Romi in teritorialnost moderne države

Romi in teritorialnost moderne države

Oddaja
11. 12. 2018 - 21.00

Nedavne lokalne volitve so poleg nekaterih zapletov in številčno skopih zamenjav županov prinesle tudi nekatere zamenjave romskih svetnikov. Število romskih svetnikov se je tudi zmanjšalo z 20 na 18, saj v dveh občinah ni bilo kandidata. Kandidata za romskega svetnika namreč imenuje romska skupnost, ki živi na območju dotične občine, kar tudi na tokratnih lokalnih volitvah ni bilo samoumevno v vseh občinah. V občini Tišina je namreč romskega svetnika predlagala tudi stranka SDS, posebna občinska volilna komisija pa je najprej sprejela obe kandidaturi, a jih je kasneje zavrnila.

Možnost romskega svetnika mora po Zakonu o lokalni samoupravi iz leta 2002 obvezno zagotavljati 20 občin v Sloveniji. To morajo storiti občine, na območju katerih naj bi obstajala avtohtona romska populacija oziroma v katerih je ugotovljena že dolgotrajna tradicionalna naselitev na območju posamezne občine. Kljub izpričanemu številu nezanemarljivo velike populacije Romov na območju občine v to kategorijo ne sodijo občine Ribnica, Brežice in Škocjan, prav tako pa v nabor teh občin ne sodita Ljubljana in Maribor, v katerih prav tako prebivajo Romi. Ker ima ta določitev zgodovinske temelje, začenjamo tokratni Rizom s skokom v zgodovino 19. stoletja, ko se je začelo popisovanje romske populacije oziroma Ciganov.

V 19. stoletju Romi niso bili opredeljeni kot etnična skupina. Termin “Cigan” je sicer imel pejorativen prizven in je vseboval stereotipne podobe, ki se bistveno ne razlikujejo od današnjih ksenofobnih pogledov na Rome, a se je vendarle nanašal na drugačno populacijo. Oznaka Romov kot etnične skupine se prične pojavljati proti koncu Kraljevine Jugoslavije, zagotovo pa je pričela prevladovati po drugi svetovni vojni. Pojasni Vita Zalar, raziskovalka zgodovine Romov na ZRC SAZU:

Izjava

Kljub temu, da je termin cigan označevalec Cigan referiral na drugo populacijo kot na entično skupnost Romov, pa je že tekom 19. stoletja najti podobe o Ciganih, ki tako rekoč romajo naokoli tudi danes. Cigani so bili v teh imaginarnih predstavah tisti, ki imajo oduren vonj, ki so jedci mrhovine, prav tako pa so se pojavile obtožbe o tem, da so ljudožerci. Skratka, podoba Ciganov je bila v obdobju vzpostavljanja meščanskih kriterijev bontona in higiene opredeljena kot gnusna. Najbolj domiseln zgodovinski primer podobe o neprijetnih vonjavah Ciganov gre nemara pripisati kriminalističnemu umu. V priročniku za preiskovalne sodnike avstrijski kriminolog Hans Gross omenja specifičen vonj, po katerem lahko prepoznaš Cigana, ki ga Gross opiše, da vonja po, citiramo, “žarki masti, pomešani z vonjem miši”, konec citata. Ta specifičen vonj naj bi bil po Grossu za kriminaliste lahko tudi koristen, saj naj bi po njem, znova citiramo, “z domala popolno gotovostjo ugotovili ali potrdili prisotnost Ciganov”, konec citata.

Prav tako so sodeč po teh predstavah Cigani imeli prirojeno nagnjenost k tatvini in prevari ter so veljali za lenuhe. O vodji neke tatvinske tolpe je v časniku Slovenec iz leta 1899 tako najti izjavo, da ta vodja, citiramo, “nima navadnih podplatov, ampak ima spodaj kosmato kožo, da se sled ne pozna in nič ne sliši”, konec citata. Dotične podobe so se umeščale v okvir razsvetljenskih poskusov vzgoje, a so Cigani zaradi prirojenih lastnosti veljali kot nevzgojljivi. Na ravni prakse pa so tovrstni poskusi pomenili predvsem reguliranje populacije Ciganov z mehanizmi moderne birokratske države.

Izjava

Avstrijska država tekom 19. stoletja v zakonskih aktih sicer do Ciganskega odloka iz leta 1888 eksplicitno ne omenja Ciganov, a so se zakoni posredno kljub temu nanašali na njih. Kot pojasnjuje Andrej Pančur z Inštituta za novejšo zgodovino, je zakonodaja v drugi polovici 19. stoletja preganjala in skušala omejiti začasne oblike dela, kot so godba, cirkusantstvo in priložnostno kovaštvo. Zakonodaja, ki se je posredno nanašala tudi na Cigane, je v drugi polovici 19. stoletja omejevala nestalne oblike preživljanja, ker ...

