V zraku

V zraku

Oddaja
20. 6. 2016 - 16.00

Končuje se še eno šolsko leto. Veliko študentov mrzlično zaključuje predbolonjsko diplomo, drugi skrušeni ugotavljamo, da smo letos spet en letnik pustili za najlepše dni v letu. Spet tretji razmišljajo o še enem letu pavziranja, saj jim finančno stanje pač ne omogoča možnosti normalnega in rednega študija. Dokaj kaotično je vse skupaj. Podobno je nasploh v sferi izobraževanja, še posebej sferi visokega šolstva. Po lanskoletnih bliskovitih tragikomičnih menjavah je Maja Makovec Brenčič za zdaj še zasidrana na čelu ministrstva. A tudi tej ekipi ne teče vse kot po maslu. Ministrstvo je namreč pred kratkim izdalo uredbo, ki ponovno uvaja sistem glavarin, ki se je v preteklosti že izkazal za problematičnega ter neustreznega in je bil zato tudi ukinjen. Uredbo so sprejeli praktično z danes na jutri, z vse skupaj dvodnevno javno razpravo, v katero na primer visokošolski sindikati in velik del strokovne javnosti sploh niso bili vključeni, ker zanjo preprosto niso vedeli. Lahko bi potegnili hiter zaključek, da ima ministrstvo težave s komunikacijo. Ko smo ministrico povprašali, zakaj spet glavarine, je hitro odgovorila, da tudi sama ni naklonjena temu in da je to samo prehodno stanje. Uredba je torej začasna, dokler ne bo sprejeta novela Zakona o visokem šolstvu ali krajše ZViS. A pogosto se zgodi, da ravno začasni ukrepi postanejo permanentno stanje. A ZViS naj bi bil sprejet z začetkom naslednjega šolskega leta, torej 1. oktobra 2016.

 

Za hip spomnimo, kaj novela prinaša in še posebej česa ne prinaša. Pisanje novele je bilo baje hiperdemokratično, saj so upoštevali kar nekaj želja deležnikov. Tako so na željo oziroma zahtevo sindikatov razširili volitve funkcionarjev na univerzi na vse člane univerze, na željo predvsem Ekonomske fakultete so univerzo “odprli navzven”, skratka internacionalizirali, s študentkami in študenti pa so se pogodili za podaljšanje statusa svežim diplomirancem. Kar je treba še izpostaviti, je prehod na institucionalno akreditacijo, kar je potencialno zelo problematična stvar. S tem dobijo posamezne fakultete avtonomijo odločanja glede tega, kaj bodo in česa ne bodo imele na meniju. Kot se v novoreku rado reče, so fakultete med seboj v konkurenci, posledično takšna avtonomnost lahko pomeni, da bodo seveda same odločale in spodbujale specifične programe, druge pa zanemarjale ali celo ukinjale. Do ukinitev zna priti kar hitro, sploh v sistemu, v katerem trg določa dogajanje na univerzi in ne obratno.

 

Takšno dogmatično kapitalistično logiko spodbujata tako uredba s preprosto računico 'več glav, več denarja' kot tudi novela ZViS. A če smo že pri konkurenci - Univerza v Ljubljani še zdaleč ni konkurenčna, tudi če si to želi biti. Če izpostavimo samo en primer izmed mnogih: doktorski študij na Filozofski fakulteti je za nekaj tisoč evrov dražji od primerljivega doktorskega študija na ZRC SAZU, ki je le kakšnih 500 metrov stran. Seveda ne zagovarjamo logike tega, da Filozofska fakulteta dvigne ceno, ravno obratno, a želimo le izpostaviti, da se na prostem trgu ne znajdemo ravno najboljše. Javna univerza tako ali tako sploh nima česa iskati na prostem trgu. K večji konkurenčnosti stremi tudi Ekonomska fakulteta, ki z internacionalizacijo cilja predvsem na tuje izredne študente, ki ji že sedaj prinašajo velik delež proračuna.

 

Če hitro potegnemo zaključek: novela ZViS ne prinaša ničesar zares novega, niti ne uredi tistega najpomembnejšega – stabilnega financiranja in jasne definicije javne službe. Zahteva po ureditvi teh dveh področij je prišla z več strani – od ustavnega sodišča, zaposlenih na univerzi do študentk in študentov. A za zdaj še nič.

 

Če so študentke in študenti zadovoljni s tem in s podaljšanjem statusa po zagovoru diplome, je treba zamenjati študentsko oblast, ne pa študentov. Predstavniki študentov namreč sklepajo takšne kupčije, ki so škodljive za študente, a jih predstavljajo kot težko priborjene pravice in dodatne ugodnosti. A kaj se pravzaprav sploh dogaja v študentskih organizacijah? Če samo pogledamo delovanje ŠOS in vseh treh ŠOU, se nam praktično stemni pred očmi. Še bolj nas zaboli, ko svoje napake, sumljive posle in preračunane koruptivne prakse javno in glasno priznavajo ter zagovarjajo. Kot da bi bilo to nekaj normalnega. “Ja, seveda smo zemljišče za kampus skoraj štirikrat preplačali bivšemu funkcionarju na ŠOU. Vemo tudi, da bo kmalu tu čez peljal vlak, potem ko smo investirali v to nekaj milijonov študentskega denarja. Ampak nič skrbeti, važno je, da bomo nekaj zaslužili z odškodnino.”

