeriti na organizatorje plovbe in za nesrečo obtožila devet Egipčanov.

Odziv medijev na obe nesreči ni izjemen, ampak tipičen za strukturne neenakosti, ki jih producira sprevržena logika državne meje v času globaliziranega kapitalizma. Humanitarna katastrofa v Mediteranskem morju se je zgodila dobra tri desetletja po tem, ko je Francis Fukuyama ob padcu berlinskega zidu razglasil konec zgodovine, se pravi konec meja in preprek, ki so ovirale planetarno širjenja kapitalizma in prost pretok kapitala, blaga in investicij preko državnih meja. Projekta evropskih integracij in vzpostavljanja enotnega trga sta bila s tega vidika zlasti pomembna. Enoten evropski trg državam med drugim prepoveduje uporabo carinskih ukrepov. S tem, ko so vlade evropskih držav odpravile carine na mejah z drugimi članicami, so znatno skrajšale postopke pregledovanja in čakanja blaga na meji, s tem pa tudi olajšale njegovo pretočnost. Še leta 2004 je po poročanju Le Monde Diplomatique čas, namenjen izvajanju nadzora in pregledu blaga na meji, znašal približno trinajst minut. Do leta 2021 so države predpise okrnile do te mere, da je blago na meji v povprečju stalo le nekaj več kot dve minuti.

V nasprotju s trendom deregulacije trgovinskih izmenjav so vlade krepile nadzor nad prehajanjem delovne sile preko državnih meja. Medtem ko so se svoboščine kapitala krepile, so se pravice delovne sile krčile oziroma so za nekatere segmente prebivalstva kar izginjale. Medtem ko lahko blago neovirano prehaja meje skorajda ne glede na izvor, kakovost in učinke njegove proizvodnje, transporta in potrošnje na ljudi in okolje, migrantom vlade to v najboljšem primeru otežujejo, v najslabšem pa z nasilnimi pushbacki kar onemogočajo. Liberalizacija meddržavnih gospodarskih tokov je potekala sočasno s krepitvijo državnega institucionalnega in velikokrat tudi fizičnega nasilja nad skupinami ljudi, kot so priseljenci, migranti, tujci iz nižjih družbenih slojev, med katerimi je danes dejansko mnogo beguncev. Ljudi, ki bežijo pred vojnami, nasiljem, socialno bedo in ekološkimi katastrofami.

Vlade s krepitvijo nadzora in zaostrovanjem predpisov na področju migracij poskušajo ustvariti iluzijo, da obvladujejo procese neoliberalne globalizacije, ki so jim že zdavnaj ušli izpod nadzora. Krepitev nadzora nad meddržavnimi prehodi delovne sile je med drugim izraz šibkosti držav. Z liberalizacijo mednarodnih tokov so vlade hote ali nehote postale nekakšne ujetnice profitnih strategij mednarodnih korporacij. Velekapital je deregulacijo ekonomskih tokov s pridom izkoristil za selitev dela proizvodnje in storitev v države z nižjimi mezdami in nižjimi okoljskimi standardi. S tem je prišel ne le do novega vira dobičkov, ampak tudi do vzvoda za izvajanje pritiskov na državne predstavnike. Vlade se sedaj predvsem trudijo, da bi bili državni aparati in politike kar se da konkurenčni, se pravi, da bi delali in se ravnali po meri in interesih velekapitala. Gre za konkurenčnost v zagotavljanju političnih, regulativnih in socialno-ekonomskih pogojev, ki so v interesu mednarodnih investitorjev in bogatih slojev.

Bolj ko so države deregulirale mednarodne gospodarske tokove, bolj so izgubljale dejansko suverenost in zmožnost nadzorovanja procesov akumulacije kapitala. Državne meje so se začele ravnati po sprevrženi in selektivni logiki, ki na eni strani spodbuja in omogoča prost pretok kapitala in njegovih predstavnikov, na drugi strani pa spodbuja in izvaja institucionalno in fizično nasilje nad deprivilegiranimi družbenimi skupinami. Meje so odprte za tiste tokove, ki krepijo ekološko krizo, spodbujajo družbene neenakosti in privilegirajo že privilegirane, ter zaprte za žrtve teh procesov. Pomemben nadaljnji korak v tej smeri so dober teden pred katastrofo v Mediteranskem morju evropski odločevalci naredili z dogovorom o prenovi azilne in migracijske politike. Novi pakt med drugim vključuje bolj fleksibilne mehanizme, ki državam omogočajo hitrejšo vrnitev prosilcev za azil, katerih prošnje so zavrnjene, in zagotavlja bolj proporcionalno porazdelitev migrantov. Namen dogovora, ki odpira nove možnosti za kršitev pravic migrantov, ni bolj varno in solidarno ravnanje ter sprejemanje migrantov, ampak njihovo odvračanje od tega, da se sploh odpravijo na pot.

Vsa človeška življenja očitno niso enako vredna. Smrt petih pripadnikov privilegiranega sloja je vredna milijone, smrt na stotine pripadnikov nižjih slojev pa še razmisleka o diskriminatorni, zatiralski in nehumani naravi migracijskih politik Evropske unije s Frontexom na čelu ne. Fabrice Leggeri, zdaj že nekdanji direktor Frontexa, je zaradi javnih razkritij sodelovanja agencije pri pushbackih v Egejskem morju – iz preiskave evropskega protikorupcijskega urada, znanega kot Olaf – lani moral odstopiti. Seveda z namenom, da se nič ne bi spremenilo, ne pa obratno. Ne glede na človeške žrtve, ki jih ta politika povzroča oziroma podpira.