Obeti radikalne politike

Začnimo s citatom. V sobotnem intervjuju na straneh ljubljanskega Dnevnika je levičarski intelektualec Igor Štiks izjavil: »Problem pa je, da mi nismo taki levičarji, kot so bili naši dedje in babice, da nismo pripravljeni na tak tip radikalizma, kot so bili oni, da poskušamo najti mesto v sistemu in, če uporabim staro levičarsko terminologijo, da smo danes vsi reformisti. Da vsi poskušamo danes kapitalizem narediti boljši.« Vsebina citata v grobem res ustreza dejanskemu stanju, a izjava deluje prej apologetsko kot kritično ali pojasnjevalno. Smo torej obsojeni, da skušamo krotiti piromanskega zmaja kapitalizma? Nam ne preostane nič drugega kot levičarska melanholija, ki pogosto hodi z roko v roki z ambicijo preboja v srednji razred? Ali pa je možna tudi drugačna politika – radikalna politika?

Najprej se je treba vprašati, kaj sploh je radikalna politika. Pridevnik so si nadale zelo različne politične formacije, kljub temu pa se večinoma povezuje z levim protisistemskim stališčem. Pomaga nam lahko slovarska definicija. Radikalno je tisto, kar »zadeva bistvo, temelj česa in se uresničuje odločno, brez popuščanja«. Gre za politiko, ki prepozna vzrok, bistvo problemov, ki jih želi rešiti, in se s temi vzroki tudi neposredno spoprime. Radikalna politika je torej protikapitalistična politika, politika, ki se zavzema za odpravo kapitalizma.

Zgodovinsko so se v tem političnem taboru razvile različne smeri, glavni tok pa je predstavljalo socialistično gibanje. Najnovejše poskuse, ki so vsaj v grobem izšli iz te tradicije, smo v našem geografskem okviru lahko spremljali v zadnjem desetletju, ko so leve stranke na podlagi ljudskega upora proti varčevalnim ukrepom uspele z večjimi premiki na elektoralnem zemljevidu.

Njihovo strateško izhodišče lahko poimenujemo levi populizem. Nanj so se bolj ali manj neposredno naslanjale – najbolj očitno španski Podemos – predvsem v smislu opuščanja ali predelave razredne dimenzije v poenostavljene naracije »mi« proti »njim«. To velja tudi v praktičnem smislu: ker so želeli predstavljati amorfne množice, so jih naslavljali s pompoznimi gesli in dizajnerskimi podobami, od daleč, prek množičnih medijev in na socialnih omrežjih. Delovali so kot marketinška elektoralna mašina.

Ti poskusi radikalne politike so pristali na to, da bodo ostali brez dejanske družbene moči; to je nenazadnje implicirano v ideji levega populizma. Pristali so na to, da je delavski razred fragmentiran in segmentiran, da so njegove organizacije zbirokratizirane in da dobršen del delovnih ljudi obvladuje apolitičnost. Nenazadnje so se delavskemu razredu tudi odkrito odpovedali – kot so to storili njihovi intelektualni vzorniki že pred desetletji.

Lekcija za radikalno politiko je jasna: mesto socialistične politike je neposredno med delovnimi ljudmi. Razredi se oblikujejo v razrednem boju in samo v dejanskih bojih se lahko oblikuje nova sestava delavskega razreda; ne v smislu ekonomskih ali socioloških opredelitev, ampak delavskega razreda kot političnega akterja, ki presega partikularne poklicne ali identitetne ločnice. Le delavski razred v tem smislu je lahko nosilec idej radikalne politike.

Radikalna politika potrebuje organizacijo. Horizontalizem v vseh mogočih oblikah, ki je obvezna kultura večine levo usmerjenih skupin, blokira politični razvoj in jih obsoja na samomarginalizacijo. Radikalna organizacija potrebuje demokracijo kot protistrup za birokratizacijo in sposobnost razumeti ter kritizirati vse vidike kapitalizma – ter tudi svojo lastno prakso v boju proti kapitalizmu. Takšna organizacija ima potencial povezati razdrobljene boje in jih spraviti na skupni protisistemski imenovalec; sicer ostanejo naddoločeni s kapitalom, v smislu ekonomizma v sindikalnih bojih ali na primer identitetnih vprašanj na drugih področjih.