 

Ne morejo se niti dogovoriti, ali so ŠOS in vse tri ŠOU pravne osebe javnega ali zasebnega prava, zato direktor ŠOU v Ljubljani Andrej Klasinc vedno znova jasno in glasno pove, da so oseba zasebnega prava. Razna sodišča, med drugim tudi nekaj sodb vrhovnega sodišča, pa vedno znova uradno povedo, da so oseba javnega prava. Potem je tu še nešteto afer, od sumljivih financiranj raznih kampanj do študentskega kampusa. Kako bi preprečili takšne mahinacije oziroma vsaj dosegli, da odgovorni za razsipanje s študentskim denarjem dejansko odgovarjajo? Zadnji primer tega je predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o skupnosti študentov ali krajše Zskus.

 

V predlogu bi uvedli zunanji nadzor, večjo transparentnost, enkrat za vselej bi definirali pravno subjektiviteto, uvedli zunanji nadzor s strani računskega sodišča in KPK ter uredili pravila volilne kampanje, pri čemer je, kot smo tudi že poročali, prihajalo do neštetih kršitev, nekatere skupine pa so zapravljale vrtoglave vsote denarja, za katere jim ni bilo treba dokazati izvora. ZskuS je korak k izboljšanju študentskih organizacij. Predlog ne posega v samo delovanje teh organizacij, pač pa le zagotavlja nujno potrebni nadzor in omogoča sankcije za potencialne kršitelje. Če živimo v tako opevani pravni državi, je res čudno, ali raje čudežno, da so na tem področju, kjer se letno obrne dobrih 10 milijonov evrov, tako ohlapna pravila.

 

Seveda so študentske organizacije nujno potrebne in tudi za marsikaj koristne. Poskrbeti pa bi bilo treba, da če sama organizacija pride v napačne roke, obstajajo mehanizmi, ki preprečijo korupcijo in klientelizem.

 

Kaj nas čaka v naslednjem šolskem letu, si ne upamo napovedati. S trenutno rahlo zmedenim in nad prostim trgom entuziastično navdušenim resornim ministrstvom nikakor ni vseeno, kaj počnemo tisti, ki študiramo. Uradnim študentskim predstavnikom pa je pomembno predvsem njihovo lastno udobje oziroma privilegiji, ki jih uživajo na račun študentskega dela.

 

Med uradnimi študentskimi organizacijami in Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport je veliko skupnih točk. Poleg Mitje Urbanca, bivšega predsednika ŠOS in trenutnega vodje kabineta resorne ministrice, oboji radi prelagajo odgovornost, se radi smehljajo in trepljajo po ramenih. Pa če pustimo malenkosti, Stojan Sorčan, generalni direktor direktorata za visoko šolstvo, je javno pohvalil ŠOS kot odličnega in konstruktivnega partnerja. Vlada, ki nasilno ruši vse, kar je socialnega, ki ne razume koncepta javnega in ki družbo dojema kot vsoto posameznikov, je vlada, s katero bi morali biti študenti bolj ali manj v konfliktu. A kaj se dogovarja vrh ŠOS-a z ministrstvom, ostaja za večino študentov skrivnost. Važno je, da se svežim diplomirancem podaljša status za tista 2 tedna od zagovora diplome! Brez bonov je res težko preživeti. Pa brez sarkazma.

 

Če zaključimo: veliko stvari visi v zraku, oktobra bodo tudi ponovne volitve v študentske organizacije. Volilo se bo študentske predstavnike, ki bodo upravljali z večmilijonskim proračunom in sedeli za mizo, ko se bodo pisali zakoni, ki bodo oblikovali prihodnost visokega šolstva pri nas. Na nas je odgovornost in dolžnost, da poskusimo spremeniti trenutne tendence. Na makroekonomske smernice nimamo kaj dosti vpliva, lahko pa zato najprej počistimo pred lastnim pragom in začnemo spreminjati šolski sistem ter lastne študentske organizacije, in sicer tako z volitvami kot s konstitucijo progresivnih študentskih struktur ter s povezovanjem vseh študentk in študentov.

 

Kar je unikatnega na univerzi, je to, da je na enem mestu združenih veliko mladih s skupnim interesom. Ta skupni interes je seveda brezplačno in kakovostno javno šolstvo ter stabilen trg delovne sile, ki omogoča varno in produktivno prihodnost. Seveda je problem širši in se ga ne da urediti niti z enim zakonom niti znotraj enega ministrstva. Je pa treba ozavestiti študentke in študente, da imamo moč in za zdaj še relativno dobre pogoje za politično aktivnost. Kar je starega in neprimernega ali nedelujočega, je kot tako treba prepoznati in pripoznati ter nemudoma odstraniti. Politizacija študentov je eden izmed pogojev politizacije celotne družbe. Sploh če gledamo bivše predstavnike študentov in študentske funkcionarje, ki sedaj sedijo v parlamentarnih strankah, je študentski parlamentarizem predstopnja državnega parlamentarizma. Študentke in študenti pa ne smemo biti le pasivni podporniki demokracije, ampak njeni glavni akterji. Sedaj imamo pogoje. Sedaj imamo priložnost. 

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness