(S)pregledan tvarnik narave
»Ljudje bodo spoznali, da je pod zunanjo lepoto naših nižavij, naših hribovij in naših visokogorij skrita zgodovina. Ko jo bomo razkrili, bo zunanji lepoti dodala poglobljen pomen in dodaten čar.« Archibald Geikie, Landscape and Literature, 1905.
Kaj si predstavljate, ko vam rečem narava? Si v domišljiji slikate podobe nižavij, hribovij in visokogorij? Povsod raste bujno rastlinje, naokoli pa lezejo, jadrajo ali oprezajo živali? Ob takih podobah narave vam je lahko prijetno, vzbudi pa se občutek, da je to nekaj ranljivega, vredno ohranjanja. Ko izrečem besedo ohranjanje, so med prvimi mislimi verjetno izkrčeni pragozdovi in ranljivi koralni grebeni.
Naše dojemanje narave in njenega ohranjanja pogosto zaobide temeljno sestavino, na kateri sloni celoten živi svet. To je neživi del narave. To so tla, v katera lahko drevesa razpredajo svoje korenine, to so rečne struge, ob katerih se napajajo živali, to so mineralne surovine, od katerih je odvisna celotna človeška civilizacija.
To je geopestrost, ki pogojuje biotsko raznovrstnost. Pojmu geopestrost posvečamo današnjo Frequenzo della scienza. Kaj vse zajema omenjeni termin, nam pojasni doktor Matevž Novak z Geološkega zavoda Slovenije.
Opisovanje narave z izrazoma biotska pestrost in geopestrost nakazuje, da naravo sestavljata dve enakovredni komponenti, živa in neživa narava. Geopestrost zajema več kot 5800 različnih vrst mineralov. Nekateri izmed njih so izjemno redki in zato ogroženi. Minerali, ki lahko tvorijo kristalne oblike različnih velikosti in struktur, se združujejo in tako ustvarjajo na tisoče edinstvenih kamnin. V Sloveniji imamo več kot 400 milijonov let stare kamnine, ki jih ljudje uporabljamo v arhitekturne in gradbene namene. V teh kamninah najdemo poleg mineralov še edinstvene fosilne ostanke. V Karavankah so na primer našli fosilne ostanke bodic morskih ježkov, stare več kot 300 milijonov let!
Tudi različne vrste tal predstavljajo geopestrost. V Sloveniji poznamo več kot 20 različnih vrst tal in so eden najbolj ogroženih naravnih virov. H geopestrosti prav tako sodijo reliefne oblike in topografíja, čeprav so imena oblik in procesov precej splošna. Na primer morena, dolina in planota sicer opisujejo relief, vendar zaradi neenotne svetovne klasifikacije pri tem ostane veliko zemeljskega površja spregledanega. Podoben problem je še z geološkimi procesi. Obalna erozija je splošno uporabljen izraz, ko pa pričnemo s podrobnim proučevanjem obalne erozije, vedno znova ugotavljamo, da gre za zapleten in malo raziskan proces, ki se od obale do obale zelo razlikuje.
Koncept geopestrosti ni star niti trideset let. Izraz lahko v marsičem primerjamo z izrazom biotska pestrost. Predlagal ga je Walter Rosen leta 1985, čeprav se je o biotski pestrosti veliko govorilo že na začetku dvajsetega stoletja. Splošna popularizacija izraza biotska pestrost je nastopila leta 1992 na konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju, ki je potekala v Riu de Janeiru. Pod okriljem omenjene konference so izdali Okvirno konvencijo Združenih narodov o podnebnih spremembah. V besedilu omenjajo izraze, kot so hidrološki, talni in geomorfološki dejavniki. Vendar izraz geopestrost, ki bi lahko združil vsa omenjena področja, ostane v besedilu popolnoma spregledan. Zakaj tak zamik pri prepoznavanju geopestrosti v primerjavi z biotsko pestrostjo, nam pojasni Martina Stupar z Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave.
