Kaj pa indijski izobraževalni sistem?

Kaj pa indijski izobraževalni sistem?

Oddaja
29. 3. 2019 - 14.00

Pred razglasitvijo indijske neodvisnosti od britanske oblasti leta 1947 je bil “namen” visokošolskih institucij v velikem obsegu vezan na administrativni aparat, ki ga je želela vzdrževati kolonialna oblast. Britanska vzhodnoindijska družba se je na polovici in v poznem 18. stoletju odločila oziroma je zaradi upada trgovskih profitov bila primorana stopnjevati svojo kolonialno moč v Indiji. Eden od njenih glavnih premikov, ki je botroval tudi k vzpostaviti mreže visokošolskega izobraževanja, je bila njena tranzicija iz dejavnosti trgovanja v institut zemljiškega posestnika in s tem pobiralca davkov. Institucije visokošolskega izobraževanja so bile tako podvržene administrativnim potrebam kolonialnega “upravljanja”, ki jih je narekoval na novo opredeljen kolonialni aparat britansko-vzhodnoindijske družbe.

Pred letom 1857, ko je bil uradno vzpostavljen univerzitetni sistem, so visokošolske institucije veljale predvsem za institut preverjanja znanja, s katerim se je lahko pridobilo potrdila za administrativno delo na ozemlju, ki ga je začela nadzorovati britanska oblast. V teh institucijah so se po večini izobraževali britanski učenjaki, ki so jim bile kasneje dodeljene višje pozicije v administrativnem aparatu. To je botrovalo k materializaciji koncepta “orientalizma”, kot ga utemeljuje Edward Said. Gre za to, da so imperialne sile začele proučevati lokalno kulturo z namenom ustvariti razlike med njimi kot vladajočimi in večino, nad katero so vladali. V primeru Indije so “orientalne študije” botrovale predvsem k temu, da sta bili pridobitev in poznavanje lokalne kulture nujno vezani na povsem praktično upravljanje imperija. Warren Hastings, prvi guverner-oficir “Britanske Indije”, je svojo namero vzpostavitve visokošolskih institucij in poznavanja lokalne kulture utemeljeval s tem, da mora biti Indija vladana z indijskimi principi, vendar do te mere, da to še vedno spada pod ustrezno kolonialno administracijo.

Skozi 19. stoletje so si nekateri Indijci iz višjih slojev in predvsem iz Bengalske regije lahko privoščili samoizobraževanje in opraviti izpite ter se tako priklopili na administrativni aparat, kar je kasneje botrovalo tudi h krepitvi idej o neodvisnosti Indije. V tem času, torej skozi 19. stoletje, se je spremenila tudi sama politična ekonomija med Indijo in Britanijo. Vzpostavilo se je klasično razmerje centra do periferije. Če so pred tem Britanci iz Indije uvažali polizdelke in končne izdelke na Britansko otočje, so sedaj pričeli tudi z izvažanjem surovin in materialov iz Indije in uvažanjem končnih industrijskih izdelkov iz Britanije nazaj v Indijo. Takšno trgovanje in administracija sta potrebovala tudi prej omenjene lokalne “učenjake” iz Bengalske regije.

Do konca 19. stoletja in v začetku 20. stoletja so univerzitetne institucije v Indiji bile prepredene z lokalnimi “javnimi intelektualci”, britanskimi “učenjaki” in imperialnimi birokrati. Vse tja do razglasitve neodvisnosti Indije v letu 1947 so se na teh univerzitetnih institucijah oblikovale ideje o indijski neodvisnosti in destabilizaciji britanske nadvlade. Tudi nekateri vidni predstavniki prve vladajoče poosamosvojitvene politične stranke, imenovane “Kongresna stranka”, so se izobraževali tako na indijskih univerzitetnih institucijah kot tudi na “prestižnih” britanskih univerzah v Londonu.

Tako počasi prehajamo na poosamosvojitveno obdobje Indije. Za osmišljanje dogajanja na področju visokega šolstva in izobraževanja nasploh, predvsem iz vidika financiranja in institucionalnega okvira, smo se pogovarjali s Parizom Pikulom Gogoiem, magistrskim študentom sociologije na severovzhodni indijski univerzi Tezpur.

Poosamosvojitveno obdobje Indije zaznamovalo visokošolske institucije tako, da so bile te prepoznane kot “javno dobro”. To je pomenilo, da je takratni prvi vladni premier Jawaharlal Nehru uveljavil politike, ki so poskusili zagotoviti splošni dostop do izobraževanja. Na področju univerzitetnega izobraževanja je takratni državni aparat prevzel nadzor nad njegovim upravljanjem in sprostil vstopne pogoje za vpis na univerze ter ob tem povečal njihovo financiranje. Namen univerze je bil torej izobraziti bolj splošno izobražen sloj prebivalstva za prihajajočo vzpostavitev indijske suverenosti.

Kot nam pove Pariz, pa se v osemdesetih 20. stoletja pričnejo neoliberalne reforme, kjer vlada preda upravljanje izobraževalnih institucij v roke privatnemu sektorju. S tem je bil povezan tudi upad financiranja visokošolskih institucij, kar je botrovalo tudi k večjim problemom za najrevnejši sloj prebivalstva.

Izjava

Trenutno so indijske univerzitetne institucije, tako privatne kot javne, usklajevane s strani samo enega vladnega podtelesa, podobnega našemu NAKVIS-u, ki pa spada pod ministrstvo za razvoj človeških resursov. Glede na področno akreditacijo pa obstajajo še nekatera nadzorna telesa, ki jo podeljujejo. Za usklajevanje zelo širokega spektra indijskega univerzitetnega sistema je ena vladna institucija absolutno premalo, meni Pariz.

Izjava

Zaradi premajhnega vlaganja v razvoj javnega univerzitetnega sistema in ob velikem povpraševanju študentov po njem so se v državi pojavile privatne investicije, ki sedaj prevzemajo določene storitve socialne države. S tem se pojavlja komodifikacija izobraževanja. Zaradi velikega povpraševanja je možnost profitnih investicij velika, ob tem pa se pojavlja vprašanje zagotavljanja izobraževanja tudi nižjim slojem, ki si takšnega izobraževanja ne morejo privoščiti. Prav tako je vladna strategija ta, da naj bi s tem privabili tuje investitorje v izobraževalni sistem in s tem povečali konkurenčnost. Kot pove Pariz, je takšno postopanje zanj destruktivna poteza.

Izjava

Marca lani so bile uvedene tudi vladne politike, ki uvajajo večjo avtonomijo univerzam pri iskanju sredstev. Posledica takšne politike so tudi povečani varčevalni ukrepi, saj je bilo predvideno tudi 30-odstotno znižanje plač profesorjem in pomožnemu osebju na univerzah. Večja avtonomija pa pomeni tudi uvajanje šolnin na posamezne univerze, ki so pred tem ponujale brezplačni vpis. Pariza pa skrbi, da bo takšna politika poenotila pristop do kritičnega in samostojnega raziskovanja na univerzah in ob tem marginalizirala nekatere manjšinske skupine. Nekateri progresivni in kulturno zelo raznoliki univerzitetni kampusi, ki ponujajo manjšinske študije, bolj družboslovno naravnane študije in nekatere nove discipline, bi bili s tem zaradi ekonomske neučinkovitosti potisnjeni ob rob. Te politike, pravi Pariz, bodo prenesle stroške študija na pleča študentov in njihovih staršev.

Izjava

Kot pravi Pariz, pa te spremembe niso doživele gladke implementacije. V preteklih letih so se zvrstili prenekatere stavke in protesti profesorjev, učiteljev in študentov. Največji protest se je zgodil v glavnem mestu Indije, Delhi, kjer se jih je zbralo nekaj sto tisoč. Glavni očitki vladi so bili neustrezni pogoji in dotrajana infrastruktura, upad financiranja, uveljavljanje novih kreditnih shem za študente in tudi selekcioniranje študijskih programov glede na njihovo profitabilnost. Univerzitetno izobrazbo si bodo z nadaljevanjem takšnih politik komodifikacije izobraževanja privočili samo še ustaljeni višji razredi, kar preostane nižjim razredom, pa bosta izstop iz izobraževalnega sistema in zaposlovanje v nižje plačanih poklicih in sivi ekonomiji, pravi Pariz.

Izjava

Tudi v februarju tega leta so se v Delhiju zvrstili protesti proti omenjenim rezom v izobraževanju. Študentje in izobraževalno osebje so skupaj z delavci in kmeti zavzeli ulice in protestirali proti trenutni vladavini vladajoče Modijeve stranke Bharatiya Janata. Tekom protestov so bili organizirani tudi plenumi v sodelovanju z delavskimi sindikati.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness