Predsednikova smrt – petdeset in še nekaj let pozneje

Umor ameriškega predsednika Kennedyja pred dobrega pol stoletja ima na sedanjost zagotovo manjši vpliv kakor atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda – kljub temu pa bo za prihodnost usodnejši. V Dallasu se je novembra 1963 dejansko sklenila nova epoha, ki se je začela le malo prej. Zanjo vemo predvsem zaradi deficita, ki ga je povzročilo njeno umanjkanje.

Nova doba, katere emblem je postalo Kennedyjevo predsedništvo, ni bila izmislek. Ljudje, ki so se osebnostno oblikovali v negotovem miru po drugi svetovni vojni, so v njej že zaživeli. Berlinska in kubanska kriza sta povzročili, da se je okoli leta 1960 marsikdo vsak večer spraševal, ali naslednjega dne svet še bo. To nikakor ni eksaltirano pretiravanje spomina, ki dramatizira nekdanjost in iz prebivalcev nekega časa dela kronske priče epohe. Mnogi še danes pripovedujejo o tistih letih kot o najvznemirljivejšem temporalnem grozdu svojih življenj. A preprečitev, da bi se berlinski in kubanski vozel zadrgnila v smrtonosno zanko za planet, je ljudem vlila danes komaj predstavljivo upanje. Tam, kjer sta politična logika in matematika povojnega sveta predvidevali trk Vzhoda in Zahoda, se je pojavila misel na konvergenčno usmerjenost v prihodnost. Njen temelj bi lahko postali gospodarska rast in modernizacija, oba procesa pa bi pospeševala medsebojna tekmovalnost med različnimi redi in sistemi.

Kennedyjeva napoved premika k še neslutenim mejam na demokratski predsedniški konvenciji sredi julija 1960 in naznanilo prehoda v veliko novo dobo v San Antoniu novembra 1963 sta bila razumljena kot mnogo več od zgolj obeta, da bo zmenek z usodo za povojne generacije drugačen od tistega, ki ga je junija 1936 napovedal Franklin Roosevelt. Zdaj bi moralo iti docela zares. V vsem. Zmaga, ki so jo v svoje anale zabeležili Američani Rooseveltove generacije in njihovi zavezniki v drugi svetovni vojni, je namreč kljub neznanskim naporom od ljudi in svobode odvrnila le del nevarnosti. Čeprav so nasprotnice velikega zavezništva, ki si je nadelo ime Združeni narodi, doživele popoln zlom in brezpogojno kapitulirale, svet ni postal prijazno bivališče za vsakogar. Rooseveltovski univerzalistični cilji, ki so bili razglašeni januarja 1941 na eni prvih sej 77. sklica ameriškega Kongresa – svobodi govora in verovanja oziroma prepričanja ter prostost pred stisko in strahom kjer koli na zemeljski obli –, so tudi po vstopu v atomsko dobo še vedno bili programske točke, ne udejanjena stvarnost. Tako je bilo tudi v trenutku, ko je začel svoj mandat Kennedy, ki pa je vseeno uprl pogled v nova obzorja. Prelomnost njegovega predsedništva se utemeljuje prav na tej potezi. Po drugi strani pa je mogoče enako reči tudi za katastrofalnost dallaškega atentata: generacija, ki je sledila tisti, katere osrednji dosežek je bila zmaga v drugi svetovni vojni – s čimer so bile dokončno sanirane tudi posledice velike gospodarske krize leta 1929 –, v zgodovino ni vložila čisto svojega stiha. Lyndon Johnson, ki je nasledil Kennedyja, kljub nedvomnim dosežkom svojega predsedništva, katerih dimenzije je bilo zaradi dolgih senc vietnamske katastrofe mogoče uzreti šele mnogo kasneje, je namreč pripeljal do konca prejšnjo epoho. Zamisel Velike družbe, ki je napolnjevala njegov mandat, je dejansko bila nadgradnja Rooseveltove januarja 1944 razglašene zahteve po uveljavitvi Druge listine pravic.

Danes, petdeset in še nekaj let pozneje, ko se odpirajo poprej skrbno zapečateni dosjeji o dallaškem atentatu, se Kennedy in Johnson odkrito označujeta kot zadnja velika ameriška voditelja. Pozneje je edino še Ronaldu Reaganu v Beli hiši uspelo odigrati nekaj, kar se je lahko primerjalo z njunim predsedništvom. A Godfrey Hodgson, ki je pred nedavnim izdal eno tehtnejših študij o Kennedyju in Johnsonu, opozarja: medtem ko zvezda prvega polagoma izgublja svoj sijaj, se drugemu cena počasi, a vztrajno viša. Paradoks je, da je dobi, v kateri je virtualnost postala enako pomembna kot realnost, oprijemljivost bližja kot vizionarstvo.

Revalorizacija Johnsonovega slovesa sama zase nikakor ni neupravičena. Washingtonski Teksačan se je zmerom vedel kot državnik – tudi ko je še bil zgolj politik. Poleti 1941 je kot član Predstavniškega doma Kongresa prispeval odločilen glas v korist ohranitve in postopnega povečevanja obrambne moči ZDA, ki so zaradi Hitlerjevih zmag v Evropi šele malo prej uvedle splošno vojaško obveznost. Za ceno odtujitve tradicionalni bazi Demokratske stranke v južnih, nekoč sužnjelastniških državah je izpeljal daljnosežne emancipacijske reforme. Poslej tamkaj nihče ni več mogel računati na vnaprej določene izvolitve v »misisipijskem slogu«, o katerih je svoj čas Roosevelt pripovedoval celo Stalinu – pač z mislijo, da bo sovjetski diktator v njih našel navdih za ravnanje v svoji vplivni coni in se tako vsaj malo približal demokratičnim partnerjem na Zahodu.

In, seveda, Johnson je tudi mojstrsko otopil poglobljeno raziskavo Kennedyjevega umora pred javnimi očmi in ušesi, ko se je ta začela zapletati v vrtince različnih interpretacij in bi mogla že zaradi nejasnosti hitro pripeljati do neobvladljive histerije. Lee Harwey Oswald, ki je bil kmalu povezan z dallaškim atentatom, namreč ni bil samo nekdanji marinec, temveč tudi bivši prebivalec Sovjetske zveze. To je odpiralo vrata številnim teorijam o vpletenosti slednje v smrt predsednika Kennedyja. Uveljavitev takšnih razlag, ki se jih zaradi Oswaldovega umora ne bi dalo prepričljivo ovreči, bi mogla voditi k ponovitvi scenarija iz poletja 1914, ko je obtožba, da za pokončanjem avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda stoji vlada tuje sile, trasirala pot k izbruhu planetarne katastrofe. Johnson je z zaupanjem pretresa atentata na Kennedyja nekoč politično ambicioznemu šefu Vrhovnega sodišča Earlu Warrenu – leta 1936 je bil celo med republikanskimi kandidati za predsednika ZDA – poskrbel za relativno dolgotrajno preiskavo, ki je njenim rezultatom odbila sleherno nevarno želo in onemogočila naglo reagiranje pod vtisom takšnih ali drugačnih razburljivih vesti. Zato je v očeh rojakov čez čas obveljal za najmanj nerodneža, če že ne za sumljivega beneficienta odstranitve svojega predsedniškega predhodnika, toda možnost svetovne katastrofe zaradi te zadeve je le bila sneta z dnevnega reda. Res pa je, da sta tako svet kot Johnson plačala veliko posredno ceno za to: v vietnamski vojni, ki že v Kennedyjevih letih ni bila neznaten spopad, novi voditelj ni smel popuščati, če si ni hotel pridobiti uničujočega slovesa političnega mlačneža. Ta pa bi mu tudi onemogočal uveljavitev projektov iz okvira Velike družbe.

Petdeset in še nekaj let po Kennedyjevi smrti smo tako v marsičem še vedno v stanju izteka minule epohe. Tako pa ni le v Ameriki. Ljudje, ki so napovedovali novo veliko dobo, so povsod doživeli neuspeh. V Nemčiji je Ludwig Erhard sicer botroval povojnemu gospodarskemu čudežu, njegovo kanclerstvo pa je ostalo zgolj medigra. Nazadnje so se krščanskodemokratski prvaki domislili celo zanj uničujočega vprašanja, ali je sploh član njihove stranke – nakar se je izkazalo, da ni. Na čelu vlade so potem raje videli spretnega žonglerja oziroma reševalca vsakodnevnih vprašanj Kurta Georga Kiesingerja, ki ni bil sposoben sklepati samo sedanjiških kompromisov s socialdemokrati, temveč je imel za seboj tudi prilagoditev nacističnemu režimu, za kar si je novembra 1968 prislužil krepko klofuto Beate Klarsfeld. Pa tudi na rdeči poluti je velika nova doba odpadla: celo kitajski krmarji, ki so od njenih prebivalcev najspretnejši, le sledijo Marxovi misli, da je zgolj iz zahodnjaškega produkcijskega načina mogoče preiti v komunizem – zaradi česar pač delajo globalno, kar mislijo lokalno. Epoha, v katero je svet vodil Kennedy, je tako še vedno odrinjena v prihodnost. In morda bo za zmerom ostalo tako.