Prepoznavanje potrebe po varovanju nežive narave je nastopilo veliko kasneje kot prve pobude za varovanje žive narave. Čeprav sta bili obe naravni pestrosti enako ogroženi in obe potrebni zaščite. Tako je geopestrost svojo prvo uradno omembo doživela leta 1993, kar je skoraj deset let kasneje kot biotska pestrost. Izraz geopestrost je prvič uporabil tasmanski znanstvenik Charles Sharples v svojem delu o ohranjanju geoloških znamenitosti na Tasmaniji. Zavzel se je za ohranjanje geološke dediščine. Svoj zagon za ohranjanje geopestrosti je podkrepil z razlago, da se skrb za okolje skozi zgodovino vedno pristransko nagiba k ohranjanju biotske raznovrstnosti. Geološke procese se pri tem obravnava zgolj kot podlago, na kateri se odvijajo biološki procesi. Sharples je v delu izjemno kritičen do vseh, ki Zemlji pripisujejo izjemen pomen samo zaradi biološke raznovrstnosti. Okliče jih za biocentrične šoviniste. Želi poudariti, da geopestrost ni instrumentalna vrednost, ki služi zgolj kot temelj, na katerem lahko živa bitja obstajajo. Geopestrost je sama po sebi dragocena.
Temeljni akt geopestrosti pa je leta 2008 zapisal Murray Gray, ki v svojem raziskovalnem delu Geodiverziteta: izvor in evolucija paradigme napovedal spremembo paradigme o pomembnosti nežive narave. Sharplesove ideje iz Tasmánije prenese na celotni svet in opredeli kulturni, estetski, ekonomski, funkcionalni, znanstveni in celo eksistencialni pomen geopestrosti za planet in človeštvo.
Morda se Gray ni motil. Sedem let kasneje je uradno prišlo do spremembe v dojemanju nežive narave v širši mednarodni skupnosti. Generalna skupščina Združenih narodov je namreč leta 2015 v New Yorku sprejela 17 ciljev za trajnostni razvoj za naslednjih 15 let. Nov razvojni okvir se osredotoča na globalne preizkušnje, kot so lakota, neenakost, mir in pravičnost, podnebne spremembe ter degradacija okolja. Sprejeti dokument je bil gotovo ena pomembnejših prelomnic za geopestrost. Izraz se je začel uporabljati izven ozkega kroga stroke in končno se je uveljavil tudi na mednarodnem nivoju. Tako kot biotska pestrost v Riu več kot dvajset let pred tem. Geopestrost je dobila svojo prepoznavnost predvsem v štirih od sedemnajstih ciljev za trajnostni razvoj, več nam razloži doktor Novak.
IZJAVA
Ravno četrti izmed ciljev za trajnostni razvoj, to je izobraževanje in seznanjanje sveta z geopestrostjo, je bil povod, da je 16. novembra lani Generalna skupščina Unesca v Parizu razglasila 6. oktober za Mednarodni dan geopestrosti.
Mednarodni dan geopestrosti 6. oktobra je pomemben za spodbujanje izobraževanja in raziskovanja na področju geoznanosti, za produktivno sodelovanje z industrijo, politiko in nevladnimi organizacijami. Boljše poznavanje dinamike Zemlje in ozaveščanje o naravnih procesih pripomoreta k izobraženosti družbe. To pa posledično pomeni boljše upravljanje in oblikovanje našega skupnega prostora.
V nadaljevanju oddaje Frequenza della scienza bomo govorili o razliki med geopestrostjo in geološko dediščino. Kako se družba loteva ohranjanja nežive narave in katere so vodilne organizacije, ki pri tem sodelujejo? Pogledali bomo tudi nekaj konkretnih primerov geološke dediščine v Sloveniji. Najprej pa glasbeni premor.
Ponovno dober dan, poslušate oddajo Frequenza della scienza, ki jo pripravlja znanstvena redakcija Radia Študent. Danes govorimo o geopestrosti v duhu prihajajočega Mednarodnega dneva geopestrosti, ki bo 6. oktobra. Pred glasbenim odmorom smo temeljito pojasnili pojem geopestrosti in pregledali zgodovino njegove uveljavitve. Naj ponovimo za vse, ki ste se nam morda šele zdaj pridružili. Geopestrost so vsi neživi naravni materiali in procesi, ki so oblikovali naš planet in še danes oblikujejo njegovo notranjost in površje. Geopestrost predstavlja neživo naravo in je tihi sopotnik biotske raznovrstnosti.
V drugem delu oddaje bomo govorili o geološki dediščini. Pregledali bomo mednarodne organizacije in programe, ki se ukvarjajo z varovanjem in zaščito narave na svetovnem nivoju. Za začetek pa nam bo doktor Matevž Novak z Geološkega zavoda Slovenije pojasnil razliko med geopestrostjo in geološko dediščino.
Celotne svetovne geopestrosti se torej ne da in je tudi ni smiselno zaščititi. Če potegnemo vzporednico z biotsko raznovrstnostjo, svet potrebuje les, ki ga pridobiva iz gozdov. Vseh gozdov tako ne moremo zaščititi, obstajajo pa gozdni in pragozdni rezervati, kjer je poseg človeka prepovedan. Enako je z geopestrostjo, ki jo sestavljajo rudna nahajališča. Nekatera nahajališča so še danes obratujoči rudniki, saj le tako lahko dobimo potrebne surovine za delovanje globalnega stroja. Na svetu pa obstajajo rudna nahajališča, ki so neizkoriščena in so zaščitena kot geološka dediščina. Takšne imamo tudi v Sloveniji, na primer rudnik svinca in cinka v Mežici in pa rudnik živega srebra v Idriji.
Kdo odloča, kaj je vredno zaščite in kaj ne? Na svetovnem nivoju je to Organizacija združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo oziroma Unesco. Ta mednarodna organizacija oblikuje seznam svetovnih območij, ki izkazujejo izjemno naravno ali kulturno dediščino in so vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine.
V Sloveniji imamo kar pet območij, ki so vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine. Kot predstavniki naravne dediščine so to Škocjanske jame in bukovi gozdovi naravnih rezervatov pragozd Krokar in Snežnik-Ždrocle. Kulturno dediščino Slovenije pa predstavljajo dediščina živega srebra v Idriji, dediščina prazgodovinskih kolišč na Ljubljanskem barju in dela arhitekta Jožeta Plečnika.
Na Unescov seznam svetovne dediščine je vpisanih 1154 območij, ki so kulturna, naravna ali pa mešanica obojega. Območij, ki izpolnjujejo Unescov kriterij za geološko dediščino, je zgolj 93. Samo 8 odstotkov območij na Unescovem seznamu so primeri najpomembnejših faz Zemljine zgodovine, vključno z ostanki življenja ali pa izjemnimi primeri geoloških procesov, ki ustvarjajo relevantne reliefne oblike s pomembnimi geomorfnimi ali fizičnimi značilnostmi. Na svetovnem seznamu tako še vedno manjka veliko geoloških značilnosti in elementov, ki so ključnega pomena za razumevanje Zemlje in jih je potrebno prepoznati na svetovni ravni. Predvsem pri območjih v Afriki, arabskih državah in Latinski Ameriki je treba še veliko postoriti za določanje in raziskave geološko pomembnih območij.
Unescu podobna organizacija, ki se prav tako ukvarja s prepoznavanjem in zaščito edinstvenih naravnih območij, je Mednarodna zveza za varstvo narave ali IUCN. Obe organizaciji se ukvarjata z zelo širokim področjem in ne zgolj z geološko dediščino in njenim ohranjanjem. Zato jima zelo dobrodošlo pomoč pri vzpostavitvi mednarodnih standardov za prepoznavanje območij geološke dediščine nudi še Mednarodna zveza geoloških znanosti oziroma IUGS.
Unesco in Mednarodna zveza geoloških znanosti zelo tesno sodelujeta tudi pri Unescovem programu Globalni geoparki. Na svetu trenutno obstaja 177 Unescovih globalnih geoparkov v 46. državah. V Sloveniji sta v to mrežo trenutno registrirana dva geoparka – Geopark Idrija in Geopark Karavanke, v nastajanju pa je še Geopark Kras. Kakšna je razlika med vpisom na Unescov seznam svetovne dediščine in Unescovim globalnim geoparkom, nam pojasni Martína Stupar z Zavoda Republike Slovenije za varstvo naravne in članica Odbora za svetovno kulturno in naravno dediščino.
