Bakreni poljaki

Konec dvajsetega stoletja je postalo jasno, da so plitvi bakrovi rudniki na jugozahodu Poljske izčrpani. Leta 2011 so znanstveniki in znanstvenice z varšavske univerze začeli podrobne raziskave, s katerimi so želeli ugotoviti, ali je iskanje in kopanje bakrove rude v globljih plasteh iste regije smiselno. V aprilski številki revije Ore Geology Reviews so opisali tri odkrita rudonosna območja in predstavili obetavno strategijo, ki omogoča pridobivanje tako bakra kot srebra iz preko tisoč petsto metrov globokih rudnikov. 

V članku opisujejo potencialna rudišča v Kupferschieferski formaciji. To so plasti skrilavega glinavca, bogate z bakrovimi minerali, ki so se odlagale v koncu paleozoika v riftnem bazenu. Pod njimi so odloženi kopenski rdeči peščenjaki, zgoraj pa jih omejujejo z organsko snovjo bogati plitvomorski skrilavi glinavci. Približno dvesto petdeset milijonov let se je nad temi plastmi odlagal in odnašal material, hkrati pa se je območje tudi tektonsko preoblikovalo. Zato je morala znanstvena skupina za natančno določitev globine ekonomsko zanimivih plasti podrobneje definirati vsebnost rude v vseh okoliških plasteh, ne le Kupferschieferski. Morali pa so natančno določiti tudi geotermalni gradient regije in poiskati moderne tehnologije, ki bi omogočale varno in učinkovito pridobivanje rude iz globokega podzemnega rudnika.

Pri reševanju osnovnih omejitev tako globokega rudnika so si pomagali z obsežnim arhivskim gradivom Poljskega geološkega inštituta, ki svoje raziskave že dolgo opravlja na rudonosnih območjih, ta pa so posledično dobro raziskana in dokumentirana. Med drugim so ponovno obdelali podatke geofizikalnih meritev gravitacijskega polja in termičnih gradientov. Pregledali so tudi popise jeder starih vrtin. Slednji so vsebovali podatke o kemijski sestavi kamnin, njihovi mineralni zgradbi ter vsebnosti organske snovi v kamninah. Pri določanju vsebnosti rude v plasteh so ugotovili, da je mineralizacija bakra in srebra najmočnejša v spodnjem delu kamninske plasti, ki je nastala v redukcijskem okolju z visoko vsebnostjo organske snovi. Da pa mineralizacija poteče, mora pod to plastjo ležati kamninska plast, ki je nastala v oksidacijskem okolju z malo organske snovi. 

Da so analize arhivskih podatkov točne, so dokazali tudi s svojimi vrtinami. Rudonosne plasti se nahajajo od tisoč petsto pa do dva tisoč šeststo metrov globoko in trenutno le še eno od treh odkritih rudonosnih območij čaka na potrditev države, da se tam odpre rudnik. Ti rudniki naj bi obratovali s pomočjo najnovejše tehnologije, kjer bi bilo kopanje avtomatizirano in bi se le malo ljudi moralo spuščati v kilometrske globine, kjer jih čakajo visoke temperature. Hladilni sistem bi temeljil na ledu namesto na vodi, drobljenje izkopanega materiala pa bi potekalo v rudniku in ne na površju, kar bi lajšalo transport na površje. Predvidevajo, da bi zaradi visoke tehnologije poleg bakra in srebra lahko iz rudnikov pridobivali tudi svinec, nikelj, kobalt, zlato in elemente redkih zemelj.

Poljakom vse dobro želi Lea.