Komunizem nas ne bo rešil pred nami samimi

Komunizem nas ne bo rešil pred nami samimi

Leijia Hanrahan
 

Najini prijaznejši in darežljivejši prijatelji razumejo to kot odločitev, spoštovanje njene avtonomije in zaupajo dostojanstvu njene želje po miru. Vendar, z besedami Edne St. Vincent Millay – Zavedam se. A se ne strinjam. In nisem sprijaznjena.

Z Leijio sva bili najboljši prijateljici več kot desetletje. Znala je priti do dna vsakršnega problema. Te spraviti v smeh, ko objokuješ tak ali drugačen srcezlom in kogarkoli elegantno razorožiti z besedami, z zmožnostjo previdne gracioznosti, ki jo je bilo težko že samó opazovati.

V eseju, napisanem nekaj let pred njeno smrtjo, poskuša odgovoriti na vprašanje, ki jo je preganjalo: Kaj je to biti nor?

Obstaja izčiščen koncept mentalnih bolezni, določen s kompleksno vzročno mrežo bioloških, travmatogenih, družbenih in strukturnih pogojev. Strokovnjaki opletajo z naučenimi analizami, s čimer ustvarjajo prikladne diagnoze, vsaka od njih pa s črtkano črto vodi do šablonske kemične rešitve, ki gre z roko v roki z določenimi vidiki »skrbi« ali »podpore«. Ta pripoved – odvisnosti in naučene nemoči – me plaši.

Leijia se urno giblje med različnimi izhodišči – stališča Nacionalnega inštituta za zdravje sooča s stališči Foucaulta in Fanona, zasleduje ketamin od zabav do klinik, si zamišlja svet, ki zahteva Prozac, in svet, ki ga zgolj vključuje. Seveda droge delujejo, seveda nas ta svet dela nore, seveda imamo odklonska telesa in um. Pa vendar nekaj manjka: to, čemur pravi avtonomija in smisel, ki nimata svojega mesta v subjektu, na katerega so nore reaktivne rešitve znanosti in zdravstvene oskrbe, temveč v moči čudovite subjektivnosti, ki nikoli v celoti ne postane del njih.

Leijia kot vedno razmišlja sijajno in razgledano. A poleg tega, da njen premislek ostaja nedokončan, na zastavljeno vprašanje neposredno ne odgovori – če je nanj sploh mogoče odgovoriti. Kaj pomeni biti – ali postati – oseba s takšno subjektivnostjo?

Leijia je vedela, da na koncu ne zadostuje niti bog niti komunizem niti »imeti drug drugega«. Imeti obzorje, h kateremu stremimo, gojenje vzajemnosti in soodvisnosti – vse to je lahko blagodejno. Toda sposobnost delovanja je v popolnosti lastna sebi, lastnemu telesu, rojena v lastnem umu. Mesto nadzora se premakne iz zunanje v notranjo pozicijo.

Pisateljice in pisatelji, ki sva jih oboževali, so zahtevale, da v svojih občutkih neusmiljeno zadušimo in odstranimo vse namišljeno, da hodimo po lastni poti in ne posnemamo drugih, da pridemo same do ruševin in ne le do zgodbe o ruševinah – do stvari same in ne le do mita.

Seveda se vedno najde še kakšen privid. Ne glede na to, ali je močen ali strašljiv, je edina pot naprej.

Banu, November 2022

Sem na obveznem službenem usposabljanju za prvo psihološko pomoč, ki ga organizira newyorška bolnišnica Gouverneur. Tukaj sem, se zdi, da se učim o duševnih motnjah v tretji osebi – kot da so psihoze v celoti v domeni drugega – pa tudi, da dobim plastificirano potrdilo o opravljenem usposabljanju za nadrejene. Ko nam predavatelj začne predavati o vsesplošni dostopnosti skrbi in virov za duševno zdravje, se popolnoma odklopim. Ravnodušno se sprašujem, kako odvečno je to; koliko ljudi v tej sobi se je že kdaj poskušalo ubiti. Da sem lahko tu, sem morala prestaviti termin za terapijo.

Nenehna uporaba statističnih podatkov v razpravah o duševnem zdravju je precej patetična. Po nekaterih podatkih 18,5 odstotkov odraslih Američanov trpi zaradi takšnih ali drugačnih težav z duševnim zdravjem. Druge študije kažejo, da približno 20 odstotkov odraslega prebivalstva že jemlje kakšna zdravila za duševne bolezni. Kontinuum med običajnim odmerkom Prozaca in tridelnim antipsihotičnim koktajlom, okrašenim z dizajnersko drogo, se zdi nerelevanten. Vsi smo nori in večina se nas tega ne zaveda. Tako vsaj pravi konsenz javnosti, občasno podkrepljen ali ovržen z ljudskimi argumenti, da je v resnici edini nori človek Adam Smith; da sočasnost rekordnega števila samomorov in vse hitrejšega razvoja poznega kapitalizma ni naključje. Obstaja močno nasprotovanje ideji, da je obup posledica kemičnega neravnovesja. Obstajajo le šibki izvorni dokazi, ki so se jih vehementno polastile monumentalno dobičkonosna in vplivna farmacevtska industrija ter generacije pohlepnih psihiatrov.

Michel Foucault je seveda veliko pisal o uničujoči dinamiki moči med zdravniki in tistimi, označenimi za nore, in trdil, da med človekom in norcem ni skupnega jezika. Dejanska zgodovinska podlaga psihiatrije kot industrije je bil strah pred nezaželenimi osebami. Odsotnost skupnega jezika odzvanja ne glede na posameznikovo stališče do antipsihiatrije, ki jo je Foucaultovo delo pomagalo navdahniti. To zlahka potrdi vsakdo, ki se medicinskemu osebju napreza razložiti, kako je občutiti psihozo, nakar je z odzvanjajočimi rezultati potrto frustriran. Toda onkraj brezplodnih obiskov zdravnika se v splošnem, od lahkih mnenjskih prispevkov do vsakdanjih pogovorov, naše nerazumevanje – ali pogosteje zavračanje razumevanja in vseh očitnih strukturnih dejavnikov – pogosto zvede na stigmo o duševnem zdravju.

Diagnoze duševnega zdravja so brezplodno močvirje, ki v resnici zakriva resničnost norosti. Te diagnoze družbene standarde normalnosti povzdigujejo daleč nad subjektivnost posameznika, in to na način, ki je v nasprotju z goro znanstvenih dokazov, ki so enako prepričljivi kot farmacevtska politična fronta, čeprav morda manj medijsko odmevni. V splošnem je norost konstrukcija, ki jo še dodatno legitimirajo in zaostrujejo poskusi, da bi jo odpravili. Gre za namerno nerazumevanje različnih načinov dojemanja sveta. Prijatelj me je lansko zimo spomnil na trditev Frantza Fanona, da je v norem svetu le prisebna oseba resnično ob pamet, medtem ko vsi ostali samo v temelju štekajo. Druga plat tega sentimenta sledi isti logiki in jo upravičeno ponavljajo številni, nenazadnje tudi moja mama – Ljudje so bolni zaradi te družbe. Ne moreš popraviti možganov, ki jih vsak dan krhajo mezdno delo, patriarhat in demoni, ki spominjajo na Richarda Spencerja. Ampak so v komunizmu res vsi srečni?

Sama lahko poročam le o tem, kar sem doživela: da je mreža diagnoz duševnega zdravja vsaj tako absurdna kot pravijo vsi, če ne še bolj; da te diagnoze neskončno izkoriščajo najrazličnejši mrhovinarji; da je ozko polje, v katero skuša dominantna psihiatrija stlačiti izkušnje uma, ahistorična šala. A vendarle določena odstopanja od funkcionalnosti in sreče verjetno niso le posledica tega, da je svet nor (čeprav je) in da se stroka želi obogatiti (kar tudi počne). Te izkušnje so lahko resnično strašne in neskladne z vsakršnimi poskusi ostati živ in vsaka rešitev, ne glede na to, kdo ima od nje še koristi, nosi vrednost lastnega izida. To je gotovo nenavaden vmesni položaj, vendar pa krmariti po duševnem zdravju kot pacient ali celo zgolj kot subjekt s seboj vedno prinese veliko tehtanja, zato si ta tema zasluži premislek.

Tu pridemo do dizajnerskih klubskih drog. Leta 2000 so na Univerzi Yale potekale prve raziskave o pozitivnih učinkih ketamina na duševno zdravje. Po letih klinične uporabe kot pomirjevala in neuradne uporabe kot anestetika so ga začeli preučevati zaradi možnosti zdravljenja pri bolnikih z depresijo, ki so odporni na zdravljenje, torej pri katerih se stanje s tradicionalnimi zdravili in terapijo ne izboljša ali vsaj ne v pričakovani meri. Ameriška Uprava za hrano in zdravila, krajše FDA, še ni odobrila ketamina za zdravljenje depresije, vendar se vseeno uporablja v ta namen. Ta droga ne deluje kot tradicionalna zdravila, ki vplivajo na živčne prenašalce, ampak preoblikuje način komunikacije med sinapsami. Kot mi je razložil moj anesteziolog, gre za popravek strojne opreme namesto le programske. Dejal je, da se mnogim, ki doživijo že samo blago travmo v mladosti, do konca nevrološkega razvoja v poznih najstniških letih sinapse ne razvijejo pravilno.

Ko sem bila v srednji šoli, so otroci vlekli ketamin na zabavah 20 dolarjev za hit. Klinični odmerek je le kanček uličnega odmerka, vendar boste za tretma infuzije plačali 425 dolarjev, pri čemer je priporočljivo, da pacienti za začetek poskusijo šest terapij. Zavarovalnica tega ne krije, čeprav lahko nekateri s primernim zavarovanjem izpolnijo nekaj papirjev in upajo na delno povračilo. Bolnikom, ki se na zdravljenje dobro odzovejo, priporočajo, da nadaljujejo z odmerki vsakih štiri do šest tednov po začetni seriji in se vrnejo, ko začutijo, da se jim razpoloženje slabša – mnogi lahko s terapijo po letu in pol popolnoma prenehajo. To se še najbolj približa dejanski ozdravitvi. Pogosto navedena uspešnost naj bi bila okoli 70-odstotna, čeprav obstajajo poročila o višjih in nižjih številkah, tako iz kliničnih testov kot iz ambulantnih klinik, ki ponujajo zdravljenje brez recepta.

Ketamin naj ne bi imel dolgoročnih stranskih učinkov, vendar je njegova raba še vedno dovolj nova, da je prezgodaj za takšne trditve. Takojšnji učinki infuzije so blaga različica tega, kar se zgodi tvoji zavesti na ketaminu ob višjih odmerkih. Disociacija je običajna, vendar anekdotsko pripisana kot indic učinkovitosti pri pacientu. Tradicionalna izkušnja K-hole je redka v teh okoliščinah. Pogosto se pojavi slabost, proti kateri se v infuzijo preventivno doda zdravilo Zofran oziroma Reglan.

Ketamin sem poskusila po priporočilu svojega psihoanalitika. Konvencionalna psihoterapevtska zdravila so pogosto pomagala, vendar ne dovolj, zato sem bila idealna kandidatka za terapijo. Po kratkem pogovoru z anesteziologom, ki je vodil kliniko, sem sedela v naslonjaču v prijetni pastelno rumeno pobarvani sobi, izmerili so mi krvni tlak in me priklopili na infuzijo. Vprašala sem, če lahko poslušam glasbo, in dobila priporočilo, naj izberem nekaj vedrega, kar me bo zamotilo, saj so nekateri imeli negativne izkušnje s poslušanjem preveč temačne ali kontemplativne glasbe. Moj oče je sedel z mano. Naslednjo uro sem blago tripala, poslušala svoj glas, kot da prihaja od nekod drugod, poskušala sem razločiti obrise predmetov v sobi, vendar mi to ni čisto uspelo, pogosto izgubljajoča svoj tok misli.

To sem storila šestkrat v roku tedna in pol. Moje razpoloženje se je sunkovito dvigalo in sesuvalo; pogosto sem klicala na kliniko, da bi se pomirila, da se vse to zdi normalno. Dogovorila sem se za dodatne termine s svojim terapevtom. Na dober dan sem brala v parku, sedela na soncu. Bili so slabi dnevi: v službo sem šla le enkrat, pa še to le za nekaj ur, ker se je moje počutje bliskovito zrušilo.

Na koncu je bil moj odziv po ocenah direktorja klinike in mojega terapevta netipičen. Vzponi in padci so se nadaljevali tudi po zaključenem zdravljenju; občutki zmožnosti drugačnega bivanja v svetu so se izmenjevali z občutki globokega, kliničnega obupa. Ni čisto jasno, ali je bil ketamin popolnoma neučinkovit ali pa je bil le manj učinkovit kot v bleščečih zgodbah o uspehu, ki sem jih navdušeno prebirala tedne prej.

Naposled, potencialne koristi ketaminskih infuzij so zagotovo vznemirljive, ampak večini nedostopne – izjemno omejeno število klinik ponuja tako zdravljenje zgolj v določenih mestih, cena pa je zastrašujoča.

Na predavanju nam razlagajo, da je prva psihološka pomoč enaka kot vsaka druga prva pomoč. Najprej so prisotni prvi posredovalci, ki nadzorujejo škodo in delujejo kot začasna pomoč ter zveza z usposobljenimi strokovnjaki, dokler ti niso na voljo. Dobili smo dolg seznam telesnih in duševnih težav, ki smo jih razvrstili od najmanj do najbolj obremenjujočih glede na njihov vpliv na posameznikovo zmožnost živeti, se smejati, se učiti in ljubiti. Štirje koncepti, ki so temeljni gradniki dobrega življenja. Občasno jih moramo recitirati. Učimo se, kaj reči človeku, ki je depresiven, kaj reči človeku s paranoidno shizofrenijo. Rišemo slike osebe, ki ima panični napad, beremo zloženke s številkami telefonskih linij za pomoč. Moderator nas večkrat okara, da nikoli nismo razmišljali o duševnem zdravju, da tega problema ne jemljemo resno. Pogosto si vzamem odmor za cigareto.

Ko sem začela pisati ta članek, sem zapisala – vrhunec akceleracionizma je bodisi dizajnerski ketamin bodisi samomor – če velja, da ukinitev subjektivnega življenja pride ob blaženosti ali smrti. Z izumom farmacevtske industrije je izumljena ena ali druga. O dolgoročnih posledicah je težko premišljevati: zdi se, da bi bilo na splošno bolje govoriti o obdobjih zdravljenja, bolniški odsotnosti in o zajemanju vsega bežno visceralnega. Ko se prikrade misel o neki oddaljeni prihodnosti, je ta pospremljena s spraševanjem – nenavadnim spraševanjem – kako bi komunizem izgledal bolnim, ki jim pravijo, da niso bolni, bolnim, ki so hkrati pacienti in lažnivci, bolnim, katerih bolezen deluje tako od zunaj navznoter kot od znotraj navzven. Sprašujem se o skrbi za bolezen, ki naj bi jo po mnenjih nekaterih imeli vsi, a je vsem nevidna, bolezen, za katero nam je bilo rečeno, da je v resnici le zavedanje, resnično edino možno zdravje.

Trenutno odgovorov nimam, saj ne vem, kaj je vprašanje. Urednik mi je svetoval, naj se poskusim osredotočiti na to, ali nas bo komunizem osrečil – oziroma če že ne prav osrečil, ali bomo preprosto srečni v komunizmu, osvobojeni stresorjev produkcijskega načina, katerega prevladujoč učinek na psiho sta monotonost in obup. Bo Prozac še vedno obstajal? Ga bomo sploh potrebovali? Ga bomo pogrešali? Če bodo vsi noro bogati anesteziologi postavljeni v vrsto in ustreljeni na podlagi revolucionarnih principov, kako se bomo potem zadevali s ketaminom?

Morda zaradi posebne vrste cinizma verjamem, da neodvisnost od tokov kapitala ne pomeni nujno avtonomije od napak v možganski kemiji; ali, če je možganska kemija res brezpredmetna razlaga – avtonomije od žalosti, kot načina življenja, kot prevevajočega načina razumevanja. Ne verjamem, da je komunizem absoluten horizont večnega, nedvoumnega veselja. Mislim pa, da lepota revolucionarnih idealov mora ležati v lastni zmožnosti zagrabiti obup kot psihološki in prav toliko politični fenomen, ugledati te terene v simbiozi brez popolnega prekritja ali lažne ločitve. Komunizem nas bo malo verjetno rešil pred nami samimi, a pozdravila bi postkapitalistični način bivanja v svetu, ki dovoljuje, da rešimo drug drugega.

Mislim, da ni preveč prefigurativno vzpodbujati celovitejšega pristopa k duševnemu zdravju. Če se zaradi drog nekdo počuti bolje, morda delujejo, ali pa gre za učinek placeba, a učinki placeba so podcenjeni – učinek je učinek, relativno brezbrižna sem glede detajlov. Reči želim, da bi tudi tisti neprepričani v veljavo sodobne psihiatrije težko zagovarjali, da droge nikoli ne naredijo razlike in da ima razlika ne glede na lastne zakonitosti potencial biti sprejemljiva možnost, ne glede na zavajanja in cenejša zdravila na recept. Moraliziranje je slabo, ne glede na to, če je imperativ jemati psihofarmakološke droge ali se jim izogibati. Morda je psihologija zadnji mejnik individuuma; ko napravimo vse ostalo skupnostno, nam še vedno ostane žalost, ki je ne doživijo vsi, in tesnoba brez objekta, a za obe molimo, da bosta izginili, ko bodo tovarne končno gorele.

Pogosto sem čutila odpor do projekta Icarus. Retorika letenja preblizu sonca in nevarnih darov me na neki ravni nervira, kot da bi človek moral biti hvaležen za dar žalosti, kot da je ta nekaj božanskega in poln potenciala. Menim, da ni vse v življenju prikrit blagoslov. Nekatere stvari so samo nadloga. Ampak začela sem razmišljati, da če se sprejemanje te paradigme zdi zdravo – torej, če ima na koncu pozitiven učinek na odpornost posameznika – potem le malo pridobimo od celokupnega zavračanja, namesto da bi jo sprejeli kot eno perspektivo ali kot en skupek psiholoških potencialnosti med mnogimi.

Ključni vidik vsakega projekta vnovičnega zamišljanja spoprijemanja z duševnim zdravjem je izpraševanje ideje skrbi. Feminizirana razsežnost skrbi, kot jo razumemo zdaj, je smrtna past, sovpadajoča s prevladujočo spolno delitvijo dela, ki predhodi vsako možnost kolektivne vključenosti. Vsako srečanje o skrbstvenem delu, na katerega se moški ne prikažejo, le poudari isto sporočilo: nekaterim od nas se s skrbjo ni treba ukvarjati. Duševno zdravje se razlikuje od zlomljenih kosti prav po tem, da zdravljenje ne zahteva le tehnike, ampak tudi sočutje. Še največji kreten na svetu lahko prebere rentgenski posnetek, če ima dve očesi in diplomo iz medicine, vendar pa sposobnost ustrezne oskrbe bridkosti zahteva več kot le mehanski pristop. Moški se temu pogosto izognejo z izgovorom o neustrezni socializaciji – kar je eden tistih fragmentov konvencionalne maskulinosti, ki jih še imamo za resnične. Na tej točki ne mislim sprožati dialoga o odučenju – nihče se nikoli ničesar zares ne oduči, temveč le sintetizira izkušnje v truizme in naslednjič poskuša ravnati drugače. Želim le poudariti, da komunistični projekti ne smejo zgolj sprejeti teh spolnih delitev kot neprijetnega dejstva, niti na splošno niti ko gre za skrb za sočloveka. Pozivi na internetu, da svojim prijateljem za njihovo čustveno delo nakažete denar, morda komično transakcionalizirajo medčloveške odnose. Toda sama ideja bi se takoj izkazala za nepotrebno, če potencialni prejemniki vaših petih evrov ne bi bili tako maloštevilni. Če sprejmemo, da so skrb, empatija in sočutje domena samo tistih, ki zasedajo pozicijo drugačno od moškosti, ne žrtvujemo le duševnega zdravja, temveč tudi vse možnosti smiselnih načinov medsebojnega vključevanja in ves revolucionarni potencial, ki bi iz tega lahko izhajal. S skrbjo drug za drugega ne bomo radikalno spremenili sveta, bomo pa morda bolje opremljeni za to, ali pa bomo vsaj lažje prebrodili dan – kar je, glede na to, da je komunizem zaenkrat večna vizija jutrišnjega dne, verjetno prvi korak.

Večina stvari me ne prepriča: antipsihiatrija, ketamin in najbolj revolucionarne obljube. Večkrat zapadem v skepticizem kot ne. Sem pa precej prepričana, da karkoli zdravljenje pomeni, zahteva pristop, ki je občutljiv na vse izkustvene ravni, iz katerih izhaja obup – kemične, družbene, strukturne ali druge. Temeljno kritično vprašanje mora biti naslovljeno ne na subjekt, temveč na subjektivnost samo, ne sme se ukvarjati s posameznimi dejanji in odzivi nanje, temveč s tem, kaj pomeni biti oseba z zmožnostjo delovanja in odzivanja ter kako to doživljanje prilagodimo svetu, ki nas skuša uničiti. Na ravni psihološke avtonomije ni napačnih odgovorov, razen domnev o napačnih odgovorih. Kot izpraševalci nevrotransmiterjev, antidepresivi ne izločajo komunizma kot izpraševalca sil nesrečnosti. Nazadnje, četudi so analize obupane družbe pogosto potrjene, če predvidevajo, da lahko v celoti odpravijo vse sile nesreče, bo prav to pomanjkanje nians ali refleksije verjetno zajebalo čisto vse nas v trenutku, ko se bomo morali soočiti s svetom po podrtju barikad.

Mesece preden sem se morala učiti o prvi psihološki pomoči, sem nekomu rekla, da so možgani samo možgani in da ne verjamem, da moji bodisi delujejo pravilno bodisi ne, da so posamezne kemične reakcije popolnoma idiosinkratične in da pravilno ali nepravilno nevrološko delovanje v absolutnem smislu ne obstaja. Moj psihiater mi je rekel, da moram nehati piti, zdravstveno zavarovanje pa mi ni krilo antipsihotika, ki sem ga jemala. Brez ustrezne alternative sem začela verižno kaditi. Prav možno je, da z nikogaršnjim umom ni nič narobe, ampak da hrepenimo po nečem drugem – za naše sinapse kot tudi našo zmožnost avtonomije in zagona v svetu. To je dovolj dober razlog, da jih poiščemo. 

Izvirnik: https://illwill.com/communism-wont-save-us-from-ourselves

///

Znanost / Psihoteka

Psihologija izpitnega obdobja

učenje, duševno zdravje, nootropiki

Ana Reberc

 / 21. 6. 2018

Znanost / Psihoteka

Mitologije odvisnosti

Razbijanje mita o osebni krivdi. Kdo si nas želi odvisne?

Ana Reberc

 / 27. 5. 2021

Pogovor o prispevku z Dijano Džamastagić in Oti Dajč.

V pogovoru so izražena osebna stališča vseh sogovornic, ki niso nujno tudi stališča organizacij, katerih del so.

Spremljevalna fotografija: osebni arhiv Alje Pehar