Geoparki se torej razvijajo na nivojih lokalne skupnosti in lokalnega upravljanja. Spodbuja se prepletanje med domačini in naravo. Da območje sploh lahko postane geopark, je potrebna izjemna geološka dediščina, ki mora biti svetovnega pomena. Vrednost potencialnega geoparka ocenjuje komisija, ki jo sestavljajo člani Mednarodne zveze geoloških znanosti oziroma IUGS. Kdaj lahko neko območje pridobi naziv Unescov globalni geopark?
V Sloveniji imamo trenutno dva Unescova globalna geoparka in še en geopark v nastajanju. Prvi je Idrija in meje tega parka zaobjemajo administrativno območje občine Idrija. Drugi Unescov globalni geopark je del Karavank. To je čezmejni geopark in zajema 14 občin v Avstriji in Sloveniji. Kaj vse nudita omenjena globalna geoparka in kaj vse bo zaobjemal geopark v nastajanju, pa boste izvedeli po glasbenem premoru.
Poslušate oddajo Frequenza della Scienza na Radiu Študent. Danes govorimo o geopestrosti, geološki dediščini, varovanju nežive narave in Unescovih globalnih geoparkih.
V Sloveniji imamo trenutno dva Unescova globalna geoparka. Najprej bomo podrobneje spoznali Geopark Idrija. Kakšno geološko dediščino lahko najdemo tam, nam razloži Mojca Gorjup Kavčič iz Geoparka Idrija.
IZJAVA
V oddaji smo že omenili, da se v Idriji nahaja tudi rudišče živega srebra, njegova dediščina pa je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Kakšna je torej razlika med geoparkom Idrija in vpisom na Unescov seznam naravne in kulturne dediščine?
Vpis na Unescov seznam torej pomeni, da je ta dediščina zaščitena po najvišjih možnih merilih na nivoju države. Ukrepi ohranjanja narave so tukaj predvsem izobraževanje oziroma oblikovanje odnosa med ljudmi in dediščino. Poudarki so seveda na ozaveščanju o dediščini, njenem pomenu in nujnosti ohranjanja. Običajno je to v obliki urejenih učnih poti, izobraževalnih centrov in razstavnih prostorov. Pomeni tudi spodbujanje lokalne trgovine z domačimi blagovnimi znamkami. Poseben status v Geoparku Idrija ima krajinski park Zgornja Idrijca, ki je zavarovano območje. Na tem območju pa se v skladu z Zakonom o ohranjanju narave izvaja usmerjanje in spodbujanje k trajnostnemu obisku ter skrb za infrastrukturo, ki je za to potrebna.
Mednarodne organizacije, kot so Mednarodna zveza za varstvo narave, Unesco in Mednarodna zveza geoloških znanosti, si prizadevajo, da bi s programom Unescovi globalni geoparki resnično povezali ljudi z naravo. Želijo poudariti, da smo ljudje odvisni tudi od nežive narave in da to že samo po sebi predstavlja dediščino.
Sedaj pa se s stika južnih Alp in Dinaridov selimo na čezmejno območje Geoparka Karavanke, ki obsega 14 občin na avstrijski in slovenski strani. Kakšno geološko dediščino lahko najdemo na tem območju, nam razloži doktorica Darja Komar iz Geoparka Karavanke.