V zadnjih letih na marginah sindikalnega gibanja lahko opazujemo manjšo renesanso delavskega organiziranja, ki prihaja predvsem iz ZDA. Tudi pri nas so se na obrobju sindikalnega gibanja zgodili nekateri pozitivni premiki, ki pa ostajajo nepovezani in so bolj kot ne začasne narave. Kljub temu vsi ti primeri kažejo, da obstaja možnost drugačne radikalne prakse. Vendar se že pri teh omejenih poskusih kažejo pasti takšnih pristopov; organiziranje postane samo sebi namen – oziroma služi predvsem delavski birokraciji. Tako lahko ti novoorganizirani kolektivi končajo kot podjetniški sindikati, ki zagovarjajo svoje ozke interese, ali kot lokalizirane skupnosti, ki se ukvarjajo s svojim vrtičkom.

V tem smislu je pomemben izziv radikalne politike, da ostane politična. Podobno kot lahko parlamentarizem ukalupi delovanje radikalnih strank, tako lahko tudi politika med delovnimi ljudmi zapade v koordinate, ki jih oblikuje ali določa kapital. Naloga radikalne politike je, da deluje kot katalizator pri samoorganizaciji delavskih množic na političnih temeljih. Slednje pomeni soočenje s kapitalistično državo in silami, ki blokirajo razvoj napredne politike ter z imperializmom kot načinom obstoja kapitalizma na svetovnem nivoju. Na podlagi te praktične kritike lahko radikalna levica vrši tudi ideološki boj, ki sicer obvisi v zraku med prepiri z liberalno inteligenco.

Morda se vse to sliši kot neizvedljiva naloga, kot sanjaštvo po vnovičnih porazih ter grabljenje zadnje slamice pred padcem v cinizem. Ampak če se vrnemo na izhodišče: ni danes ravno reformizem, torej prizadevanje za izboljšave kapitalizma, največja utopija ali celo samoprevara? Za reformizem, kakršnega so poznali po drugi svetovni vojni, morata biti izpolnjena vsaj dva pogoja: 1) uspešnost kapitalistične rasti in ekspanzije; 2) akter, ki bo kapital prisilil, da se odreče delu te uspešnosti. Če problem paralize delavskega razreda pustimo za razpravo ob drugih priložnostih, pa je zanimivo razmisliti o razkoraku med razumevanjem sveta in skromnimi prizadevanji, da bi ga spremenili – ki v najboljšem primeru temeljijo na redistribuciji bogastva. Svetovno gospodarstvo se sooča s počasno rastjo; kapitalizem, vsaj v svojem evroatlantskem jedru, vse težje razvija produktivne sile – to pa je temelj, na katerem počiva obljuba o napredku in boljšem življenju. Konkurenčnost evroatlantskega kapitala je načeta. Vzpon Kitajske je postavil pod vprašaj dosedanji svetovni red, tj. imperializem pod vodstvom ZDA. Kot kaže vojna v Ukrajini, je imperialistični tabor svoje monopole pripravljen braniti vse bolj agresivno. Vse to se dogaja v okviru neustavljive okoljske krize; o proporcih uničenja planeta se bo odločalo v desetih ali petnajstih letih.

Rečeno z malo samoironije: objektivne okoliščine kličejo po revoluciji, subjektivne sile se še iščejo. V trenutnem zgodovinskem trenutku nam v grobem ostaneta dve možnosti: apeliranje na racionalnost kapitala, kar nam predlagajo žižki, dolarji, štiksi in drugi srednjerazredni levičarski intelektualci; ali pa poskus boja za odpravo kapitalizma, pri čemer nam, kot kaže zgodovina, tudi neuspeh lahko prinese vsaj kakšno otipljivo izboljšavo.

Svetovnozgodovinski procesi, ki smo jih omenili, bodo močno spremenili življenje na planetu, kot ga poznamo danes; prinesli bodo pretrese in razpoke v obstoječem redu. Če ne bodo katastrofični, bodo – vsaj v omejenem obsegu – odprli možnosti za izhod iz kapitalizma. A zgolj v primeru, da bodo obstajale politične sile, ki se bodo za to zavzemale. V nasprotnem primeru nas čaka bolj ali manj sofisticirana oblika barbarstva.