Izjava

Leta 1888 so dunajske oblasti nato sprejele prvi zakon, ki se eksplicitno nanaša na Cigane. O njegovi vsebini ponovno Zalar:

Izjava

Na drugi strani pa je poleg Zakona o odgonu in Zakona o potepuštvu posredno na položaj Romov vplival tudi državni zakonik, ki je opredeljeval, da ima posameznik lahko zgolj eno domovinsko občino. Navkljub precej agresivnim poskusom dunajskih oblasti, da bi regulirale Cigane, denimo s prej omenjenim odlokom o Ciganih, je prišla birokratska država glede implementacije teh zakonsko opredeljenih regulativ v konflikt z lokalnimi oblastmi.

Izjava

Zakonodaja je torej določala, da se morajo Cigani ustaliti na nekem območju in da se jim tam zagotovi šolanje in izobrazbo, za zagotovitev teh določb pa je bila uporabljena policija. A kot smo že omenili, se je implementacija teh določil v različnih lokalnih oblasteh razlikovala. Državni model se je v največji meri implementiral v Beli Krajini, kjer so lokalne oblasti pomagale Romom pri gradnji kolib in jih zaposlile v kamnolomu. Drugače pa je bilo na Gorenjskem.

Izjava

Prav tako je bila v primerjavi z Dolenjsko in Belo Krajino raven implementacije manjša na Štajerskem. V Prekmurju pa je ogrski del monarhije veleval lokalnim oblastem, da naj Romom dodelijo zemljo za naselitev, kar deloma izvira tudi iz pomanjkanja delovne sile in posledičnem privabljanju Romov s strani fevdalnih gospodov.

Izjava

Omenjeni konflikti in različni učinki razvoja v posameznih regijah so se ohranili tudi v Kraljevini Jugoslaviji, ki je nadaljevala s poskusom prostorskega reguliranja Ciganov.

Izjava

Beat Circus - Coney Island Creepshow, Dreamland

Pozdravljeni nazaj na 89,3 MHz, kjer poslušate oddajo Politični rizom. V prvem delu smo se posvetili prostorski regulaciji Romov in discipliniranju njihovega nomadskega življenja tekom 19. in v prvi polovici 20. stoletja. Po drugi svetovni vojni v ospredje je prišel koncept človekovih pravic, pojem Romov se izoblikoval kot etnični pojem. Kako so se Romi kot etnična skupina oblikovali po drugi svetovni vojni in kako je to vplivalo na zakonodajo v Sloveniji, pojasni Vera Klopčič z Inštituta za narodnostna vprašanja.

Izjava

Prelom v pojmovanju Romov torej pomeni kongres leta 1971. Pred tem so se pojavljala različna poimenovanja za romske skupnosti, po tem kongresu pa so se poenotili pod imenom Romi, pod skupno himno in uradnim jezikom. Od tega obdobja tudi slovenska zakonodaja in ustava uporabljata izraz Romi. Ko oblast prevzema pojem etnije kot “drugosti”, ima to za konsekvenco pozitivne poslediec, ki pomenijo spoštovanje različnosti, jezika in multikulturalistično perspektivo. Medtem pa lahko nominalna in zakonodajna proizvodnja etnične drugačnosti na hrbtni strani progresivnih pogledov vodi tudi v ksenofobne politične učinke. Kako se ta kontradikcija odraža v aktualnih problematikah, ki se dotikajo romskih pravic?

Izjava

V Sloveniji je, predvsem po ratifikaciji Okvirne konvencije o varstvu narodnih manjšin, odprta pravna pot za to, da se posebne pravice manjšin uresničujejo na področjih tradicionalne poselitve pa tudi na področjih, kjer so manjšine poseljene v znatnem številu. Zanimiva pri tem je predvsem distinkcija med tradicionalno, zgodovinsko popisano naselitvijo romske skupnosti in poselitvijo, ki ni dokazljivo zgodovinska. Kaj natančno pomeni kategorija tradicionalne poseljenosti in kako se ugotavlja?

Izjava

Kako so v Sloveniji določena ta območja avtohtone romske poseljenosti?

Izjava

Avtohtonost, prvobitnost Romov na določenem področju je torej določena z listanjem po arhivskih dokumentih. Zanimiva reč pa je, da ti popisi zgodovinskih “Ciganov”, ki vplivajo na sodobno zakonodajo, opredeljujejo v temelju različno entiteto od današnje: romskost je pred drugo svetovno vojno pomenila stilsko kategorijo življenskega stila, določeval jo je nomadski, obroben način življenja. Šele kasneje je romskost postala kategorija etnične pripadnosti. Sodobna avtohtona etnična romskost je torej dokazljiva le glede na arhivske dokaze o določenih načinih življenja na področju.

Izjava

Pa je tradicionalna naselitev Romov, kakršno je najti v popisih, še skladna s sodobno demografijo in geografijo skupnosti, ki se opredeljujejo kot romske?

Izjava

V Zakonu o lokalni samoupravi je mogoče najti termin avtohtonega ljudstva, ki služi tudi kot kriterij dodelitve romskega svetnika. Kaj točno konstituira kriterij avtohtonega ljudstva in kakšne implikacije to prinaša v lokalnih kontekstih?

Izjava

Damir Imamović - Tambur, Sevdah takht

Pozdravljeni znova v Političnem rizomu, v katerem orisujemo konceptualne premike v dojemanju Romov tekom druge polovice dvajsetega stoletja. V tem času se je namreč zgodil paradigmatski premik - od pojmovanja manjšine, ki je opredeljena predvsem teritorialno v okviru določene države, do manjšine kot nosilke človekovih pravic. Prva klasifikacija nosi predvsem konotacijo manjšinske skupnosti kot lokalnega, območno določenega “fenomena”, druga pa manjšine kot nosilke določenih neodtujljivih in posebnih pravic, in to v dvojem: v imanentni vrednosti samoopredelitve, ne glede na področje bivanja, in v mednarodnih merilih, ki jih postavlja okvir konvencije o človekovih pravicah, ki so v srži nadnacionalne in nadteritorialne. Ta paradigmatski zasuk pomeni suspenz izključnosti togega določanja manjšinske skupnosti glede na območje tradicionalne poselitve - v perspektivo pripelje tudi kategorijo “znatne naseljenosti”. Ta podelitev posebnih pravic manjšinskim skupnostim predvideva tudi skupnosti, ki nimajo prepričljivih dokazov o nepremičnosti svojih pradedov.

Izjava

A v okviru slovenske ustave in zakonodaje je teritorialnost konceptualno trdovratna:

Izjava

Trenutno je določenih dvajset občin, v katerih je dokazana tradicionalna naseljenost romske skupnosti. Vendar pa se, glede na številčnost Romov, pa tudi glede na politično zanimanje in željo po participaciji, kažejo tudi praktične potrebe po fleksibilizaciji določil:

Izjava

Na katerih drugih področjih, razen pri določanju romskih svetnikov, še velja oziroma vpliva distinkcija med avtohtonimi in ne-avtohtonimi romskimi skupnostmi?

Izjava

Z mednarodnim okvirjem zaščite manjšinskih skupin v fokus stopa posameznik kot nosilec in deležnik teh pravic in kot tisti, ki lahko izkazuje pripravljenost na politično participacijo. Novi časi kujejo novo terminologijo.

Izjava

A tudi pravica posameznika in osebni interes za politično participacijo se često presoja skozi prizmo interesa določene teritoralno začrtane skupnosti. Individuum kot mesto pripenjanja pravice je še vedno prepoznan le kot del skupnosti, kot vtkan v neko območno, socialno, kulturno določljivo enoto določene manjšine. Leta 2010 je bil Zakon o lokalni samoupravi namreč na ustavnem sodišču. V zahtevi za ustavno presojo je Varuhinja za človekove pravice kot sporno omenjala predvsem razlikovanje med avtohtono in neavtohtono populacijo Romov, saj da gre pri tem razlikovanju za diskriminacijo na podlagi rojstva oziroma porekla in neenakost pred zakonom. A ustavno sodišče je pritrdilo vladi, ki je utemeljevala, da je zakonodajalec imel razumen razlog za razlikovanje med tistimi dvajsetimi občinami, ki morajo zagotoviti romskega svetnika in tistimi, ki to ne potrebujejo. Sistem romskega svetnika namreč temelji na povezanosti določenega območja in ljudi, ki tam živijo in lahko oblikujejo skupne interese. V primeru romske skupnosti in romskega svetnika pa to vez predstavlja tradicionalno naselitev oziroma avtohtona naselitev. Kako so odločitev videli v Forumu romskih svetnikov, pojasni Darko Rudaš, predsednik Foruma.

Izjava

Navkljub odločitvi ustavnega sodišča pa obstajajo, kot izpostavlja tudi sogovornik, tudi druge pravne podlage za urejanje romske skupnosti v naselju. Temu pritrjuje tudi Miran Komac z Inštituta za narodnostna vprašanja:

Izjava

Kot je za Radio Študent pojasnjeval geograf Jernej Župančič s Filozofske fakultete, je bila politika socialistične Jugoslavije glede prostorskega urejanja položaja Romov v prvi vrsti nojeva politika zatiskanja oči in potiskanja težav na stranski tir, na državni ravni pa tovrstne tradicije ni bistveno spremenila niti Slovenija. Zaradi tega in, kot smo videli, zaradi šibke moči še nastajajoče strategije oblasti moderne države do druge polovice dvajsetega stoletja so štafetno palico urejanja položaja Romov nosile lokalne oblasti. A kot kaže postopanje pri zagotavljanju položaja romskega svetnika, so premiki s strani lokalnih oblasti le redko bistveni pri izboljševanju položaja romske skupnosti.

 

Dosledno z razpršenostjo koncepta rizom sta razpršeno romsko situacijo v tokratnem Rizomu orisovala Tit in Lucija. Tehniciral je Linč, brala pa sta Biga in Mihael.

 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.