IZJAVA
(»Geopark Karavanke je čezmejni geopark med SLovenijo in Avstrijo. Vključuje 14 občin, 9 od teh se nahaja na avstrijski strani, 5 pa na slovenski. Med geološkimi posebnostmi, ki so posebna in edinstvena tudi v svetovnem merilu so nahajališče karnijskih krinoidov v dolini potoka Helena v občini Črna na Koroškem. To je eno od treh najbogatejših nahajališč v Evropi. Potem je tu rudnik svinca in cinka v Mežici, največji kovinski rudnik v Sloveniji. Gre za eno od petih območij orudenja tega tipa v svetu. Rudnik MEžica je tudi nahajališče minerala vulfenita in tudi eno najbolj znani nahajališč tega minerala v Evropi. Poleg tega imamo tudi rudnik svinca in cinka v Topli, ki je pomemben v svetovnem merilu saj gre tu za pomemben dokaz za sedimentni nastanek tega tipa orudenja. Naj omenim še mineral dravit in Dobrovo pri Dravogradu, kjer so ta mineral našli prvič. Ime je dobil po reki Dravi in zato je Dobrova pri Dravogradu izvorno nahajališče tega minerala. Periadriatska prelomna cona, ki je nastala kot posledica kolizije dveh velikih litosferskih plošč. Potem na avstrijski strani v občini Železna Kapla imamo kapniške jame, ki so jih odkrili povsem po naključju ob izkopavanju svinčevo-cinkove rude. Podkanjski slap v občini Galicije je eden izmed najvišjih prostopadajočih slapov v Evropi, hkrati pa je tudi nahajališče jurskih amonitov. Potem imamo Korške peči, naravni rezervat v občini Železna Kapla, kjer je tudi nahajališče znane trbiške breče. Pa pobočja blazinaste lave v obirski soteski. Smrekovec na slovenski strani v občini Črna na Koroškem. Številni izviri mineralne vode na območju periadriatske prelomne cone med Jezerskim in pa Železno Kaplo. Za konec pa mogoče še premogovnik na Lešah, kjer so v preteklosti pridobili več premoga, kot pa takrat v vseh slovenskih premogovnikih skupaj.«)
Vsekakor razgibano območje, ki je skoraj štirikrat večje od Geoparka Idrija. Tukaj prav tako veljajo enaka pravila ohranjanja. Z usmerjenim turizmom in izobraževanjem na vseh nivojih želijo ljudem predstaviti naravne vrednote svetovnega pomena in v proces aktivno vključiti lokalno prebivalstvo, kar se kaže tudi v vsakoletnem organiziranju Geofestivala.
Geopark Karavanke je velik več kot 1000 kvadratnih kilometrov in pokriva območja v Sloveniji in Avstriji. Kakšna je vodstvena ureditev geoparka, kakšno je medsebojno sodelovanje vpletenih institucij in kako poteka financiranje, nam razloži Gerald Hartmann, direktor Geoparka Karavanke.
(»Karavanke Unesco globalni geopark upravlja čezmejna organizacija EZTS Geopark Karavanke. To je kratica za Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje. To pravno obliko smo pridobili konec leta 2019, pred tem smo bili organizirani kot čezmejna delovna skupnost, kar pa je bilo žal v skladu samo z nacionalno zakonodajo. EZTS je bil ustanovljen prav v skladu z evropskim pravom za lažje čezmejno, nadnacionalno in regionalno sodelovanje med državami članicami teh njihovimi regionalnimi in lokalnimi organi. Tko je EZTS največja pravna oblika v čezmejnem sodelovanju za javne institucije. Kar se tiče vključitve Zavoda za varstvo narave Republike Slovenije, predvsem območna enota Maribor. Oni so res zelo pomembni v našem geoparku, ker so bili vključeni že v samo ustanovitev geoparka pred več kot desetimi leti. Ampak ne samo zaradi javne službe, ohranjanje narave in opravljanje nalog določenih z Zakonom o ohranjanju narave. Ampak tudi zaradi izobraževanja in popularizacije geološke dediščine je Zavod za varstvo narave zelo zelo pomemben partner v naši mreži. Financiranje EZTS-ja oziroma geoparka, najmočnejši pridobimo s strani naših članic. To so občine, nekaj tudi s strani Deželne vlade na Koroškem in seveda, kar v lepi višini, tudi na ravni raznih evropskih projektov.«)
Geoparki se z namenom izmenjave dobrih praks pri izobraževanju in predstavitvah svojih vsebin združujejo v mreže. Tako idrijski kot karavanški geopark sta člana Evropske mreže geoparkov in Svetovne mreže geoparkov. Več o mreženju pa nam pove Suzana Fajmut Štrucl, direktorica Podzemlja Pece, turističnega rudnika in muzeja v Mežíci ter predstavnica Geoparka Karavanke v Evropski in Svetovni mreži geoparkov.
Na nacionalnem nivoju se v državah, ki imajo več geoparkov, ti povežejo v forum. Pri tem sodelujejo z nacionalno Unescovo komisijo, člani slovenskega foruma pa so še Ministrstvo za kulturo, Zavod Republike Slovenije za varstvo narave, Geološki zavod Slovenije in Oddelek za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Njihova naloga je med drugim pomoč ostalim potencialnim območjem v državi, da pridobijo naziv Unescov globalni geopark. Trenutno imamo v Sloveniji tako potencialno območje na matičnem Krasu, kjer nastaja tretji slovenski geopark, več o tem pa doktor Matevž Novak z Geološkega zavoda Slovenije.
IZJAVA
Upamo torej, da se bo Slovenija prav kmalu lahko bohotila s kar tremi geoparki. Že osnovna geološka predispozicija Slovenije je izjemna. Nahajamo se na stiku treh velikih in zelo različnih geotektonskih enot; Alp, Dinaridov in Panonskega bazena. Prav območja, ki jih oblikujejo gorotvorni procesi, so ena od geološko najzanimivejših in najpestrejših ter močno prispevajo k geopestrosti, ki jo opazujemo v Sloveniji.
Preden pa zaključimo naše nedeljsko druženje, si privoščimo še en glasbeni premor.
Še zadnjič lepo pozdravljeni v današnji oddaji Frequenza della scienza. Govora je o geopestrosti, oddajo pa smo pripravili v duhu prihajajočega Mednarodnega dneva geopestrosti 6. oktobra, ki ga bomo letos obeleževali prvič.
Tekom oddaje smo ugotovili, da je geopestrost še vedno izraz, ki se zelo počasi uvaja v splošno rabo, čeprav je geopestrost izrednega pomena za življenje na Zemlji. Skozi zgodovino smo pogosto problematizirali ogroženost in pomen ohranjanja biotske raznovrstnosti, medtem ko je geopestrost pogosto ostala spregledana. Vendar je treba poudariti, da so se slovenska naravovarstvena prizadevanja na področju geopestrosti začela relativno zgodaj. V Spomeníci iz leta 1920, ki velja za prvi poziv k sistematskemu varstvu narave v Sloveniji, so med predlogi za zavarovanje ogrožene narave med drugim vključili tudi varstvo podzemnih jam.
V današnji oddaji smo spregovorili o edinstvenih primerih geopestrosti, ki jih mednarodna skupnost prepoznava in varuje kot geološko dediščino. Vendar pa bi lahko rekli, da se je geopestrost znašla na precepu. Unesco in ostale mednarodne organizacije, kot smo spoznali, lažje zavarujejo geološko dediščino v razvitih delih sveta. Geopestrost in geološka dediščina Afrike, Latinske Amerike in arabskega sveta tako še vedno ostajajo pod hudim pritiskom urbanizacije in prekomernega izkoriščanja. Zato marsikateri pripadniki stroke iščejo načine, da bi razvili orodja za vrednotenje geopestrosti določenega območja. Kot je to praksa pri biotski raznovrstnosti, kar bi lahko olajšalo generalizirano varstvo narave. Kljub napredku na področju varovanja nežive narave še vedno manjka vzpostavitev generalne klasifikacije geopestrosti, s katero bi študije in vrednotenje geološke dediščine postale bolj poenotene.
S skupnimi prizadevanji geoznanstvenih skupnosti, političnih tvorb in svetovnega prebivalstva bosta geopestrost in geološka dediščina postopoma dobili prepoznavnost, ki si jo zaslužita. Resnično nujnega pomena je, da se na globalnem nivoju prepozna potrebo po varovanju, trajnostnemu razvoju in ohranjanju nežive dediščine tega planeta. Temu tudi namenjamo 6. oktober, Mednarodni dan geopestrosti. Srečno!
Pisala je Lea, urednikovala Klara.
Tehniciral je Toljo, lektoriral Aleš.
Brala sva Špela in Škoda.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj